Preženimo tesnobo, strah in napetost

Dobro počutje | mar. '18

Anksioznost je od nekdaj človekova spremljevalka. Z njo se srečujejo tudi starejši. »Vendar le redkokdaj pridejo po pomoč k zdravniku,« pravi dr. Lea Žmuc Veranič, psihiatrinja v enoti za gerontopsihiatrijo ljubljanske univerzitetne psihiatrične klinike. Pri ocenah, kako pogosta je med starejšimi, se naši zdravniki opirajo na tuje študije. Tudi v razvitih državah so podatki skopi, številke o domnevni razširjenosti anksioznosti med starostniki pa osupljivo različne.

 Na splošno, torej v celotni populaciji, naj bi bilo anksioznosti več kot v preteklosti. Pojavlja se v odrasli populaciji, med mladostniki, celo pri otrocih. Edmund J. Bourne, ameriški psihiater in avtor zajetnega priročnika za samopomoč, govori kar o kolektivni anksioznosti. Družbeni red in okolje sta se, pravi, v zadnjih tridesetih letih spremenila bolj kot v zadnjih treh stoletjih, z digitalno tehnologijo postaja tempo vse hitrejši. Ljudje se ne zmorejo prilagajati tako dramatičnim spremembam. Nemirna bo tudi prihodnost: gospodarska nestabilnost, krize, propadanje okolja.

Taki procesi naj bi povzročali pri ljudeh dolgotrajen stres. »Ko družba postaja vse bolj tesnobna in negotova, se to kaže tudi v večji pojavnosti anksioznih motenj v populaciji,« meni Bourne.

Skeptiki o tem niso tako prepričani in mislijo, da dokazovanje o naraščanju anksioznosti širi farmacevtska industrija. Prek lobijev vsiljuje zdravila tudi za stanja, ki so jih posamezniki v preteklosti premagovali sami. Vsekakor poraba antidepresivov po razvitih državah naglo narašča.

Ni vse psihična motnja

Čeprav velja anksioznost za stanje, potrebno občutljive obravnave, je pri njenem predstavljanju v javnosti marsikdaj precej nedoslednosti, površnosti. »V slovenskem jeziku se za anksioznost pogosto uporabljata izraza tesnobnost in strah. Vendar je anksioznost več kot le to – je stanje tesnobe, strahu in notranje napetosti,« pravi Lea Žmuc Veranič. Da bi se izognili zmotam, v strokovnih krogih zato v glavnem raje uporabljajo tujko.

Pomembno je tudi, da ni kar vsaka anksioznost že tudi anksiozna psihična motnja. Normalna stopnja anksioznosti je bila skozi zgodovino pogoj za človekovo preživetje, a tudi danes je sestavina vsakdanjega življenja – človeka lahko posvari pred nevarnostmi in ga obvaruje pred napačnimi odločitvami.

Normalne in običajne anksiozne reakcije torej niso nič nenavadnega. Če ob življenjskih preizkušnjah – boleznih, izgubi bližnjega, osebnem neuspehu ipd. – ne bi čutili zaskrbljenosti in podobnih čustev, bi bilo nekaj narobe. 

Anksioznost postane problematična šele takrat, poudarja psihiatrinja, ko ima človek občutek, da tesnobe, strahu in notranje napetosti ne more obvladati in ga ta občutek hromi pri vsakdanjem delovanju. V tem primeru gre lahko za anksiozno motnjo. Od vsakdanje tesnobe, strahu in napetosti se anksioznost kot motnja razlikuje v tem, da je močnejša in dolgotrajnejša ter se lahko izrazi tudi z napadi panike.

Močni za vsako ceno

Težave z anksioznostjo v pozni starosti nikakor niso neizogibne. Po študiji avstralske psihiatrinje Christine Bryant, ki je leta 2008 objavila rezultate analize verodostojnih študij o razširjenosti anksioznosti v različnih državah sveta, naj bi se z njo spopadalo 15 do 52 odstotkov starostnikov, anksiozno motnjo pa naj bi imelo komaj 1,2 do 14 odstotkov starostnikov. Pri starostnikih v bolnišnični oskrbi so težave malenkost pogostejše.

Nenavadno velike razlike so posledica metodološkega pristopa pri proučevanju, pojasnjuje Lea Žmuc Veranič. Dejstvo, da so ocene tako zelo različne, pa seveda ostaja in sproža vprašanja.

Starostniki se z anksioznostjo najpogosteje srečajo zaradi zdravstvenih tegob, ob izgubljanju komunikacijske spretnosti ali sposobnosti skrbeti zase, zaradi strahu, da jih bodo svojci prepustili samim sebi, bojazni, da ne bodo mogli preživeti z denarjem, s katerim lahko razpolagajo ... In tudi zaradi strahu pred padci in njihovimi posledicami, ki pa je najnovejša kategorija v tovrstni strokovni literaturi.

Da so ranljivi, se je pri nas izrazito pokazalo po izbruhu krize leta 2008. Naenkrat se je v domovih za starejše odprlo veliko prostih mest, ker marsikdo ni zmogel stroškov za bivanje v domu ali pa je moral iz njega celo oditi.

»Povprečna pokojnina ne zadošča niti za pokritje stroškov oskrbnine na odprtem oddelku doma za starejše. Starejši se zavedajo, da jim otroci zaradi zaposlenosti in skrbi za lastne otroke morda ne bodo mogli pomagati. V času velike brezposelnosti med zadnjo krizo je na primer marsikateri družini pomagala preživeti tudi pokojnina starih staršev. Taka negotovost je za nekatere starejše včasih tako obremenjujoča, da podležejo obupu in tudi anksioznosti,« pravi sogovornica.

Ali gre za patološko anksiozno motnjo, klinično presojajo zdravniki psihiatri ali psihoterapevti na podlagi razgovorov z bolnikom in njegovimi bližnjimi. »Spoznati želimo, kako človek funkcionira in ali obstajajo simptomi oziroma kriteriji, tako psihični kot fizični.« Za postavitev diagnoze morajo biti daljši čas, najmanj šest mesecev, prisotni vsaj trije od več mogočih simptomov, navedenih v klasifikacijah, ki jih uporabljajo zdravniki.

Toda starejši se v primeru anksioznosti le poredkoma zatečejo k zdravniku, psihiatru. »Mislijo, da so zdravniki za zdravljenje telesnih bolezni – pljučnice, srca, uroinfekta ipd. Marsikateri nočejo ali ne zmorejo govoriti o svojih tesnobah, strahovih, depresiji. Če gre za duševne težave, mislijo, da je to pač del staranja. Bojijo se tudi, da bodo, govoreč o takih težavah, v očeh bližnjih ali zdravstvenega osebja manjvredni. Trudijo se ostati močni, pa čeprav hudo trpijo.«

Na geriatričnem oddelku ljubljanske psihiatrične klinike bolnišnično ali ambulantno obravnavajo večinoma starejše bolnike z demenco ali depresijo, ki ju spremlja tudi anksioznost. V ambulanto pa prihajajo tudi ljudje z drugimi motnjami, tudi anksioznostjo, ki jo povzroči telesno stanje. Nekdo ima na primer zaradi astme težave z dihanjem in se tako zelo boji, da ne bo mogel dihati, da postane strah patološki.

Blagodejni dobri impulzi

Na zdravljenje anksioznih motenj, gledano scela, obstajajo v stroki različni pogledi. Nekateri psihiatri ali psihologi s psihoterapevtskim znanjem menijo, da so ozdravljive predvsem s psihoterapijo, in predpisujejo le malo ali nič zdravil. Bolj biološko usmerjeni psihiatri mislijo, da jih je bolj ali manj mogoče pozdraviti le z zdravili.

»Mislim, da je na človeka z anksiozno motnjo treba gledati kot na celoto. Pogosto je namreč le zunanji površinski vzrok, primarni vzrok pa je globlji. Za način zdravljenja – samo s psihoterapijo ali s psihoterapijo in zdravili ali samo z zdravili – se je treba odločiti po premisleku,« pravi.

Z zdravili tudi pri starejših ni treba zelo hiteti. »Včasih pomaga že razbremenitveni pogovor s psihiatrom ali celo nekom, ki človeka samo empatično posluša in mu posreduje pozitivne impulze. Človeku zadostuje že, da iz sebe prežene strahove, jih izreče. Bolj ko jih tišči v sebi, slabše je, saj vidi čedalje manj možnosti za rešitev.«

Če do izboljšanja ne pride, so potrebna zdravila. Uporabljata se predvsem dve vrsti: pomirjevala in antidepresivi. Prva so predpisana le za kratek čas, za tri do štiri tedne, dokler antidepresivi ne začnejo delovati, in to pod strogim zdravniškim nadzorom. V obdobju tesnobnosti, strahu in napetosti so koristne tudi sprostitvene dejavnosti (mišično sproščanje ipd.). 

Lea Žmuc Veranič ima osnovno psihoterapevtsko znanje, vendar dokaj pogosto predpisuje zdravila. »Starejši pacienti so pri psihoterapiji zmožni sodelovati le v omejenem obsegu. Zato uporabljamo različne vedenjske pristope in praviloma tudi zdravila.«

Najbolj modro se je vzrokom, ki dolgoročno lahko privedejo do anksioznosti, v življenju zavestno izogibati. Na marsikaj posameznik ne more vplivati, gotovo pa mu je laže, če skrbi za čim boljše odnose v družini in nasploh s soljudmi, živi zdravo, je telesno aktiven.

Tudi ni dobro gledati na svoje življenje kot na en sam poraz; vsakdo je gotovo naredil in ustvaril marsikaj dobrega. Hkrati ni treba nasedati propagandi tega časa, da je posameznik za vse odgovoren in kriv sam. Podleganju takim geslom se je treba zavestno upreti.

Ključne anksiozne motnje so generalizirana anksiozna motnja, različne fobije, napadi panike in kompulzivno-obsesivna motnja, obstaja pa še vrsta podoblik. Včasih se posamezne motnje prepletajo. Pri panični motnji se pojavi napad strahu, prisotni so tudi telesni znaki (mravljinčenje po koži, huda mišična napetost, močno bitje srca itd.). Strah je lahko včasih tako hud, da ga posameznik ne more obvladovati in misli, da bo umrl.

Mija Repovž 


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media