Zakaj uradna in alternativna medicina ne gresta skupaj
Prof. dr. Pavel Poredoš, ki vodi Slovensko medicinsko akademijo, in prof. dr. Radko Komadina, ki je na čelu Slovenskega zdravniškega društva, sta skupaj s še nekaj uglednimi kolegi predstavila izjavo za javnost z naslovom Medicina in zdravilstvo potrebujeta jasno opredelitev. Pri tem zdravniki vztrajajo pri zakonski razmejitvi med alopatsko oziroma uradno zahodno medicino, ki jo učita tudi obe slovenski medicinski fakulteti, in tako imenovano alternativno medicino. Za zadnjo tudi menijo, da se sploh ne bi smela imenovati medicina, saj medicina temelji na znanstveno preverjenih metodah, podprta je s številnimi kliničnimi raziskavami, tako imenovana alternativna medicina pa naj bi delovala po občutku, »čarolijah« in naj bi imela le učinek placeba.
Obe organizaciji sta zaskrbljeni za ljudi, ki se zatekajo po pomoč k zdravilcem, katerih motiv je predvsem denar. Zaskrbljeni pa sta predvsem zato, ker se z zdravilstvom v zadnjem času ukvarjajo tudi nekateri zdravniki. »Še nedolgo nazaj je bilo ukvarjanje z zdravilstvom zdravnikom prepovedano, v zadnjem času pa so se stališča zakonodajalcev spremenila do te mere, da je ukvarjanje zdravnika z zdravilskimi metodami povsem dopustno. Zdravniki, ki delujemo v okviru Slovenske medicinske akademije in Slovenskega zdravniškega društva, temu odločno nasprotujemo,« so zapisali. Odločno zavračajo alternativno medicino, ki je v celoti sporna, še zlasti pa je nevarna, ko se loteva diagnostike, pri tem pa ne nosi nobene odgovornosti. Tudi to je vzrok, da pride veliko pacientov prepozno po pomoč k zdravnikom uradne medicine.
Zaradi vsega naštetega ni dopustno, da se zdravniki ukvarjajo s tako imenovano alternativo, in pozivajo resorno ministrstvo, da v predlogu zakona to tudi upošteva. Ne zavračajo pa komplementarnih oblik pomoči bolnikom (različne masaže ipd.), še zlasti v fazi rehabilitacije. Teh pa po navadi ne izvajajo zdravniki, ampak drugo medicinsko osebje.
Kaj naj bi v Sloveniji spadalo k alternativi?
V alternativo prištevajo tudi tradicionalne medicinske sisteme, kot so kitajska medicina, ajurveda, homeopatija, če jih naštejemo le nekaj. Menijo tudi, da se ne bi smeli zgledovati po državah, kjer so nekatere od teh praks že dolgo sprejete (tudi v zdravstveni blagajni), kar naj bi bilo, kot smo slišali, predvsem zgodovinsko pogojeno, zato bi bile spremembe težje izvedljive. Obe zdravniški organizaciji se zavzemata za to, da v Sloveniji sprejemamo zakone, ki bodo varovali bolnika in mu zagotavljali najboljšo medicinsko oskrbo.
Zakaj torej še vedno in celo vse več bolnih išče pomoč v alternativi, pa ne le v Sloveniji? Jasno je, da ob tako množičnem zanimanju noben zakon ne more preprečiti delovanja alternative ali pa prepričati te ljudi, naj gredo raje po pomoč k zdravnikom uradne medicine. Je pa treba to področje zakonsko urediti tako, da bo pregledno in bo vključevalo tudi odgovornost. Pri uradni medicini pa je nujno zagotoviti dovolj zdravnikov, jim omogočiti primerne delovne pogoje in dovolj časa za pacienta ter zagotoviti povezovanje in sodelovanje med medicinskimi strokami. Saj je ena izmed zamer bolnikov uradni medicini tudi obravnava »po delih«, ne pa celostno. Osnovno načelo celostnega pristopa (angl. holistic medicine) pa je upoštevanje vseh razsežnosti človeka, ne le telesa.
