Odlična kuharica, ki igra nogomet 

Zgodbe | apr. '18

Veronika Aljančič ima veliko talentov, ki segajo od športa do ročnih del. Ima kar dve diplomi, pridobila pa je tudi kvalifikacijo za kuharico in še licenco za rokometno trenerko. Z možem Rudijem vodita gostilno Pr' Bizjak na Zgornji Beli, ki jo je Veronika prevzela po očetu. Njena zasluga je, da gostilna slovi po odlični kuhinji, mož pa skrbi za vsestransko udobje gostov.

Po kranjski gimnaziji se je Veronika želela vpisati na gradbeno fakulteto, čeprav se je zavedela, da bo težko izvedljivo. Izhaja namreč iz družine, ki ima gostilno že od leta 1804, in vsa družina je bila vanjo od nekdaj zelo vpeta. Že kot gimnazijka je morala popoldne in ob koncih tedna poprijeti za vsako delo, pa ne le v kuhinji in strežbi (zato ni prav nič čudno, da je od malega hitro in natančno računala), ampak tudi okoli gostilne. Z očetom sta marsikaj sama popravila, uredila, celo sezidala. Ko so pridobili prvo avtomatsko zasebno kegljišče, je bilo dela še več. Kljub velikim obremenitvam doma je bila uspešna v šoli, a se starši niso strinjali s tem, da bi šla študirat gradbeništvo. Vendar se študiju ni odrekla; če ni smela v Ljubljano, kjer je študirala njena sestra, bo študirala pa pred domačim pragom, si je rekla. V Kranju je končala kadrovsko smer organizacije dela in nato še računalništvo. Nekaj časa je učila, hkrati pa delala še doma.

»Usodni« mini

Vmes se je ukvarjala z rokometom. Trenirala je moško in žensko ekipo. V tistem času si je kupila avto, o katerem so mnogi mladi ljudje sanjali – mini morris. Imel pa ga je tudi modrooki Rudi, ki se je iz Kranja rad pripeljal k njim, saj so imeli poleg kegljišča še »džuboks«. Veronika ni kegljala in tudi plesala ne, ampak delala. Spomni se, da je morala med drugim iz stotih jajc narediti rezance … Vendar je z gosti občasno malo poklepetala. Z Rudijem sta se pogovarjala predvsem o avtu, ki ga je Veronika hotela sama popravljati. In tako se je ob pogovorih o »minijih« – on je imel rdečega s črno streho, Veronika pa rumenega – razcvetela ljubezen. 

Poročila sta se, in ko se je sprijaznila s tem, da bo vodila gostilno, se je temu delu vsa predala ter naredila kvalifikacijo za kuharico. Ko je eden izmed sinov zbolel za sladkorno boleznijo, se je Veronika izurila tudi v pripravi hrane za diabetike. Ko je bila drugič noseča in je morala več počivati, se je naučila izdelovati rišelje. Kupila je celo strojček in nastali so čudoviti motivi na posteljnini ali prtičkih … 

Sinova, vnučki in konjički

Veronika in Rudi imata dva sinova in sta tudi že stara starša treh deklic ter enega fantka. Oba sinova sta uspešna in oba sta se izobraževala v gostinstvu. Matevž je v službi na sedežu Lidla v Nemčiji in se ob koncih tedna vozi domov k družini. Njegovi hčerki Zara in Ana sta med tednom pogosto pri babici in dedku in delo v gostilni že dobro poznata. Za Ano je na primer eno najljubših del peka piškotov. Če bi bilo po njeno, bi morala Veronika početi samo to. Janez, ki bo gostilno počasi v celoti prevzel v svoje roke, ima Lizo in devetmesečnega Brina. Stara starša zelo uživata v povečani družini – s sinovoma, snahama in otroki. Počasi se bosta malce razbremenila pri delu v gostilni. Potem bo imela Veronika več časa za svoje konjičke – zdaj to ni več rokomet, s katerim je dosegala velike uspehe, ampak igra nogomet. Ker ni v bližini ženske ekipe, se je pridružila moški in hitro mi je bilo jasno, da je bilo moje vprašanje, ali ji je že uspelo »zabiti« kakšen gol, povsem neumestno.

Veronikin vsakdan je poln dinamike, umiri se le ob sestavljankah. V toplejših mesecih obdeluje velik vrt, kjer pridela veliko zelenjave in začimb za gostilno. Z možem pa sta rada tudi v naravi – poznata kotičke, kjer se čemaž najprej pojavi, nabirata gobe itd. Ko sta bila sinova še majhna, so radi hodili tako na smučanje kot na morje, ki je za Veroniko še vedno »magnet«. Pred kratkim si je zaželela malo miru, zato se je iz sončne Gorenjske odpeljala na morje. Toda prišla je v megleno in pusto Opatijo, večina lokalov je bila zaprta … Nazadnje se je morala zadovoljiti z ribo v majhni obcestni kantini. In se je še isti dan odpeljala domov. Na poti pa jo je ujel še radar … »Ni ji bilo dano,« je hudomušno pripomnil Rudi.

Pr' Bizjak ima dolgo tradicijo

Prvi zapis o gostilni Pr' Bizjak sega v leto 1804. Popotniki, ki so s konji tovorili razno blago na Jezersko, so se pri njih ustavili na malici. Ponudili so jim kos kruha, klobaso in žganje, saj vina takrat v teh krajih še ni bilo. Občuten razcvet pa je gostilna doživela, ko se je k njim primožila napredna Primorka. Popestrila je ponudbo in številni oštirji s širšega Gorenjskega so snubili »ta mlade« iz te hiše. Tako so zacvetele gostilne vse naokoli. Njihovi predniki so bili med drugim tudi na Šmarjetni gori.

Matija Kračman, Veronikin stari oče in pesnik, se je v gostilno Pr' Bizjak priženil. Tako je njegova hčerka – Veronikina mama Francka – odraščala v kulturnem vzdušju. Poročila se je z Jožetom Markunom, s katerim je gostilna naredila sodoben korak naprej, med drugim je imel prvo zasebno avtomatsko kegljišče. Napisal je tudi knjigo o zgodovini njihove gostilne. In tako smo prišli do Veronike Markun, poročene Aljančič, ki je začela veliko novo poglavje gostilne Pr' Bizjak. Z Rudijem sta za restavracijo sezidala novo stavbo in za njo uredila travnik, ki je sčasoma postal pravi park. Leta 2015 sta se odločila, da postavita štiri lične in udobne lesene hiške, ki nosijo imena njunih štirih vnukov. Glamping, kot se imenuje ta oblika letovanja v naravi in omogoča vse udobje in celo razkošje (vključena sta tudi savna in jakuzi), je hitro zaživel, gostje pa so pretežno Italijani.

Osrednji poudarek pa je še vedno na njihovi kuhinji. Veronika je na njihov jedilnik uvrstila nekoč že znane, nato pozabljene jedi, kot so telečje ličnice z začimbami, priželjc, ki je pri nas pozabljen, v Franciji pa velja za veliko specialiteto. Žal ji je, da ni več »mlečnih teličkov«, saj je bil rajželjc (njihovi vampi) res izjemna jed …

V idilično okolje s pogledom na Storžič, kjer stoji njuna gostilna, je zelo rad zahajal tudi dr. Janez Drnovšek, ki se je navduševal nad jedmi. Kar nekaj pohval je napisal v knjigo gostov. Prihajal je tako rekoč vse do zadnjega. Velik zelen travnik je bil raj tudi za njegova psa Arturja in Brodija. Ko je postal vegetarijanec (tudi jajc in živalskih maščob ni užival), se je odpovedal štrukljem z jajci in skuto, ki jih je oboževal. Je pa Veronika zanj »ustvarila« štruklje iz krompirjevega testa in s posebnim korenčkovim nadevom. In tudi te je predsednik Drnovšek zelo pohvalil. Zanimali so ga recepti in priprava raznih jedi, še posebej rad je imel njoke. Ko je dr. Drnovšek drugič kandidiral za predsednika, so ju novinarji spraševali vse mogoče o njem. Pa jim je Veronika povedala, da »mora gostilna imeti strop« in da o njihovih gostih ne bodo nič izvedeli. Sta pa z Rudijem ob deseti obletnici smrti dr. Drnovška obudila nekaj spominov nanj. V srce se jima je zapisal kot dober, prijeten človek z velikim posluhom za naravo in ljudi.

Pehtranova torta

Veronika goste razvaja z različnimi vrstami kruha: rožičevim, rženim z lešniki, ajdovim z orehi, čebulnim s pršutom, teranovim s figami (namesto z vodo testo zamesimo s teranom) … Slovi še po janeževih upognjencih in tortah, posebna je pehtranova torta, oblita z belo čokolado, za katero nam je zaupala recept.

Za dno torte uporabimo piškotno ali biskvitno testo. Pest pehtrana zmeljemo s pol decilitra mleka; sladkor dodamo po potrebi, vendar je nujen, ker je pehtran lahko precej grenak. V to maso vmešamo pol kilograma mascarponeja, 4 dl smetane in 6 ali 7 listkov želatine. Nadev namažemo na testo, torto prelijemo z limonovim oblivom in nato še z belo čokolado.

Lidija Jež