Šport in politika
Olimpijske igre naj bi bile predvsem praznik športa in priznanje vsem tistim, ki sledijo plemenitim ciljem, povezanim s tekmovanji na najvišji ravni. Tudi letošnje zimske olimpijske igre so potekale pod geslom, naj šport spodbudi krepitev miru in sodelovanje med narodi. To je še posebej pomembno sporočilo na korejskem polotoku, kjer se je pred dobrimi 50 leti zgodila najbolj krvava vojna po svetovni moriji. Formalno se korejska vojna še ni končala, Severna in Južna Koreja sta se dogovorili samo za premirje. Morda se ta negotovost vendarle lahko usmeri k trajnemu miru, kar bi pomenilo velik napredek ne le v tem delu Azije, temveč tudi po vsem svetu. Zaostrovanje na korejskem polotoku je namreč grozilo, da se bo svet srečal z realno možnostjo izbruha jedrskega spopada.
Na korejskem polotoku sobivata dve državi, ki sta si tako različni, da bolj ne bi mogli biti. Na eni strani je Južna Koreja, ki je ena najuspešnejših in tehnološko najbolj razvitih držav na svetu, severno od 38. vzporednika pa vlada režim, ki ga zunanji opazovalec ne more dojeti. Vse je namreč podrejeno volji »genialnega voditelja«, ki je za dosego svojih ciljev pripravljen izstradati prebivalstvo, samo da bi postal pomemben igralec na svetovnem prizorišču. Ta politika je prišla do takih skrajnosti, da so samodržcu v Pjongčangu obrnili hrbet tudi Kitajci. Tudi to utegne biti eden izmed razlogov, da so na otvoritvi olimpijskih iger skupno nastopili športniki iz obeh Korej. No, s severnega dela polotoka jih je bilo le 20, poleg njih pa še 400 skrbno izbranih »podpornikov«. Prišli sta tudi uradna državna delegacija in sestra severnokorejskega samodržca, ki je južnokorejskemu predsedniku izročila povabilo, naj obišče Pjongčang. To utegne zmanjšati napetost med obema državama in odpreti vrata sodelovanju. Sicer pa taka pobuda ni povsem izvirna. Na vrhuncu hladne vojne je v 70. letih prejšnjega stoletja ekipa ameriških igralcev namiznega tenisa obiskala Kitajsko in tlakovala pot urejanja odnosov med velesilama. Takrat so se Kitajci Američanom opravičili, ker so jih športno nadigrali.
Sicer pa je šport zelo priljubljen med politiki, zelo radi so zraven, ko se delijo medalje. Tako pač je v politiki, zelo pogosto se voditelji radi kitijo z uspehi, za katere v resnici nimajo nobenih zaslug. Še najbolj bi lahko zaznali njihov posredni vpliv pri odločanju, koliko denarja bo država namenila športu. Pravzaprav postaja denar najpomembnejši dejavnik tudi v športu. Brez pokroviteljev je skoraj nemogoče organizirati večja tekmovanja, tudi dosežki posameznega tekmovalca so v veliki meri odvisni od tega, kakšne so njegove finančne zmožnosti. In kadar je v igri denar, se vselej na »sceni« pojavijo priskledniki, ki debelo zaračunajo svoje »usluge«. Ne gre pozabiti državnih in mednarodnih športnih organizacij, kjer sedi kopica uradnikov, ki udobno živijo od »športnega denarja«. Ti naj bi skrbeli, da ostane šport dejavnost, ki spodbuja pošteno tekmo za vsakogar. Žal to ni tako. Prav pri organizaciji letošnjih olimpijskih iger se je pokazalo, kako lahko politični interesi najmočnejših držav v mednarodnih športnih organizacijah vplivajo na potek športnih tekmovanj. Tokrat so Rusiji zaradi dejanskih ali domnevnih zlorab poživil prepovedali sodelovanje v Pjongčangu. Nastopili so lahko pod olimpijsko zastavo, brez obeležij države, od koder so prišli. Seveda se je treba proti dopingu boriti brez zadržkov, saj so največje žrtve teh nečastnih početij prav športniki. Vendar je pri tem treba imeti za vse enake vatle.
Tudi v naši državi so s športom povezana dejanja, ki bi jih morali zavreči. In pri tem lahko veliko pripomorejo politika in voditelji. Drugače povedano, njihova naloga je zagotoviti pogoje za razvoj športa, ne pa da si z njim »kupujejo« priljubljenost za prihodnje volitve.
