Osebno stališče do starosti je pomembnejše, kot mislimo

apr. '18

STARANJE V SLOVENIJI

Trije od petih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije gledajo na življenje po upokojitvi zrelo in trezno – ti so usmerjeni v razvoj; dobra četrtina ima naivno stališče do starosti – če ga ne spremenijo, bodo čedalje bolj razočarani; vsak sedmi pa ima zelo slabo stališče, ki pelje v obolevanje, slabo sožitje in nezadovoljstvo s samim sabo. Te raziskovalne podatke smo si že ogledali. Zakaj pa je osebno stališče do svoje starosti tako pomembno?

Človek pri sedemdesetih letih – čedalje več nas je te starosti, saj se upokojuje številna povojna generacija. Za seboj imamo veliko dobrega in hudega, smo živi, sorazmerno zdravi in preskrbljeni, pred seboj pa imamo še nekaj dobrih možnosti, vsaj tako upamo. Živimo v družbi, kjer je starost odvratna, mrzka vsebina – staromrzništvo (ageizem) je v nas in okrog nas. »Ne misli na starost!« slišim od vrstnikov. Je to kaj boljši nasvet, kakor če bi me bili pri tridesetih letih opozarjali: »Ne misli na svojo družino! Ne misli na poklic in službo!«

Pametnejše je gledati, kakšno stališče imajo do svoje starosti tisti naši vrstniki, ki se starajo vzorno. Tisti, ki so zdravo aktivni, zadovoljni sami s sabo in drugi z njimi. Kako ti gledajo na svojo preteklost, na sedanji trenutek in prihodnost?

Gnili sadeži morajo na kompost

V preteklosti so doživljali dobre in slabe izkušnje. Ničesar od tega ne morejo niti za las spremeniti. Pač pa so do vse svoje preteklosti zavzeli smiselno stališče. Lepega so veseli – v sedemdesetih letih življenja je bilo kar nekaj lepega in dobrega. Tudi hvaležni so, da je bilo tako. Ponosni so na to, kar so dobrega naredili, in na to, kar so hudega zdržali. Tudi slabega je bilo dovolj: nesreč, krivic, zmot ... To so gnili sadeži v življenju, ki smrdijo in okužujejo dobre izkušnje, da se jih človek ne veseli, ni nanje ponosen niti zanje hvaležen. Pametni ljudje sproti mečejo gnile sadeže na »kompost«, da se tam predelajo v gnojilo.

Spoznanja sodobne znanosti o možganih potrjujejo to staro izkušnjo. Naši možgani so izjemno orodje za obdelovanje izkušenj. Ko jih usmerimo v dobro in lepo, nam pridelujejo energijo za zdravo aktivnost in lepo sožitje, pri tem pa mimogrede skrbijo še za reciklažno predelovanje slabih izkušenj – za »kompostiranje«. Možgani delajo tako, da se čim bolj uresniči tisto, v kar jih usmerimo s svojim stališčem. Če svojo pozornost usmerjamo v lepo in dobro, se tudi iz slabih izkušenj učimo, ne da bi nas duševno pohabljale. Biti gospodar svojih možganov in pametno uporabljati to najdragocenejše orodje pomeni zavzeti smiselno stališče do svoje preteklosti, do dobrih in slabih izkušenj. Edina svoboda, ki jo imam do svoje preteklosti, je to, kakšno stališče zavzamem do nje. Ta dragoceni drobec svobode pa odloča o mojem zadovoljnem ali pustem staranju.

Trezno zaupanje v prihodnost

Prihodnost ni v mojih rokah. Ni je še, ne vem, kakšna bo naslednji trenutek, jutri, drugo leto. Svoboden pa sem pri tem, kakšno stališče zavzemam do svoje prihodnosti. Dva od treh naših vrstnikov po petdesetem letu sta zavzela smiselno stališče, dobra tretjina pa naivno ali slabo stališče – da bodo imeli »vse pod kontrolo« ali pa da je oziroma bo vse zanič, brez smisla. Trezno zaupanje v prihodnost je stališče, ki nam odpira oči za tiste dobre možnosti, ki se pokažejo pred nami.

Sedanji trenutek – tekoči trak časa, ki nosi predme možnosti. Edine možnosti, ki jih imam, so te v sedanjem trenutku pred mano. Te zagledam ali pa spregledam, jih primem in uresničim ali pa pustim, da odplavajo mimo mene. Tudi za sedanjost je odločilno moje stališče. In sicer dvojno: prvo, da sem pozoren na to, kaj je zdajle mogoče, in ne na to, kar ni; in drugo, da to, kar lahko ta trenutek doživim lepega ali storim dobrega, res storim.

Moje stališče je torej moja največja svoboda. Glede preteklosti je stališče moja edina svoboda. Glede moje usmerjenosti v prihodnost je moje stališče odločilna svoboda. Največja svoboda je sedanja – kaj doživljam in kaj delam pri sedemdesetih letih. Ta je odvisna od mojega stališča do svoje starosti; če jo sprejemam z veseljem, vidim njene dobre možnosti in jih uresničujem.

Starost je drugačno obdobje, kot so mladost in srednja leta. Je veliki finale – človekovo zorenje. Moje stališče je, da je starost enako smiselno obdobje življenja, kakor so mladost in srednja leta, seveda pa precej drugačno.

Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media