Odstiranje čarov bronaste dobe 

Prosti čas | mar. '18

Dr. Neva Trampuž Orel

Arheologe si po navadi predstavljamo kot ljudi, ki na terenu z malimi lopatami izkopavajo velike kamnite bloke, iščejo male kovinske, keramične ali drobne steklene razbite predmete, zelo natančno z majhnimi čopiči odstirajo prah z njih, želijo najti ostanke velikih civilizacij, razložiti, ali je bilo res tako, kot je zapisano v knjigah. Dr. Neva Trampuž Orel pa je raziskovala nekoliko drugače in Slovensko arheološko društvo ji je decembra lani podelilo nagrado za življenjsko delo, ker je s svojim znanstvenoraziskovalnim delom, ki ga je izvajala ob skrbno opravljenem delu muzejske kustosinje, bistveno prispevala k napredku slovenske arheologije.

Raziskave bronaste dobe je povezala z naravoslovno znanostjo, rezultati njenih raziskav pa so odstrli nove poglede na razvoj prazgodovinske metalurgije, prišla je do novih zanimivih rezultatov, pomembnih za nas in svet.

Čeprav je dosegla pomembne uspehe v svoji stroki, arheologija ni bila njena prva študijska izbira. »Kot deklica sem najraje risala. Da bi napredovala, so me starši poslali k odlični slovenski grafičarki Tinci Stegovec na učne ure risanja. Tam sem dobila dobro osnovo, risala sem s svinčnikom, se učila senčiti, kopirati in prerisovati iz monografij znana dela tujih avtorjev, meni je ugajal zlasti Albrecht Dürer.« Mislila je, da bo študij arhitekture najbližje njenemu nagnjenju za risanje kostumov in želji, da bi opremljala prostore. »Že v prvem letniku Fakultete za arhitekturo pa sem ugotovila, da ta študij ni zame, da je na arhitekturi preveč matematike, statike, tehnike in manj risanja, kot sem pričakovala, in prepisala sem se na arheologijo ter zgodovino umetnosti na ljubljanski filozofski fakulteti.« Leta 1972 je diplomirala. Od leta 1973 do upokojitve je bila zaposlena v Narodnem muzeju Slovenije, kjer je delala kot kustosinja za prazgodovinsko obdobje. Tam je sprva risala arheološke najdbe iz muzejske zbirke in staro znanje ji je prišlo zelo prav. »Za arheologa pomeni prednost, če zna sam skicirati predmete. Pri risanju lahko bolje izrazimo določene značilnosti predmeta kot s fotografskim aparatom. Narišemo ga lahko v narisu, tlorisu in prerezu tako, kot ga vidimo s pogledom z več strani. Klasična fotografija je dvodimenzionalna, lahko zabriše kako podrobnost, zato arheologi danes uporabljamo risbo in fotografijo.«

Pasti in čari bronaste dobe

Arheologinja Neva Trampuž Orel ni opravljala tipičnega terenskega dela, kot navadno mislimo, da je značilno za arheologe, in ga prikazujejo filmi, ampak je v svoji muzejski sobi raziskovala prazgodovinska obdobja. Na prvi pogled je to nenavadno, saj je rojena v Ljubljani, nekdanjem sestavnem delu rimskega imperija, imenovanem Emona. Po drugi strani so mamljive zgodbe iz časov faraonov v Egiptu pa grško-rimske antike, ki so zapisane, zato bolj ali manj vemo, kako so ljudje živeli, kaj so jedli in pili, katere bogove so spoštovali, kakšna je bila družbena ureditev, celo kako in koga so ljubili, zakaj so se spopadali. Medtem ko o prazgodovini in tako tudi o bronasti dobi še veliko tega ne vemo, ker nimamo pisnih virov.

Že kot študentko jo je za prazgodovinska obdobja navdušil prof. dr. Stane Gabrovec, izjemen učitelj, strokovnjak in znanstvenik z mednarodnim ugledom na tem področju. V okviru svoje diplomske naloge je obdelala del najdb iz železnodobnega grobišča na Mostu na Soči (6. do 5. st. pr. Kr., nekdanja Sv. Lucija), ki jih hrani Narodni muzej Slovenije. Nato je sodelovala pri večletnem projektu, ki ga je vodil profesor Gabrovec s ciljem, da se objavijo vse grobne najdbe iz tega grobišča, izkopane na koncu 19. in v začetku 20. stoletja, v času Avstro-Ogrske monarhije, ki jih hranita Naravoslovni muzej na Dunaju in Mestni muzej v Trstu. V sodelovanju s kolegico prof. dr. Bibo Teržan in italijansko arheologinjo Fulvio Lo Schiavo je bilo leta 1984 objavljenih več kot 2500 žarnih grobov iz do zdaj največje znane nekropole iz starejše železne dobe pri nas in v širšem evropskem prostoru. Leta 1987 je na pobudo Bibe Teržan pripravila razstavo Bronasta doba na Slovenskem, 18. do 9. st. pr. Kr. v Narodnem muzeju. Z njo je v slovenski prostor vpeljala nov koncept arheoloških razstav. Prvič so bila pri nas v obsežni meri uporabljena risana muzejska ponazorila, kot so rekonstrukcije bronastodobnega bojevnika, noše, naselbine, metalurških postopkov, tkalskih statev. »Poskušala sem prenesti k nam nov muzeološki pristop, ki sem ga takrat videla v drugih evropskih muzejih, predvsem v Angliji. Razstavo sem uredila po temah: gospodarstvo, lov, metalurgija, način pokopa itd. Prizadevala sem si, da bi čim nazorneje v risbi ali rekonstrukciji prikazali uporabo posamičnega orodja: srpu smo dodali nov ročaj, sekiri toporišče, ker se originalni leseni deli navadno niso ohranili. V risbah smo primerjali bronastodobno govedo z današnjim – ohranjene kosti tedanjega bika in krave kažejo na precej manjše živali od današnjih. Dali smo izdelati leseno repliko vertikalnih statev z nasnutimi nitmi iz prave ovčje volne in utežmi. Postavili smo del hišne stene iz prepletenih vej, zamazanih z glino, in del strehe, prekrite s pravo prekmursko slamo. Pri izvedbi so mi nesebično pomagali moja kolegica arheologinja Irena Horvat Šavelj iz Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti, etnologinja Sinja Zemljič Golob, njen mož inženir lesarstva Janez Golob in akademski slikar ilustrator Igor Rehar.«

Bronasta doba je kar naenkrat iz zoprne in neprivlačne snovi pri urah zgodovine v srednješolskih klopeh postala zanimiva in privlačna za širši krog ljudi. Kaj še skriva? Česa ne vemo? Kaj bi še lahko odkrili? Ali bi lahko izvedeli, v kakšni družbi, s katerimi bogovi, orodji in orožji so živeli takrat? Kaj so naši predniki vedeli, znali? Neva Trampuž Orel je začela bronasto dobo znanstveno proučevati, pri čemer se je usmerila v interdisciplinarne raziskave.

Srečne naveze za nove raziskave

Načini, kako spoznavati preteklost, so različni. »Biba Teržan, tedaj profesorica za prazgodovinsko arheologijo kovinskih obdobij na ljubljanski filozofski fakulteti in berlinski Svobodni univerzi in moja mentorica, je svetovala, naj raziskujemo vrsto kovine v izdelkih iz slovenskih depojev (ali zakopanih zakladov) iz pozne bronaste dobe. Za to delo smo potrebovali kemika, vendar je bilo tedaj težko najti takega, ki bi se lotil spektrometričnih raziskav arheoloških predmetov. Za pomoč sem prosila Kemijski inštitut v Ljubljani. Na oddelku za analizno kemijo so imeli primeren spektrometer pa tudi uspešno metodo, kakršno še danes uporabljajo za analize prazgodovinskih bronov tudi drugi evropski raziskovalci. Takratni vodja oddelka za konservacijo v Narodnem muzeju se je metode hitro priučil in že leta 1989 opravil okrog 100 analiz.« Kako pa odvzeti vzorec s tako dragocenih kovinskih predmetov, kot so prazgodovinske najdbe, ne da bi ga poškodovali? »Uporablja se milimetrski sveder s prevleko iz titana, ki je dovolj trdna, da material s svedra ne prehaja na odvzeti vzorec, saj bi to vzorec kontaminiralo. Vrtina s premerom od 1 do 3 mm mora biti globoka do tri milimetre, nastalo luknjico konservator skrbno zapre, po želji jo na površini tudi zakrije z ustrezno barvo. Nekateri kolegi iz Slovenije so takemu vzorčenju zelo nasprotovali, ker je destruktivno. Vendar je taka poškodba minimalna, po skrbni konservatorski obdelavi pa je nerazpoznavna. Res pa je tako vzorčenje najuspešneje pri masivnih ulitih predmetih iz bronaste dobe, kot so sekire, sulice, meči, kosi surovega bakra. Tem lahko odvzamemo razmeroma velik vzorec (tudi več kot 50 mg), kar je pomembno tudi za večjo verodostojnost rezultata analize zlitine, običajno brona.«

Nova pomembna odkritja

Danes je splošno sprejeto dejstvo, da so bili tudi med ljudmi iz daljne preteklosti bistri in sposobni posamezniki, ki so pripomogli k večjemu razvoju družbe in življenja nasploh. Ko je Neva Trampuž Orel v svoje arheološke raziskave vključila arheometrijo, ki pri raziskovanju in razlagi arheoloških najdb uporablja tudi metode in tehnike naravoslovnih znanosti, predvsem kemije, fizike in metalurgije, ki se ukvarjajo s sestavo kovine, se ji je odprl dokaj natančen vpogled v notranjost kovinskih izdelkov iz pozne bronaste dobe (med 12. in 10. st. pr. Kr.). »Tedanji metalurg je presenetljivo veliko vedel o metalurških postopkih in lastnostih bakrovih zlitin. To potrjujejo naše analize orodja in orožja, ki kažejo namensko izdelavo bakrovih zlitin s kositrom za različne izdelke. Tako so razlikovali med žilavim in raztegljivim bronom, ki so ga dosegli z dovolj majhno količino kositra, dodanega bronu (okrog 4 odstotke), in je bil najbolj primeren za srpe. Srp iz takšnega brona je uspešno prestajal večkratno izmenično brušenje in kovanje, potrebno za ostro rezilo, ne da bi se zlomil. Sekire, meče in sulice pa so ulivali iz zlitine z višjim dodatkom kositra (7 do 9 odstotkov). Takšen bron je bil trd, primeren za brušenje rezila pri udarnem orožju, toda krhek zaradi višje količine kositra, ki ni dopuščala kovanja. Tako varčno ravnanje s kositrom je prva razkrila prav naša raziskava. Zaradi podobnosti naših predmetov in izdelkov karpatskega obrtniškega kroga smo sklepali, da omenjena metalurška posebnost izvira od tam. Pozneje je bila ta povezava tudi potrjena, ko so nemške analize madžarskih srpov, sekir in mečev iz Panonske nižine ob zgornjem toku Tise pokazale enako tehnološko posebnost. Pomembno pa je, da metalurško tako prefinjenega ravnanja s kositrovimi zlitinami livarji v zahodnih predelih Evrope tedaj niso poznali.«  

S tem dognanjem so članki Neve in njenih sodelavcev prodrli v arheometalurške kroge v Evropi, ker »arheometalurška skupnost še ni prevelika in so v njej dobrodošli tudi rezultati analiz z manjšega območja, kot je Slovenija, ki so zaradi enake in zanesljive uporabljene spektralne metode primerljivi z analizami iz uveljavljenih arheometalurških središč«.

Po upokojitvi leta 2012 je Neva ostala še nekaj let v Narodnem muzeju, kjer je z dolgoletnim sodelavcem, okoljskim kemikom dr. Davidom J. Heathom ter z možem prof. dr. Borisom Orlom, zaslužnim raziskovalcem na Kemijskem inštitutu, dokončala zahtevno študijo o kemijski sestavi bronastih predmetov iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu. Objavljena je v obsežni monografiji o tem najdišču iz pozne bronaste in železne dobe. »Morda širša javnost niti ne ve, da je bilo to 50 metrov globoko brezno prazgodovinsko svetišče na prostem. Vanj so med 13. in 7. stoletjem pr. Kr. obredno odlagali predvsem orožje, meče, sulice, sekire, dele čelad, oklepov in kovinskega posodja.«

Življenje ji zdaj lepšata maček in mejna ovčarka, ki sta ljubljenca vse družine. Časa, čeprav je v pokoju, nima dovolj, nasprotno, primanjkuje ga ji.

Neva Brun, foto arhiv NMS


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media