Slovenci tam doli čutijo Slovenijo v srcu

Prosti čas | apr. '18

V pristanišču ob znameniti operi v Sydneyu je vedno živahno.

Avstralija je prostrana dežela in do nje je iz Slovenije dolga pot, ki pa se obrestuje. Prijazni ljudje, zanimiva mesta, širina pokrajine in prekrasne plaže ostajajo v spominu. Tako kot gostoljubnost naših ljudi, ki so šli s trebuhom za kruhom in ostali tam doli. Združujejo se v slovenska društva in klube, ki smo jih obiskali, in ljubeznivi gostitelji so nam omogočili vpogled v njihova življenja. A obstaja upravičena bojazen, da bo za njimi slovenska beseda zamrla.

Prvi Slovenci, ki so se ustalili v Avstraliji, so prišli tja okoli leta 1910, vendar je težko določiti, koliko jih je bilo, ker so se pred prvo svetovno vojno opredeljevali kot Avstrijci. V dvajsetih letih preteklega stoletja se je na peto celino preselilo skoraj 10.000 Slovencev. Med njimi je bilo predvsem veliko Primorcev z območij, ki so takrat pripadla Italiji. Poglaviten razlog za izseljevanje Slovencev pa so bili poslabšan ekonomski položaj kot posledica hitre industrializacije in deagrarizacije ter spremembe družbenopolitičnega sistema po drugi svetovni vojni. 

Marjan Kramer z vnukinjama Hano in Teo, ki sta oblečeni v šolsko uniformo.

Slovenski izseljenci so kmalu po prihodu začeli ustanavljati svoja društva in klube v večjih mestih. Kot prvo je bilo leta 1955 ustanovljeno Slovensko društvo Melbourne, leta 1957 Slovensko društvo Danica v Wollongongu (kasneje se je preimenovalo v klub Planica) in 1958 Slovensko društvo Sydney.

Večina avstralskih državljanov

Po statističnih podatkih, ki nam jih je na slovenskem veleposlaništvu v Avstraliji posredoval Sebastjan Kočar, član Slovensko-avstralskega akademskega društva ter podatkovni arhivar Avstralske državne univerze, je trenutno v Avstraliji 14 društev in organizacij slovenskih izseljencev ter tri verska središča. Zadnji popis prebivalstva komentira: »V letu 2016 je bilo evidentiranih okoli 20.000 Slovencev, od teh se jih je polovica opredelila za Slovence, druga polovica pa za Avstralce, čeprav so bili rojeni v Sloveniji. Kar 95 odstotkov pa jih ima avstralsko državljanstvo.«

Tako kot naš gostitelj Marjan Kramer, ki je svojo ženo Barbaro spoznal na ladji, ki je plula iz Nemčije v Avstralijo. Ker je Nemka, njun sin Danilo ne govori slovenskega jezika, vendar z družino vsi radi obiskujejo Slovenijo. Ima agencijo Dee Kramar Photography in v očetovi rojstni deželi je naredil svojo prvo fotografijo, ob zadnjem obisku pa celo dokumentarni film. Posnel ga je z dronom in ima številne oglede pod oznako I Feel Slovenia. Njegova dela so na ogled na vseh pomembnejših turističnih točkah v okolici Sydneyja, kjer razširjena družina živi na slikovitem ranču Kramer v Tongarri. Domače živali so poleg kokoši, papagajev in dveh kobilic tudi veliki kuščarji in drugi plazilci ter kengurujček Skipi, ki prihaja vse bliže po svoj obrok. Marjan Kramer o vrnitvi v Prlekijo ne razmišlja, saj ne mara zime, čeprav se vsako leto rad vrača k sorodnikom.

Plaže vabijo kopalce in deskarje, a zaradi valov in morskih psov previdnost ni odveč.

Življenje na robu nacionalnega parka in sprehod po deževnem gozdu je bil nepozaben izziv, kakršna je bila tudi vožnja po prostrani deželi z avtom po levi strani ceste do prestolnice. Kot so nam pojasnili na slovenski ambasadi, je za to, da je upravno središče Avstralije Canberra, in ne katero od večjih mest Sydney ali Melbourne, krivo veliko rivalstvo med znanima mestoma. Rivalstvo je čutiti tudi med vodstvi klubov, vsem pa je skupno upadanje števila članstva, saj mladih ni blizu.

Če bi bili vsi tako strpni in skrbni gospodarji, kot je upokojeni vrtnar Franc Šulek, ki že dolgo predseduje Slovensko-avstralskemu društvu v Canberri, kjer posedujejo lep kos zemlje in se financirajo z najemi parkirišča, se jim ne bi zgodila usoda slovenskega kluba Triglav, ki ga vodi Peter Kropej. Klub je v predmestju Sydneyja postal najemnik v lastnih prostorih, ki so jih s posojilom matične države zgradili prostovoljci iz vrst članov društva. O tem pričajo velik napis in štiri opeke pri vhodu, na dvorišču mogočne stavbe pa stoji spomenik Ivanu Cankarju. Emilij Kukovec, nekdanji predsednik kluba, nam je pokazal, kje je vgrajen kamen z očaka Triglava. Marta Magajne, ki je v klubu nepogrešljiva že 46 let, je pojasnila, da se člani najraje družijo na balinišču, ker so v notranjščini kluba avtomati in vsebine, nad katerimi niso navdušeni.

Povsem drugačen je bil občutek ob obisku slovenskega kluba Planica, ki mu predseduje Ivan Rudolf. V Avstraliji je že 48 let in iz Slovenije je uspešno prenesel kmečko ohcet, običaj, ki je naletel na dober odziv v okolju, kjer je edina katoliška cerkev v slovenski lasti na avstralskih tleh. V klubu se okoli 80 članov sestaja dvakrat na teden. Kartajo, igrajo biljard in se pogovarjajo, tako kot smo se mi z urednico slovenskega programa Marico Kerčmar, ki izvira iz Šmarja pri Jelšah.

Kenguruji v mestu

V Melbournu smo obiskali studio Radia SBS, ki oddaja v 68 jezikih, ob sobotah tudi enourni program v slovenskem jeziku. Avtorja reportaže sva bila gosta Lenka Lentija, ki nama je zaupal, kako pomembno je, da čutiš Slovenijo v srcu, četudi si rojen v Avstraliji.

Franc Šulek je tudi skrbnih modre kavčine, ki uspeva na dvorišču.

Pred leti se je sem odpravil tudi Jožef Horvat, čeprav je imel dobro službo v Muri. Njegova žena ni verjela, da misli zares, ko jo je zaprosil, naj vzpostavi stike s svojo sorodnico v Avstraliji. Zdaj živita v prijetni hiški v Figtreeju pri Wollongongu in ne razmišljata o vrnitvi v Prekmurje.

V Avstralijo je kot mlado dekle prišla tudi Kamica Kodila in si ustvarila družino ter do upokojitve delala kot kuharica v domu starostnikov. Po smrti prvega moža je spoznala Stojana in je zdaj gospa Žele, njena hčerka Nataša Satler pa je učiteljica in živi v bližini ter ju obiskuje v predmestju Melbourna. Bila je odlična vodnica po mestu in njegovi okolici, kjer smo imeli priložnost videti več kengurujev kot v dolini kengurujev, kamor jih hodi gledat večina turistov.

Pravo razkošje je bilo tridnevno doživetje Sydneyja v njegovem najstarejšem delu. V izvirniku se imenuje The Rocks, v bližini sta znana opera in most, ki je prepoznaven po novoletnih ognjemetih in je zanimiv tudi v živo. Tako kot je zanimiva celotna prostrana dežela, v kateri so kruto usodo doživeli staroselci Aborigini, mnogi Slovenci pa so jo vzeli za svojo domovino.

Brigita Bavčar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media