Kriva prisega
Slovenski kmečki fant se je vedno bal vojaške suknje, saj se je v njej moral boriti na evropskih bojiščih za koristi tujega vladarja. Naborniki so si ob vojaški prisegi znali pomagati, da jih prisega ne bi obvezovala k vojaški službi in jih ne bi doletela tudi kazen zaradi krive prisege.
Bog menda ne kaznuje zaradi krive prisege tistega, ki med prisego drži figo v levem žepu in tako Bogu figo kaže. Če pa nima žepa, mu ostane še ena možnost – med prisego potisne palec dvignjene roke rahlo med kazalec in sredinec. Tudi to zadostuje, da prisega ni veljavna.
Zgodilo se je, da je neka kmečka mati v Ljubljani bridko zajokala, ko so njenega sina potrdili k vojakom in je moral priseči. Kasneje jo je sin potolažil: »Ne jokajte, mati! Pobegnil bom, ker moja prisega ne velja, saj sem Bogu figo kazal!«
Da si je naš iznajdljivi človek znal pomagati iz težav tudi na kak drug način, ne le s kazanjem fige Bogu, kaže naslednja zgodba. Nemški Rovt nad Jesenicami, ki so si ga lastili nemški priseljenci, je pripadel slovenskim kmetom potem, ko so prisegli, da stojijo na svoji zemlji. Tistega dne, ko so slovenski kmetje morali priseči, da je zemlja v Nemškem Rovtu slovenska, so si v čevlje natresli slovensko zemljo in v trenutku prisege nesporno stali na slovenski zemlji.
