Tradicija suhe robe in lončarstva
Dušanka Češarek v rokodelski delavnici prikazuje izdelavo leskovih viter.
Na območju ribniške doline, velikolaške pokrajine, Dobrepolja, Blok in Kočevskega sta najstarejši obrti zagotovo izdelovanje suhe robe in lončarstvo. Zgodovino dobro predstavijo v Muzeju Ribnica. V prostorih gradu je tudi Rokodelski center, v katerem občasno pripravljajo delavnice izdelovanja posameznih izdelkov.
Razcvet tradicionalne domače obrti se je začel, ko je avstrijski cesar Friderik III. izdal krošnjarski patent. Z njim je prebivalstvu s tega območja dovoljeval prosto trgovanje z domačimi izdelki po vsem cesarstvu in zunaj njega. Ribniška suha roba je omenjena že v listinah iz 14. stoletja, delimo pa jo na več panog: obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo in krošnjarstvo. Vsaka panoga je vezana na določeni kraj, določeno hišo in določeno vrsto lesa, še danes pa se mnogi prebivalci ukvarjajo z izdelovanjem zobotrebcev in spominkov.
Škafi in drugi podobni izdelki so narejeni iz smrekovega in jelovega lesa.
Prebivalci ribniške doline so predmete izdelovali in z njimi domiselno trgovali. Razvili so potujočo trgovino s krošnjo in kanonom na ramenih, pozneje s konji in vozovi, kolesi ter avtomobili. Leta 2004 je to območje pridobilo geografsko označbo Ribniška suha roba.
Izdelki »vsake sorte«
Krošnja, po kateri so dobili ime krošnjarji, je bil tovor, ki so ga nosili naokoli na ramenih. Najznačilnejši suhorobarski izdelek je rešeto. Ogrodje oziroma obod rešeta je izdelan iz prvovrstnega in gladkega lesa. Biti mora cepljiv, zato obode izdelujejo iz smrekovega ali jelovega lesa. Dna za rešeta in sita so narejena iz leskovih viter, žime in v zadnjem času tudi iz plastike. Lesene podne so pletli ročno ali na statve.
Ker so rešeta velika, so jih krošnjarji težko nosili. Zato so posebej naložili posamezne dele in jih – po potrebah naročnikov – na terenu sami sproti sestavljali. Prodajali so tudi leseno posodo. Škafe, ki so jih v Ribnici imenovali kebel, keblica, brenta, vedro, banjka, banjica, kuhinjska pominjeka, ribar, žehtar, golid in pinja, so izdelovali iz smrekovega ali jelovega lesa. Iz leskovega, drenovega ali javorjevega lesa so izdelovali raznotera orodja: grablje, vile, kosišča, toporišča, greblje, loparje, brezove metle, oselnike. Dobro so se prodajali tudi drugi predmeti, potrebni v kuhinji: poleg žlic so izdelovali še kuhalnice, mešalke, polentarje, pribor za solato, izplakovalke za vodo v čolnih, zajemalke, nečke, nože. Uporabljali so beli javorjev, bukov ali lipov les.
Lončarski izdelki za potrebe gospodinjstva
Prebivalstvo iz krajev, ležečih ob vodotokih, je izdelovalo pletene izdelke iz vrbovega šibja, slame in viter. Tu so nastajali peharji, stružnice, cekarji, torbice, košare, jerbasi, koši, cajne, košarice za kruh. Do začetka šestdesetih let preteklega stoletja so iz mehkega lesa s preprostim orodjem izdelovali kuhinjske in pralne deske ali perilnike, ribežne ali strgalnike, mišelovke, sponke za perilo, obešalnike za obleko, solnice, žličnike, namizna stojala za jajca, igrače. V krajih ob vodah je bilo razvito strugarstvo. Na vodni pogon so stružili mlinarji in žagarji. Izdelovali so krožnike, sklede, šivalne gobice, valjarje, kuhinjska kladiva, pipe, šatulje, vaze, igrače. Nabor izdelkov domače obrti je bil izjemno obsežen.
Še danes je ponekod zelo razširjeno izdelovanje zobotrebcev iz leskovega in drenovega lesa. Klinčarji, kot so jim nekoč rekli, jih še vedno izdelujejo kar ob družinskih mizah. Dokončane zobotrebce zlagajo v butarice, v katerih je šestdeset do sto teh nepogrešljivih pripomočkov za čiščenje zob.
V Prigorici in Dolenji vasi se je zaradi naravnih danosti – torej gline – razvilo lončarstvo, v Nemški vasi pa pečarstvo. Leta 1689 je o tem pisal že Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Napisal je, da je v Dolenji vasi 80 hiš, katerih prebivalci večinoma lončarijo. In po njegovi ugotovitvi je bilo veliko lončarjev tudi v vaseh Gorica, Prigorica in Nemška vas. Pozneje se je lončarilo še v vaseh Rakitno in Blate. Lončarske izdelke so prodajali v domovini pa tudi Slavoniji, Vojvodini, Dalmaciji in Furlaniji. Lončarjev je zdaj iz leta v leto manj.
Informacije: Rokodelski center Ribnica, Cesta na Ugar 6, 1310 Ribnica, tel. številka: 01 83611 04; www.rokodelski center-ribnica.si
