Pomoč potrebujejo tudi tisti brez zavarovanja
Aleksander Doplihar iz Kamnika se je že pri sedmih letih odločil, da bo zdravnik. Vzrok za to sta bila padec in poškodba kolena. Zaradi hudega gnojnega vnetja mu je grozila celo amputacija noge. Noga je na srečo ostala, a je za devet centimetrov krajša. Takšna poškodba bi marsikoga omrtvičila. A ne našega sogovornika. Kar je kot sedemletnik sklenil, je kot odrasel moški uresničil. Postal je specialist za medicino dela, prometa in športa. Čeprav je že dobrih 28 let upokojen, je ves čas ostal zdravnik, zvest bolnikom. Zadnjih 17 let vodi ambulanto Pro Bono v Ljubljani. Kljub 88 letom in dejstvu, da hodi z berglami, še vedno – poleg vodenja – dvakrat na teden kot prostovoljec zdravi ljudi, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja.
Ali je ljudi brez zdravstvenega zavarovanja v zadnjem času več ali manj kot takrat, ko ste odprli ambulanto?
Ni jih manj, čeprav smo takrat, ko smo začenjali, mislili, da jih bo čez leta manj. Zdaj vidimo, da je takšnih ljudi vedno več in več. V naši državi naj bi bilo kar okoli 30 tisoč ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Žalostno, mar ne?
V ambulanti Pro Bono brezplačno dela 29 zdravnikov različnih profilov.
Tako je. Imamo vse: od specialistov za družinsko medicino, ki so kar trije, do psihiatra, dermatologa, kirurga, nevrologa, proktologa, stomatologa pa pediatra, okulista itd. V glavnem delajo pri nas upokojeni zdravniki, a so med nami tudi takšni, ki vodijo še svoje ambulante v zdravstvenih domovih ali bolnišnici. Smo prava klinika v malem, ki lahko pomaga praktično vsem in pri vseh tegobah.
Če nimaš zdravstvenega zavarovanja in ne veš za vašo ambulanto, ali lahko umreš pred vrati katerega koli zdravstvenega zavoda?
Lahko, če te dobi v roke kakšen hud birokrat, ki ga bolj kot človek v stiski zanima zavarovanje. Če bi imeli prometno nesrečo, bi vam pa takoj in brez nepotrebnih vprašanj pomagali. No, saj bi lahko bili v nezavesti …
Ali težko dobite zdravnike, ki delajo pri vas brezplačno?
Ne, vedno se jih prijavi več, kot jih potrebujemo. Zelo sem vesel, da je tako. Tudi naša ambulanta je dokaz, da je Hipokratova prisega še živa med našimi zdravniki in zdravnicami.
To nas vendarle malce preseneča, saj vemo, da zdravniki popoldne množično delajo v zasebnih ordinacijah za dober zaslužek.
Tega ne morem zanikati, ker je res. In rekel bi tudi, da je to – vsaj po mojem mnenju – prava rakasta rana našega zdravstva. Baje več kot tisoč zdravnikov ljubljanskega kliničnega centra ob popoldnevih prodaja svoje usluge za lepe denarce zasebnim ambulantam in klinikam. Univerzitetni klinični center pa ima izgubo in popoldne prazne ambulante in neizkoriščene tehnične in druge pripomočke za diagnostiko in zdravljenje, ki nikakor niso poceni. Šele sedanjemu direktorju je prišlo na misel, da bi lahko izgubo te naše največje zdravstvene ustanove pokril z dodatnimi popoldanskimi ambulantami, morda še s takšnimi, ki bi delale tudi ob koncih tedna in praznikih. Tako bi se čakalne vrste hitro zmanjšale. Plačniki bi bili lahko bolniki ali bolj pravično zavarovalnica!
Ali se vam ne zdi, da je naše zdravstvo organizacijsko popolnoma neurejeno in se je v njem kot tumor razširila korupcija?
Res je, kar pravite, in vsi vemo, da tudi farmacevtika obvladuje svet in ima edina dovolj denarja za provizije in korupcijo. Rekel bi še, da sta slovenska zdravstvena politika in naša politika nasploh naredili največjo napako, ko sta sprejeli zakon o privatizaciji zdravstva.
Takrat so se začele težave s čakalnimi vrstami. Zdravnik je bolniku v javnem zdravstvu rekel, da bo prišel, recimo, prej na vrsto za poseg, če pride k njemu popoldne v ambulanto in mu plača.
Sicer pa se je najprej začela privatizacija v zobozdravstvu. Če greš v javno ambulanto po implantat ali prevleke za zobe, čakaš leta, če greš k zasebniku, vse dobiš čez noč, a pošteno plačaš. Včasih več kot za nov avtomobil. Zato ni čudno, da imajo revni ljudje slabe zobe ali so sploh brez njih. Enako seveda velja za brezdomce.
Politiki so si najbrž mislili in še danes so o tem prepričani, da bodo ljudje množično plačevali za javno zdravstvo in še posebej za vsako uslugo pri zdravniku zasebniku.
To je sprijena logika, ki bi ji morali narediti konec. Nihče pa nima za to dovolj poguma. Zato gre javno zdravstvo vsem na očeh počasi rakom žvižgat.
Večkrat ste za medije povedali, da smo imeli v socializmu eno najboljše urejenih zdravstvenih služb v Evropi, če ne na svetu. Še vedno tako mislite?
Še vedno. Takrat smo lahko vsakomur pomagali. Imeli smo imenitno medicino dela in preventivo. Sploh pa je bilo pohvalno, da so vsi, tudi navadni delavci, zaradi določenih bolezni imeli pravico do zdravljenja v zdravilišču, planinah ali na morju. Zdaj je preventiva uničena, čakalne vrste so katastrofalno dolge.
Predvsem pa bi morali v Sloveniji takoj prenehati amerikanizacijo, torej privatizacijo zdravstva, ker v takem zdravstvu pridejo do zdravnika le bogati in tisti z zvezami. Zaradi vsesplošne požrešnosti in pogoltnosti vodilnih na vseh ravneh je tudi toliko ljudi zdravstveno nezavarovanih! Delodajalci prispevkov ne plačujejo. Država pa pri teh strašnih prekrških zoper človekove pravice vztrajno gleda stran!
Pa sva spet pri vaši ambulanti Pro Bono. Na voljo imate tudi laboratorij in zdravila, mar ne?
Vse usluge za našo ambulanto brezplačno naredi Adria Lab. Zdravila pa dobivamo v dar od ljudi, ki jih prinesejo k nam po smrti svojcev. Preden damo zdravila svojim bolnikom, jih brezplačno pregledata farmacevtki. Če pa zdravila nimamo, lahko vseeno napišemo recept, ki ga plača ministrstvo za zdravje.
V ambulanti Pro Bono imamo le tri redno zaposlene: socialno delavko, medicinsko sestro in gospodinjo. Denar za naše delo zagotavlja Mestna občina Ljubljana.
Podobni ambulanti sta še v Mariboru in Kopru, ustanavljajo pa jih v Celju, na Ptuju, Kočevju, Kranju in Novi Gorici.
Slišala sem, da se lahko pri vas ljudje brez zdravstvenega zavarovanja tudi oprhajo in pozimi pogrejejo v čakalnici.
Naj povem, da se domala vsi brezdomci pred obiskom v naši ordinaciji umijejo in lepo uredijo. Nihče ne gre rad k zdravniku umazan. Pod Zmajskim mostom ali v starih ljubljanskih podrtijah, kamor se zatekajo brezdomci, nimajo ne vode, ne stranišča, ne kopalnice, ne pralnih strojev.
Pa ne prihajajo k nam le brezdomci. Umit in pogret se pridejo tudi ljudje, ki živijo v najetih ali lastnih majhnih luknjah ali starih podrtijah in so obsojeni na življenje brez sanitarij. Pri nas se torej oprhajo in tudi pobrijejo. Če potrebujejo, jim damo tudi sveže spodnje perilo, oblačila in obutev. Vse to nam spet prinesejo dobri ljudje.
Kdo so vaši pacienti?
Največ je brezdomcev, druga velika skupina pa so še vedno izbrisani, saj se z reševanjem njihove problematike nihče ne ukvarja pospešeno. Na naša vrata trkajo tudi tuji in domači delavci, ki jih delodajalci sploh ne zavarujejo. Kar naprej se sprašujem, kaj delajo številne inšpekcije in sindikati. In končno, kaj dela slovenska država!
K nam pridejo tudi manjši obrtniki in tako imenovani mali espeji, ki ne zmorejo plačevati visokih prispevkov, zaradi česar pogosto izgubijo pravico do zdravstvenega in invalidsko-pokojninskega zavarovanja.
Občasno pridejo k nam tudi nekdanji prosilci za azil, Romi in tujci, ki potujejo skozi Slovenijo, pa nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja. To so predvsem študentje in popotniki, za katere je zdravstveno zavarovanje predrago.
Kdo pa neguje starejše ljudi, če jih pošljete v domačo oskrbo?
Najboljša in najlažja rešitev bi bila, če bi jih lahko začasno nastanili v domu starejših, kjer bi bili na toplem, imeli bi potrebno nego in tri obroke hrane na dan. Čeprav se že od ustanovitve borim za to možnost, mi nihče ne prisluhne. Nikogar ne zanima stiska teh ljudi, sprašujejo se le, kdo bo to plačal. Očitno je bolan starejši človek, ki nima službe ali pokojnine in je še brez strehe nad glavo, le ničvredna smet, ki nikogar ne zanima. Pred volitvami pa imajo vsi politiki polna usta človekovih pravic. Najbrž svojih.
Pa je takšen odnos države pravilen?
Se »hecate«? Država bi morala skrbeti za vse ljudi. Marsikdo je prav zaradi nepoštenih zakonov samostojne Slovenije, ki ščitijo samo kapital, ostal brez dela in na cesti. Najbolje bi bilo, če bi uredili splošno zdravstveno zavarovanje za vse prebivalce, tako kot je to bilo včasih. Na ta način bi bila zdravstvena varnost res zagotovljena vsem.
Ali smo danes bolniki drugačni?
Ko sem postal zdravnik, ni bilo narkomanov. Bilo je pa veliko alkoholikov. Ker interneta še ni bilo, so bolniki zdravnikom bolj zaupali kot danes, ko vsakdo misli, da pozna medicino, če prebere kakšno medicinsko stran na Googlu.
Včasih so tudi skoraj vsi kadili in posledično je bilo več bronhitisa pa pljučnic in rakov, povezanih s kajenjem in pitjem. Naj mimogrede povem: kdor neha kaditi, kar za 70 odstotkov zmanjša možnost za številne vrste rakov in celo za 20 odstotkov za demenco.
Danes so pa mnogi psihične razvaline.
Torej je med bolniki več stresa?
Da. Največkrat se razvije zaradi dolgotrajnega trpinčenja (mobinga), ki so ga najpogosteje deležni podrejeni, izvajajo pa ga praviloma nadrejeni. Menedžerji skupaj z lastniki, kot sem že rekel, delavcem pogosto tudi ne plačujejo prispevkov, vse nižje plače jim nakazujejo z zamikom, izplačilu regresa se izmikajo na vse mogoče načine. Vsak dan nekaj Slovencev in Slovenk izgubi delo, marsikdo pa ga leta zaman išče.
Biti brez zaposlitve pa pomeni biti brez denarja za plačilo računov, brez denarja za nova oblačila in obutev … Včasih zmanjka tudi za hrano … Marsikateri zato končajo v brezdomstvu.
In tudi naši bolniki so pogosto zaradi preteklega šikaniranja prave razvaline, ki vidijo uteho le v alkoholu, nekateri razmišljajo tudi o samomoru.
Izguba dela, strehe nad glavo, vstop v brezdomstvo itd. je vsekakor šok, mar ne?
Gotovo. Nekatere izguba dela in posledično brezdomstvo potre za daljši, druge za krajši čas. Potre pa vse! Mlajši in tisti, ki niso alkoholiki, se ob pomoči socialnih služb poberejo in nekateri spet normalno zaživijo. Tega sem najbolj vesel.
Pri vrnitvi v normalno življenje jim skušamo pomagati tudi pri nas.
Kako pa je s kroničnimi bolniki?
Ko smo ambulanto odprli, smo bili zelo potrti, saj so k nam prihajali ljudje z napredovalo rakavo boleznijo, tuberkulozo itd. Zdaj je bolje, saj kronične bolnike redno naročamo na preglede in poskrbimo, da gredo ob pravem času tudi na zdravljenje v bolnišnico.
Kaj pa priporočate ljudem, da bodo ostali čim dalj časa zdravi?
Znano je, da vsak drugi Slovenec oziroma Slovenka umre zaradi bolezni srca in ožilja, vsak peti in vsaka peta zaradi raka in vsak dvanajsti ali dvanajsta zaradi bolezni dihal itd. Kar četrtina našega prebivalstva umre zaradi naštetih treh bolezni. To so največkrat nepotrebne in prezgodnje smrti, ki bi se jim lahko izognili, če bi zmanjšali dejavnike tveganja. Ti pa so predvsem kajenje, pretirano pitje alkoholnih pijač, previsoka telesna teža, preveč maščob in soli v naši prehrani, premalo gibanja, premalo počitka in preveč stresno življenje.
Seveda pa je priporočati zdravo prehrano, ki je praviloma zelo draga, tistim, ki hodijo v našo ambulanto, ali ljudem, ki životarijo, nekulturno. Bi bilo pa potrebno, da bi o tem razmišljala slovenska država! Zelo razmišljala.
Kaj slovenski državi najbolj zamerite?
To, da mirno dopušča, da nekateri delodajalci svojim zaposlenim tudi po nekaj let ne plačujejo prispevkov za socialno, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. V tujini gre delodajalec za takšen prekršek za pet let v zapor.
Državi tudi zamerim, da čedalje bolj krči pravice zaposlenim in veča pravice kapitalistom in menedžerjem ter seveda politikom. Država z asocialnimi zakoni že ves čas osamosvojitve, pa naj bodo na oblasti levi ali desni, deluje proti malemu človeku in mu z zakoni iz leta v leto manjša pravice. Tako je ukinila pogrebnino, skuša zmanjšati bolniški dopust, predvsem pa nič ne stori, da bi ljudje prišli k zdravniku, ko bi ga potrebovali, torej ne šele čez nekaj let!
Starša Aleksandra Dopliharja sta bila gostilničarja, ki sta si najbolj želela, da bi njuni trije otroci imeli dobro izobrazbo. In res je Cvetko postal veterinar, Aleksander zdravnik, Breda pa zobozdravnica.
Leta 1941 je bila družina Doplihar iz Celja pregnana v Srbijo. Ker je bil tudi sam begunec, si želi več razumevanja slovenske politike in naših državljanov pri reševanju begunske krize.
Kot zdravnik je začel v Štorah, osamosvojitev Slovenije pa je dočakal kot direktor združenega zdravstvenega doma Kamnik, Domžale in Litija. Leta 1991 se je upokojil in potem spoznal, da precejšen del prebivalstva nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja, čeprav naj bi imel vsaj na deklarativni ravni v Sloveniji vsak zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tako je s podporo ljubljanske mestne občine, Slovenske filantropije in Karitasa leta 2001 prevzel vodenje ambulante Pro Bono.
Z ženo Alenko imata dva sinova in pet vnukov. Kljub svoji invalidnosti je bil ves čas tudi uspešen športnik: smučar, vaterpolist, nogometaš, ribič ... Desetkrat je bil tudi na Triglavu. In še danes kar poka od energije.
