V Maribor po tisto črno kitaro

Prosti čas | mar. '18

Milan Kreslin s tisto črno kitaro

Pevec, bobnar, kitarist, oče, upokojenec, kuhar in nogometaš Milan Kreslin, kličejo ga tudi Pubi, je 1. februarja dopolnil 90 let. Praznoval je v razširjenem družinskem krogu v domačih Beltincih. Kakšne so želje? »Samo zdravje. Rad pa bi si podrobneje ogledal še mesto Dubrovnik, kjer sta doma kultura in gledališče.«

Njegov oče Jožef Kreslin se je med 1. svetovno vojno boril na italijanski fronti. Milan se ga komajda spominja, kajti ob njegovi smrti je bil star le sedem let. V Beltincih je imel veliko gostilno, ob kateri sta bila še kegljišče in manjša gledališka dvorana. V tisti dvorani so pogosto igrali tudi bratje Kociper, predhodniki priljubljene Beltinške bande. V tistih časih so sekali led na Muri in ga potem spravljali v ledenico, da jim je poleti služil za hlajenje pijač. Pri enem izmed teh zimskih opravil je oče padel v ledeno reko, zbolel za pljučnico in umrl.

Milana Kreslina poznajo ljudje v domačem kraju in tisti, ki se udeležujejo koncertov njegovega sina Vlada. Ko se pojavi na odru, mu ljudje vedno močno zaploskajo. 

Ali ste si kdaj mislili, da boste pri 90 letih stali na odru in prepevali? »Ni govora! Glasbenik sem postal po srečanju s prijatelji, ko smo malo zaigrali, navzoča sva bila oba z ženo, tudi sin Vlado je tam igral, in štirje godci so še dolgo v noč igrali stare nepozabne viže. To je na našega Vlada naredilo tako močan vtis.« Vladova mama Katarina je sodelovala pri folklori, rada je zapela tudi na različnih prireditvah. Po vojni, ko so beltinski folkloristi nastopili v Ljubljani, je v duetu zapela z Ladkom Korošcem na odru v Križankah.

V ruskem taborišču

Milan Kreslin se je rodil 1. februarja 1928 v Prelogu blizu Čakovca. V Beltince se je z družino preselil, ko je bil star eno leto. Ko je končal osnovno šolo, sta ga starša vpisala v mešano meščansko šolo v Ljutomeru, in ko je bil v tretjem razredu, se je začela 2. svetovna vojna.

Leta 1945, na njegov rojstni dan, ga je madžarska oblast odpeljala na Madžarsko, ponoči pa so mlade fante stlačili v živinske vagone in jih predali nemškim oficirjem. Na Češkem so jih konec aprila zajeli Rusi in jih odpeljali v taborišče v Romuniji. »Tam sem srečal mlade ruske kozake, ki so po večerji v baraki igrali na balalajke in ruske harmonike ter peli svoje domoljubne pesmi. To je bila drugačna glasba od naših čardašev, in ene že več kot 70 let ne morem pozabiti.« Zato jo je pred kratkim tudi posnel, Vlado je napisal besedilo in nastala je skladba Tam daleč stran.

V ruskem taborišču je srečal oficirja, ki ga je ogovoril: »Ja, Pubi, kaj pa ti iščeš tukaj?« Milan ga je poznal, včasih je bil natakar pri njegovem očetu v gostilni. Bil je poštenjak in je poskrbel, da je lahko odšel domov s prvim transportom. Ko pa je prišel domov, ga je prepoznal le domači pes.

Končal je šolo, postal računovodja na državnem posestvu v Beltincih in kasneje v zdravstvenem domu, bil je tudi vodja poslovalnice Ljubljanske banke. Za svoje uspešno delo je prejel več priznanj, bil pa je tudi predsednik delavskega sveta in sindikalist. 

Bil je tudi nogometaš in je ustanovil prvi beltinski nogometni klub. Sodeloval je še v pevskem zboru, saj je bila glasba doma že v družini. Peli so pradedek, dedek, strici, bratje … »Mene pa so tedaj prisilili, da sem s prvo plačo kupil tisto črno kitaro (o kateri je kasneje prepeval sin Vlado). Šel sem na vlak in v Mariboru pustil 1.560 dinarjev.« Tako je postal še muzikant, igral pa je tudi na orglice.

Šest dni pred rokom se je v domači hiši rodil sin Vlado. Po kom je dobil ime? »Bil sem nogometaš in navijač Hajduka, zato je dobil ime po vratarju Vladimirju Beari.« Vlado je kasneje odšel v Ljubljano študirat, a leta 1989 so se zbrali in začeli igrati z bratoma Kociper, Miškom Baranjo in Tonekom Rajnarjem. Pogosto se vrača domov in takrat tudi kaj zabrenkata in zapojeta. »Vedno se učiva kakšno novo skladbo, tako sva se naučila tudi pesmi Tisti beli grm, ki je postala prava uspešnica.« Pri 90 letih je po zaslugi sina Vlada dočakal izid svoje prve plošče. 

»V življenju sem imel tudi malo sreče, morda je to povezano z geni, kajti vsi dedki in babice so živeli čez 80 let, ampak cigaret nisem nikoli kadil pa tudi s športom sem se veliko ukvarjal. Veselja se v življenju nisem branil, tu pa tam tudi dobre kapljice ne, pa glasba me je pokonci držala,« pove. Poleg sina Vlada ima še hčerko Brigito, ki živi v Zagrebu, ima šest vnukov in tri pravnuke.

Drago Vovk, fotografija: M. Majcen


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media