Verjamem v moč lutke

Prosti čas | apr. '18

Edi Majaron z armenskim šaljivcem Karapetom, ki ga je dobil kot prvo nagrado na tamkajšnjem festivalu.

Tej trditvi Eda Majarona se ne smemo začuditi, saj je vse življenje predan lutkarstvu kot ustvarjalec, pedagog, kritik, režiser, umetniški vodja, teoretik – mislec in praktik lutkovnega gledališča, priznan pri nas in v tujini. Zaslužen je za to, da so slovensko lutkovno umetnost sprejeli zunaj naših meja, kjer je stkal pomembne vezi s priznanimi tujimi umetniki in strokovnjaki s tega področja. Od leta 2010 je častni član mednarodne zveze lutkarjev UNIMA. Njegov opus je izjemno bogat, večkrat nagrajen, z lutkami je prepotoval pol sveta, njegove predstave pa še drugo polovico. Lani je izšla njegova zelo zanimiva knjiga Vera v lutko, posvečena njegovi ženi in vsem nekdanjim lutkarjem, v kateri obuja tudi spomine na velika imena slovenskega lutkarstva in njihova dela, zato vas vabimo na sprehod po postajah Majaronovega dela in razmišljanjih o lutkah.

Vendar to ne pomeni, da Edi Majaron ne bi maral ničesar drugega. Rad je imel glasbo, igral je na violončelo in diplomiral iz tega glasbila na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer je leta 1964 končal tudi podiplomski študij. Študijsko izpopolnjevanje na podiplomski stopnji je zaključil leta 1968 tudi na Akademiji lepih umetnosti v Pragi pri prof. Milošu Sadlu. Od 1959 do 1974 je bil prvi čelist Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Še vedno ima rad glasbo, igra, nastopa, a vendarle so violončelo premagale lutke.

Čar lutke odkrije že v otroštvu

»Eden mojih najzgodnejših spominov, povezanih z gledališčem, je ogromna kača, ki je segala skoraj čez ves oder, poleg tega pa mi lebdi pred očmi še en prizor: pol odra v zeleni svetlobi, druga polovica v rdeči, oba prizora sta bila iz Mozartove opere Čarobna piščal. Bil sem na stranskem balkonu ljubljanske opere skupaj z babico. To je bilo leta 1945, bil sem star malo več kot štiri leta, a spominjam se še predstave s senčnimi lutkami in knjige Veselja dom Nika Kureta z zgodbami o Trdoglavu in Marjetici ter Petru Klepcu. Lutke so zaznamovale moje življenje.«

Ročne lutke pa je prvič igral s sošolcem Kristijanom Muckom pri enajstih letih. »Od takrat se lutkam nisem več odrekel.« Prvo predstavo s svojo skupino je pripravil leta 1954 in se veselil, da je bil takrat sprejet v tečaj za animatorje marionet v Mestnem lutkovnem gledališču. »Po uspešnem zaključku sem igral svojo prvo vlogo v poklicni predstavi Obuti maček v Pengovovi režiji, ko sem govoril Jureta.« Zatem je sodeloval pri predstavah Zvezdica Zaspanka, Žogica Marogica … in spoznal sijajne lutkarje: Majdo Podvršič, Črta Škodlarja, Naceta Simončiča, Dušana in Bredo Hrovatin, Petra Dougana, Matjaža Lobodo in seveda Jožeta Pengova. Vsi so zdaj legende slovenskega lutkarstva. Opravil je številne tečaje, seminarje iz pomembnih elementov lutkovne umetnosti, ki so jih vodili profesorji praške Akademije lepih umetnosti – katedre za lutkarstvo. V Pragi je ob študiju violončela tudi hospitiral pri profesorjih, ki še zdaj veljajo za avtoritete. Češko lutkovno ustvarjanje je močno vplivalo na njegovo razumevanje lutkovne umetnosti. »Vedel sem, da bo treba najti doma drugačno obliko za neodvisno lutkovno skupino, kot jo je takrat omogočalo Lutkovno gledališče Ljubljana.« Nastal je drugačen model lutkovnega gledališča z imenom Lutkovno gledališče Dravlje. »Naše predstave so kar klicale po sodelovanju vidnega lutkarja ob lutki. Pri tem sta mi pomagala brat Zdenko, lutkar in tehnolog, in moja družica Agata Freyer, akademska slikarka, ki je tam pripravila zasnovo za mojo prvo profesionalno režijo igre 'Fidl-Fadl' Ljubomira Feldka v prevodu Pengova. Ta in naslednje predstave so pritegnile veliko pozornosti tudi drugje, predvsem na šibeniškem Festivalu otroka, ki jih je predstavil pred mednarodnim občinstvom.« Majaron je prejemal številna vabila za režije in gostovanja v tujini, od Evrope do obeh Amerik in Azije.

Spomini na velikane lutkarstva

O njih je Edi Majaron podrobno pisal v svoji knjigi. Zelo pomemben je, piše, prvi slovenski lutkar, akademski slikar Milan Klemenčič. Leta 1919 je bilo v Ljubljani s podporo uglednežev, to so bili Oton Župančič, Fran Milčinski, Rihard Jakopič in Ivan Vavpotič, in na Klemenčičevo spodbudo ustanovljeno Slovensko marionetno gledališče. Zanj je izdelal več kot sto lutk in šestdeset scen, ki so se v glavnem porazgubile, le deset jih hrani Lutkovni muzej na ljubljanskem gradu. Njegovo gledališče je bilo merilo kakovosti s profesionalnim oblikovanjem lutk in scene, poklicnim režiserjem in glasbeniki. Dr. Niko Kuret je razveseljeval občinstvo s svojim Pavlihom, s katerim je leta 1938 nadomestil lik nemškega Gašperčka, in obvladoval lutkarske odre do konca petdesetih let prejšnjega stoletja. »Kasneje nas je začaral Jože Pengov, najpomembnejši lutkovni ustvarjalec, ki je slovensko lutkovno umetnost umestil na evropski zemljevid lutkarstva.« Njegove predstave Zlata ribica, Žogica Marogica, Obuti maček, Mojca in živali, Trdoglavček so bile uspešnice, tako bi rekli danes, ki so navduševale in ostale v neizbrisnem spominu vseh, ki smo jih videli. Nace Simončič in njegovi Kljukec, Gašperček in radovedni psiček Taček so še danes zelo popularni lutkovni liki pri nas kot tudi Sapramiška Svetlane Makarovič, ki jo je Simončič režiral. Majaron opiše tudi prizadevanja zakoncev Tineta in Brede Varl za rojstvo poklicnega lutkovnega gledališča v Mariboru, ki sta bila stebra lutkovne umetnosti na Štajerskem in Koroškem, pa osemdeseta leta v slovenskem lutkarstvu in kasneje na televiziji, spoštljivo se spomni svojih številnih sodelavcev, opiše lutkovna dela za odrasle, predstavi pa tudi lutkovno gledališče danes. »To mora govoriti o tem, kar zanima sodobnega gledalca,« je prepričan.

Če pomislimo, kako nove tehnologije vplivajo na risanke, je verjetno, da vplivajo tudi na lutke. Majaron, ki je leta 1988 prejel nagrado Prešernovega sklada za umetniške dosežke na področju lutkovne umetnosti, pravi: »Nove tehnologije poenostavljajo scenske elemente, ki so lahko potem tudi prepričljivejši, bogatejši, omogočajo več prostora. Po drugi strani pa se lahko dogaja, da sodobna tehnologija siromaši. Danes skoraj ni več lutkovne predstave, pri kateri ne bi bil igralec prisoten ob lutki kot njen partner. Mnogokrat, na žalost, režiserji ne verjamejo lutki in gradijo predstavo na igralcu, ki lutko prenaša po odru. To se mi zdi škoda. Želel bi si, da bi mladi ljudje, ki dobivajo prave informacije, saj je lutkovna animacija obvezen predmet za igralce na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, vedeli, kaj je lutka. Trend, da je lutkar ob lutki, je nujen. Zato se vedno veselim kombinacije in komunikacije med tradicionalnim in tem, kar ponujajo nove tehnologije. Toda to zahteva kreativnega režiserja, ki ve, zakaj in kako je na odru lutka.«

Lutk niso mogli prepovedati

Zelo zanimivo je, da so se nekdaj vladarji bali lutk in jih celo prepovedali. »Ta lik iz lesa in blaga ima lahko ljubeč, a tudi izostren talent za obsodbo in kritiko, spretno lahko uporablja sarkazem, ironijo in humor, natančno odmerjen in z bodečim učinkom,« je povedal Edi Majaron. Raje pa o lutkah razmišlja drugače, bolj prijazno: »Človek se stara, lutke pa ne. Ostajajo vedno polne upanja, da bodo občinstvu povedale, zakaj so se rodile za gugalnico, ki niha med poezijo in grotesko. Lutkarji in njihovi posredniki – režiserji se trudimo, da lutke ne bi ostale le vizualni užitek, ampak da bi sporočilo, ki ga besedilo in likovna nazornost nosita kot na pladnju, prišlo do odprtih oči in ušes. Vedno upamo ...« je zapisal v svoji knjigi Vera v lutko. In pristavi: »Lutkovna umetnost je sicer podobna otrokovemu naivnemu pogledu na svet, a razkriva svet licemerja odraslih. Zato je razumljiva vsem, ki ohranjajo v sebi del otroškega optimizma.« Vsi, ki imamo radi lutke in gledališče, pa smo neizmerno hvaležni Ediju Majaronu in vsem slovenskim lutkarjem, saj so nam s svojimi predstavami lepšali otroštvo in življenje. Edi Majaron z rojstno letnico 1940 še vedno ustvarja. Za Mestno lutkovno gledališče na Reki z ženo Agato pripravljata Obutega mačka. Veseli se premiere, ki bo 20. aprila.

 Majaronove misli o lutkah 

Lutke ne sovražijo, niso zavistne, niso hudobne.
Povejo vse, kar je treba povedati, tako da nismo prizadeti.
Prevzamejo odgovornost za naše uspehe in poraze.
Vračajo nam ljubezen, zaupanje in iskrenost, kadar zares verjamemo vanje.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media