Fotografija je njegovo življenje

Zgodbe | apr. '18

Oskar Karel Dolenc

Legenda slovenske fotografije Oskar Karel Dolenc je Ljubljančan, ki bo letos dopolnil osemdeset let in se že šestdeset let uspešno ukvarja s fotografijo. Na začetku mu je služila kot konjiček, kasneje pa postala njegov poklic, njegovo življenje. Pot ga je vodila od profesorja fotografije do industrijskega fotografa ter na koncu do samostojnega kulturnega delavca na področju fotografije.

Sodeloval je na več kot 450 razstavah doma in v tujini, postavil veliko samostojnih razstav in prejel več kot 65 nagrad in priznanj. Med drugim mu je mednarodna organizacija FIAP (Mednarodna zveza za fotografsko umetnost) podelila naziv EFIAP – Exelence (odličnik). Fotografska zveza Slovenije pa ga je leta 2006 počastila z nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo. 

S fotografijo se je srečal že leta 1951, ko mu je oče za malo maturo podaril preprosto kamero Agfa Box. Prve napotke mu je dal stric Ivo Gogala, član še predvojnega ljubljanskega fotografskega kluba. Vendar se je resno začel ukvarjati s fotografijo šele v študentski skupini ŠOLT (Študentske organizacije ljudske tehnike). Bil je njen soustanovitelj in dolgotrajni predsednik. Rad se spominja tistih časov.

»Družili smo se s študenti z različnih področij študija. Iz te skupine izhajajo še danes veliki ustvarjalci v fotografiji, kot so Janez Pukšič, Dragan Arrigler, Tihomir Pinter, Janez Korošin, Milan Pajk, Joco Žnidaršič in drugi. Izmenjavali smo si izkušnje v tehniki in takratne trende fotografije doma in v svetu. Veliko smo razstavljali doma in v tujini, sodelovali s fotoklubi po Sloveniji in takratni Jugoslaviji. V tem času sem postal tudi član in soustanovitelj kluba Diana in fotokluba Triglavskega narodnega parka. Sem navdušen gornik in veliko dela posvečam planinski fotografiji.«

Vse to je vplivalo tudi na kasnejšo odločitev, da je svojo prvo službo inženirja v Litostroju pustil in se posvetil fotografiji kot pedagog. »Opravil sem pedagoški izpit in se zaposlil kot profesor na ljubljanski srednji šoli za oblikovanje. Ves ta čas sem vodil fotografske tečaje za študente. Rad sem mentor mladih. To delam še danes. Nikoli ne odrečem pomoči pri izbiri fotografij za razstave ali nasveta o kompoziciji fotografije.«

Fotograf kot slikar

V sedemdesetih letih se je kot zastopnik tedanje Jugoslavije in član Svetovne komisije mladinske fotografije FIAP udeležil več nekajtedenskih mednarodnih seminarjev v Nemčiji, Franciji, na Madžarskem, v Avstriji in Bolgariji.

To so bila tudi leta, ko je spoznal svojo ženo Vladimiro in si ustvaril družino. Ob očetovi hiši v Rožni dolini v Ljubljani sta sezidala svojo in Oskar v njej živi še danes. Rodila sta se jima sinova, ki pa sta izbrala svojo pot. Tomislav je magister matematike in računalničar, mlajši sin Darko, ki še zdaj živi z očetom, pa je biolog. Skupaj sta zadnja leta skrbela za ženo oziroma mamo in ji pomagala lajšati težave, ki jih prinaša Parkinsonova bolezen.

Po upokojitvi leta 2000 se njegovo delo na področju fotografije ni končalo. »Veliko dela sem imel v Fotoklubu Ljubljana. Kot njegov ustanovitelj in predsednik sem organiziral tri mednarodne razstave na temo portreta. Leta 2010 sem se s pomočjo dr. Primoža Lampiča v Arhitekturnem muzeju predstavil z retrospektivno razstavo Črno-beli opus od 1960 do 2010. Predstavljeni so bili vsi moji cikli, od ženskega akta, portreta, žanra in krajine. Predaval sem fotografijo na Visoki šoli za dizajn – Calligari. Sodeloval sem pri vodenju delavnic in tečajev za sodelavce revij in časopisov. Verjetno sem kar nekaj ljubiteljev fotografije navdušil za poglobljeno ukvarjanje s fotografijo.«

Kot pedagog fotografije rad primerja umetniško fotografijo s slikarstvom. »Slikar dograjuje motiv z dodajanjem na platnu, fotograf pa z odvzemanjem posameznih elementov na sliki. Ni pomembna sama tehnika, ampak rezultat. Vedno moraš biti del tega, kar ustvarjaš. Dati moraš vsebino, del sebe, da sliko začutiš. Fotografi iščemo motive, vsebino v vseh mogočih okoljih. Lahko tudi režiramo, kar še posebno velja za tihožitje, studijsko in reklamno fotografijo.«

Kot planinskemu vodniku so mu gore blizu in po ženini smrti se jim je bolj posvetil. »Vsaj enkrat tedensko se s prijatelji odpravim na vrhove naših gora. Pogledi na njihovo lepoto in veličino me navdajajo z energijo in notranjo močjo. Ko se mi odpreta izjemen pogled in svetloba, fotografiram. V zadnjih letih sem tako pripravil dve razstavi planinske fotografije. Veliko pa mi pomeni tudi druženje s prijatelji, ki imajo radi iste stvari kot jaz.«

Tatjana Rodošek, fotografija Branimir Ritonja


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media