Antonova zbirka trofej

Zgodbe | apr. '18

V Savinji blizu Grobeljskega mostu je Tone Pančur ujel 87-centimetrskega sulca.

Ribištvo je ena izmed lepih prostočasnih dejavnosti, šport in rekreacija v naravi, in dejavnost, ki vključuje veliko ljudi od mladih do najstarejših. Eden izmed teh je že skoraj 45 let tudi Savinjčan Anton Pančur iz Spodnjih Grušovelj pri Šempetru, sicer rojen Preboldčan, ki je v kraju pod Žvajgo preživljal nadvse zanimivo mladost.

O vsem tem pričajo fotografije, predvsem pa bogata zbirka prepariranih trofejnih primerkov rib (od postrvi, klena, smuča do ščuke in sulca) ter oprema in priznanja, ki jih je prejel za prizadevno delo na področju ribištva. Lahko bi rekli, da je to kar mali muzej ribištva, saj so ob vsaki ribi skrbno zapisani, pravzaprav v les vžgani, podatki o ulovu. Prostor je poln spominov na dneve, preživete ob Savinji in drugih rekah ter jezerih, v gozdu in še kje.

Svojo ribiško pot je Tone, kot ga kličejo, začel leta 1974 po vrnitvi iz Nemčije, kjer je delal tri leta kot soboslikar. Zanjo ga je navdušil sovaščan Jože Hropot, ki je bil po dveletnem pripravniškem ribiškem stažu z njim tudi pri prvem ulovu. V Savinji pri Šeščah je ulovil 70 centimetrov dolgega sulca, kar je bila takrat tudi mera za dovoljeni ulov tega kralja voda. Danes je dovoljena mera 80 centimetrov, v Ribiški družini Mozirje, kjer je Tone član, pa so si to mejo postavili še za deset centimetrov višje. »Manjše ribe vrnemo nazaj v reko, da nadaljujejo svojo reprodukcijsko nalogo, čeprav so to – glede na velikost – nekajkrat že izpolnili,« pove Tone. »Ko sem postal član RD Šempeter so me po stažu starejši ribiči povabili s seboj na ribiške lovne izlete na Krko in druge ribiške revirje po Sloveniji. V Krki sem ulovil tudi trofejno 103 centimetre dolgo in 9 kilogramov težko ščuko, ki je tudi največja preparirana riba v moji zbirki,« z veselim izrazom na obrazu pripoveduje Tone, ki se je navdušil tudi nad muharjenjem. Ribolov z umetnimi vabami (umetno muho) velja za najbolj humanega, ker je pri tovrstnem ulovu najmanjša možnost za poškodbe ujete ribe. Riba namreč vabo zgrabi samo s sprednjim delom ust, ribič pa lahko vabo tudi umakne, če vidi, da je prijela podmerska riba. V njegovi zbirki je tudi nekaj postrvi, ki so bile ulovljene na tak način. Nekaj krapov in smučev pa je bilo ulovljeno z beličenjem, ribolovom z najrazličnejšimi naravnimi vabami, v društvenem ribniku Presarje in drugje.

Ljubitelj smučanja, glasbe in gobarjenja

Sicer se je Tone, ki se je rodil leta 1943, kot otrok navduševal nad smučanjem in smučarskimi skoki. Pod vodstvom alpskega smučarja Adolfa Petka je že kot devetletnik začel ljubiteljsko skakati na skakalnici, ki so jo ob ugodnih snežnih razmerah naredili v bližini Prebolda. Občasno so preizkusili še druge skakalnice, na primer v Velenju. Istočasno se je vključil tudi v Pihalno godbo DPD Svoboda Prebold in Tekstilne tovarne Prebold in bil z devetimi leti tudi najmlajši član godbe, kjer je igral tenor (trobilo, manjše od tube). Nekaj let se je učil igrati še na harmoniko in skupaj s fanti, ki so igrali pri pihalni godbi, so ustanovili ansambel KROKVEJT, ime je nastalo iz prvih črk članov. Igrali so marsikje v Savinjski dolini in tudi zunaj nje. Ko so odšli k vojakom, je to pomenilo konec ansambla, ostala pa je zvestoba do igranja pri pihalni godbi in do igranja na harmoniko, ki jo tudi še zdaj z veseljem prime v roke.

Anton Pančur se je izučil za soboslikarja pri takratnem preboldskem gradbenem podjetju Remont. Po vrnitvi iz Münchna je nekaj časa delal kot samostojni obrtnik pa kot obratni soboslikar v trgovskem podjetju Tehnomerkator in kasneje kot trgovec in strokovnjak za mešanje barv v Hmezadovi veleblagovnici. Vmes si je ustvaril družino. Leta 1986 je kupil tovornjak in prevažal izdelke Mlekarne Celea po vsej Jugoslaviji. V času osamosvojitve je bil s tovornjakom vključen v teritorialno obrambo, kmalu po osamosvojitvi pa je tovornjak prodal in prevzel delo pri obnovi nekdanjega samostana Novi klošter, kjer je bil angažiran skoraj 12 let.

Zdaj uživa v zasluženem pokoju, še naprej lovi ribe, smuča, marsikaj postori pri hiši in si kaj zaigra na harmoniko. Že 45 let je tudi navdušen gobar. Kot pravi, je do lanske gobarske sezone, ki je bila zanj najuspešnejša, veljala tista iz leta 2012.

Besedilo in fotografiji: Darko Naraglav


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media