Življenje v času zaostrenih nacionalnih odnosov

Zgodbe | apr. '18

ODSTRTE PODOBE – CELJE

Današnje gospodarsko, prometno, trgovsko, sejemsko, kulturno, izobraževalno, zdravstveno in turistično regijsko središče, ki je kot trg prvič omenjeno leta 1323, mestne pravice pa je dobilo leta 1451, se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje znašlo sredi ostrih nacionalnih bojev med Nemci in Slovenci. »To se nazorno kaže tudi na objavljenih razgledniških fotografijah, od katerih ena prikazuje slovenski Narodni dom, zgrajen med letoma 1895 in 1896, druga pa Nemško hišo (Deutsches Haus), ki so jo postavili med letoma 1905 in 1906 in je bila odgovor celjskih Nemcev na novo slovensko pridobitev,« pravi Anamarija Rančič, upokojena univerzitetna diplomirana inženirka kemijske tehnologije, ki je po končani celjski gimnaziji leta 1962 prišla študirat v Ljubljano in nato tu ostala. Vseskozi pa se živo zanima za zgodovino obeh mest.

Kot navaja zgodovinar dr. Janez Cvirn, so od konca osemdesetih let 19. stoletja celjski Slovenci nezadržno napredovali. Leta 1889 so zmagali na volitvah v celjski okrajni zastop, v istem letu so ustanovili Južnoštajersko hranilnico. Leta 1890 so dobili koncesijo za tiskarno in zmagali na volitvah v celjski okoliški občini, leta 1891 je v mestu začel izhajati slovenski list Domovina, leto kasneje pa so s tako imenovano jezikovno naredbo za Celje (po njej je morala celjska občina na slovenske vloge odgovarjati v slovenskem jeziku) dosegli prvo pomembno zmago na jezikovnem področju. Če k temu dodamo še okrepljen pritok slovenskih obrtnikov in trgovcev, ki jim je pri premagovanju začetnih težav pomagala tudi leta 1881 ustanovljena Posojilnica (sedemnajst let starejša Celjska mestna hranilnica je bila v nemških rokah), in oživljeno slovensko kulturno in družabno življenje, postane razumljivo, zakaj so se celjski Nemci počutili vse bolj ogrožene. Zato so v reakcijah na slovenske pridobitve postajali vedno bolj radikalni in zlasti po ustanovitvi nemško-slovenskih vzporednic na celjski nižji gimnaziji leta 1895, zaradi katere je padla celo koalicijska vlada kneza Windischgrätza, so se v Celju nacionalni odnosi močno zaostrili.

Narodni dom

Ker celjski Slovenci v mestu niso imeli ustreznih prostorov za kulturno in prosvetno dejavnost ter druženje, so pod okriljem Posojilnice leta 1895 na vogalu Ljubljanske ceste in Trga cesarja Jožefa II. (današnjega Trga celjskih knezov) začeli graditi Narodni dom. Načrte za mogočno neorenesančno palačo, ki so jo gradili slabi dve leti, je izdelal Čeh Jan Vladimir Hrasky, tedanji kranjski deželni arhitekt. Narodni dom je postal kulturno, politično in družabno središče celjskega slovenskega meščanstva – simbol slovenstva v boju proti ponemčevanju. V njem so dobile prostor vse pomembnejše slovenske ustanove, med njimi Posojilnica, Zadružna zveza, Narodna čitalnica, Dramatsko društvo, dvorano pa so uporabljale tudi druge slovenske organizacije. V južnem delu pritličja dvonadstropnega poslopja z bogato fasado je bila restavracija, v severnem čitalnica ter v nadstropjih prostori društev in združenj. V njem je delovala tudi javna knjižnica, v kateri so si lahko bralci od leta 1906 brezplačno izposojali gradivo.

V lepo obnovljeni zgradbi Narodnega doma je od leta 1995 sedež Mestne občine Celje, pri čemer se v štirih dvoranah poleg sej mestnega sveta in njegovih delovnih teles odvijajo tudi različne prireditve, koncerti, strokovna srečanja in okrogle mize. »V veliki dvorani so v času, ko sem obiskovala gimnazijo na Otoku, tj. v letih od 1958 dom 1962, prirejali plese, na katere smo prav radi hodili. Mimo Narodnega doma pa je bila speljana tudi promenada, ki smo se je udeleževali vsako soboto,« se spominja Anamarija Rančič, ki jo še vedno moti, da jim tedanji učitelji niso razkazali mesta, tako da se je z njegovimi znamenitostmi seznanila šele pozneje, najbolj temeljito po upokojitvi leta 1997.

Alma Karlin

Nasproti Narodnega doma ob Ljubljanski cesti (glej desni rob fotografije) se je 12. oktobra 1889 v enonadstropni hiši (ki je danes ni več) rodila pisateljica, svetovna popotnica, poliglotka, zbirateljica ljudskega blaga in teozofinja Alma Maksimilijana Karlin. Oče je bil 60-letni upokojeni major avstrijske vojske Jakob Karlin, sin kmeta iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, a s plemiškimi koreninami, mati pa 45-letna učiteljica na dekliški šoli Vilibalda Miheljak, hči Martina Miheljaka, prvega slovenskega notarja v Celju. A čeprav sta bila starša slovenskega rodu, so po tedanji navadi v družini državnih uslužbencev govorili le nemško, tako da Alma nikoli ni dobro znala govoriti slovenskega jezika. Na svet je prišla napol hroma, s poškodovanima nogama in priprtim levim očesom, zato je kot otrok največ časa preživela doma. Pri osmih letih ji je za jetiko umrl oče, pri trinajstih je šla na zahtevne ortopedske operacije. V srednji šoli v Gradcu je opravila izpite iz nemščine, angleščine in francoščine ter študij jezikov nadaljevala v Londonu, kjer je leta 1914 z odliko opravila izpite iz osmih jezikov, pri čemer je pri angleščini prekosila vseh devetsto kandidatov, tudi Angleže. Preživljala se je s prevajanjem in poučevanjem jezikov ter se učila tudi sanskrt, kitajščino, arabščino in perzijščino.

Ko se je začela prva svetovna vojna, je kot avstrijska državljanka postala nezaželena v Veliki Britaniji, zato se je umaknila na Norveško in Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala poklicna pisateljica. S šolo za tuje jezike, ki jo je po vojni ustanovila v Celju, je zaslužila nekaj denarja in se novembra 1919 s pisalnim strojem znamke Erika in starim kovčkom, v katerem je bil tudi njen desetjezični slovar, odpravila na pot okoli sveta, ki je trajala dobrih osem let. S poti je pisala članke za 25 časopisov in revij, 136 jih je napisala za celjski Cillier Zeitung. Po vrnitvi v Celje je predavala doma in v tujini, napisala 22 potopisov in romanov (švedska pisateljica, Nobelova nagrajenka Selma Lagerlöf jo je predlagala za Nobelovo nagrado) ter urejala obsežno etnografsko gradivo. Zaradi njene protinacistične drže jo je leta 1941 preganjal gestapo, jo zaprl v mariborski zapor, zaplenil njeno premoženje in jo nameraval poslati v Dachau. A je pobegnila v partizane v Belo krajino in Dalmacijo ter o partizanskem gibanju pisala Winstonu Churchillu. Po vojni se je bolna umaknila v skromno hišico v Pečovniku nad Celjem, kjer je 14. januarja 1950 umrla. Zanimanje za življenje in delo te izjemne Celjanke, ki je našo sogovornico še posebej prevzela s svojim odločnim zavračanjem nesmiselnih nemško-slovenskih razprtij, se je povečalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tedaj so začeli izhajati prevodi njenih del, kasneje pa so o njenem življenju in delu pripravili razstave, knjige in igrani dokumentarni film, obnovljeno hišo v Pečovniku so razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena, na Krekovem trgu so postavili kip Alme Karlin v naravni velikosti, delo kiparja Vasilije Ćetkovića - Vaska.

Nemška hiša – Celjski dom

Prav na tem trgu, takrat poimenovanem po nemškem državniku Ottu von Bismarcku, je leta 1906 celjski mestni zidar in tesar Anton Dimetz po načrtih dunajskega arhitekta Petra Paula Branga v slogu staronemške gotike zgradil reprezentančno trinadstropno stavbo z vogalnim okroglim stolpom. V Nemški hiši so prostore dobili razna nemška društva, tiskarna Celeia in uredništvo nemškega časopisa Deutsche Wacht (Nemška straža). V stavbi so bili tudi veliki prostori za gostinsko dejavnost s tujskimi sobami in zabavo. Nemška hiša je bila vse do razpada Avstro-Ogrske kulturno in družabno središče celjskih Nemcev. Po prvi svetovni vojni jo je slovenska mestna oblast preimenovala v Celjski dom, v katerega so se vselila razna kulturna društva, tudi Mohorjeva družba. »Med drugo svetovno vojno so ga zasedli Nemci, po njej pa je bil v zahodnem delu Dom JLA in v severovzhodnem kino Union. Zdaj je tu sedež Zavoda za kulturne prireditve in turizem Celeia,« zaključuje pripoved o dveh znamenitih celjskih zgodovinskih stavbah Anamarija Rančič, ki je že več kot deset let članica študijskega umetnostnozgodovinskega krožka Spoznajmo svoje mesto in domovino pri ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje, četrto leto pa ob torkih vodi mestne upokojence iz dnevnih centrov aktivnosti za starejše po glavnem mestu.

 Boris Dolničar