Trpeti ali zaprositi za invalidski status?

apr. '18

Bolezen je za vsakega človeka huda nadloga, še posebej pa tedaj, ko je resno okrnjena njegova sposobnost za delo. Znajde se pred dilemo – ali pridobiti delni invalidski status ali se celo invalidsko upokojiti. Odločitev ni lahka. Marsikdo dolgo omahuje, upajoč, da se mu bo zdravje popravilo in bo, ker se starostno ne more ali ne želi upokojiti, že nekako zdržal.

»Pogosto z odločitvijo čakajo do zadnjega, takrat pa je za marsikoga že prepozno,« pravi Dean Premik, direktor sektorja za izvedenstvo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Zpiz), ki organizacijsko vodi in izvaja postopek priznanja invalidskega statusa v celotni državi.

Za omahovanje je več razlogov 

Prvič, vstop v sistem invalidnosti po večini pomeni poslabšanje socialnega statusa, saj so invalidske pokojnine in nadomestila precej nizki. Nadomestilo za bolniški dopust znaša 80 odstotkov, starostna pokojnina 57 odstotkov, invalidska pokojnina pa še nekoliko manjši delež bruto plače. Še slabše je po navadi z višino nadomestila za invalidnost, ki ga ob delu plače za skrajšan delovni čas ali omejitvah pri delu dobijo tisti, ki jim je priznana delna nezmožnost za delo. Nadomestilo je namreč odvisno od višine plače in dolžine delovne dobe. Čim nižja oziroma čim krajša sta, tem nižje je nadomestilo.

Odločitev za oceno invalidnosti se zato odlaga. Ljudje poskušajo težave, če je le mogoče, prebroditi s poskusi novega zdravljenja ali podaljševanjem bolniškega dopusta. Nekateri so na bolniškem dopustu tudi tri, pet ali celo več let. Rekord dosega pacient, ki je na bolniškem dopustu že deset let.

Drugič, delo s skrajšanim delovnim časom ali omejitvami bi bilo za marsikoga znosna rešitev. Vendar se boji, da bo kot invalid morda hitreje izgubil zaposlitev. Delodajalci se namreč včasih požvižgajo na odločbo Zpiza. Prizadetemu delavcu ne zagotovijo ustreznega dela ali pa mu niso pripravljeni zagotoviti skrajšanega delovnega časa. Po ovinku, torej prek komisije za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri ministrstvu za delo, dosežejo njegovo odpustitev.

»V preteklosti je bilo drugače. Prevladovala so velika podjetja, ki so ljudi lažje prerazporedila na manj obremenjujoča delovna mesta, receptorska in podobna. Majhni delodajalci takih možnosti največkrat nimajo,« pravi Premik.

Za nameček je vrnitev iz brezposelnosti v zaposlenost za invalide nasploh težja kot za druge. Delovno aktivnih je manj kot tri desetine vseh invalidov.

Pozorno z izvidi

Postopek pridobitve invalidskega statusa zaradi delovne nezmožnosti na predlog bolnika običajno začne osebni zdravnik, ki na predpisanem obrazcu predlaga oceno njegove delazmožnosti. Priloženi morajo biti zdravniški izvidi, ki ne smejo biti starejši od enega leta.

O zahtevi za oceno delovne zmožnosti odloča Zpiz na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije, ki jih ima zavod tudi po nekaterih območnih enotah. Te ocenjujejo preostalo delazmožnost kandidata glede na delo, ki ga še opravlja ali ga je opravljal nazadnje, če je trenutno brezposeln.

Komisije sestavljajo izvedenci, po večini zdravniki, pa tudi strokovnjaki nemedicinskih strok. Če je pacient še zaposlen, v postopku sodeluje tudi delodajalec. 

Pred invalidsko komisijo I. stopnje se tako na eni strani znajdeta zavarovanec in njegov delodajalec, na drugi zdravnik izvedenec, ki mora, tako določa zakon, opraviti osebni pregled zavarovanca in pregled njegove dokumentacije. Zpiz nato na podlagi ocene invalidske komisije izda odločbo, s katero zahtevek za invalidski status odobri ali zavrne. Če ga odobri, zavarovanca razvrsti v eno izmed treh kategorij invalidnosti in mu določi pravice, povezane s kategorijo – invalidsko pokojnino ali nadomestilo v primeru skrajšanega delovnega časa, pravico do premestitve na drugo delovno mesto ali katere druge omejitve, morebitno poklicno rehabilitacijo itd.

Zdravniki izvedenci, ki delajo v invalidskih komisijah, so prvi, ki povežejo zdravstveno stanje pacienta z njegovim delovnim mestom ali poklicem. Prav vzpostavljanje te povezave je razlog, da lahko pride v oceni delazmožnosti dveh zavarovancev z enakimi izvidi do bistvenih razlik. Komisija bo za dva pacienta, ki sta doživela srčni infarkt, pri čemer prvi opravlja težka fizična dela na gradbišču, drugi pa dela v administraciji, sprejela povsem različni odločitvi: prvemu bo prisodila invalidski status s skrajšanim delovnim časom, drugemu pa s polnim delovnim časom.

Nemalo popravkov

Tisti, ki želijo dobiti oceno o svoji delazmožnosti, so z oceno invalidske komisije marsikdaj nezadovoljni. Nekateri se tudi pritožijo na komisijo druge stopnje. Tako je bilo lani med 12.228 prvostopenjskimi ocenami 3.200 pritožb. Komisija druge stopnje je spremenila skoraj 1.000 prvotnih ocen. Tretjina pritožb je bila torej upravičena.

»Zavarovanci svoji pritožbi pogosto dodajo izvide opravljenih preiskav in pregledov, ki jih prvostopenjski komisiji zaradi različnih razlogov niso predložili. Seveda pa morajo biti preiskave in pregledi opravljeni pred odločanjem komisije na prvi stopnji,« pojasnjuje Premik. Skrb za popolno dokumentacijo je v praksi bolj ali manj na ramenih kandidata za invalidski status, seveda ob pomoči osebnega zdravnika in (zadnjega) delodajalca.

Poleg pritožbenega postopka je tu še ena možnost za spremembo prvotne ocene. Zpiz namreč tudi sam preverja, ali so bile odločbe na prvi stopnji pravilne, saj redno izvajajo revizijske preglede ocen. Lani so s takimi pregledi na drugi stopnji preverili okoli 5.000 prvostopenjskih izvedenskih mnenj. Nekaj čez 1000 oziroma dobro petino so jih spremenili.

»Revizija je izjemno dragocen korektiv prve stopnje. Na ta način med drugim lahko sprejemamo tudi skupna pravila za delo invalidskih komisij. Tako lahko po naših območnih enotah od Murske Sobote do Jesenic izvajajo čim bolj enotno prakso,« pravi Premik. Poskrbljeno je tudi, da so praktični primeri odločitev objavljeni.

Prav invalidske komisije so ena izmed dveh najpogostejših tarč kritike obravnave invalidov, tudi Varuha človekovih pravic RS.

Pri varuhu sicer izrecno priznavajo, da dobijo relativno malo pritožb na račun invalidov, skupaj komaj 40 na leto. Polovica se nanaša na delo invalidskih komisij, druga polovica pa na nadomestila za invalidnost.

»Zavarovanci niso zadovoljni z odločitvami komisij, ki so večkrat sprejete, ne da bi bil opravljen osebni pregled, obenem pa pri odločanju niso pojasnjeni razlogi, zaradi katerih ni upoštevano mnenje specialistov. Moti jih tudi počasna odzivnost komisij in nespoštljiv odnos članov nekaterih invalidskih komisij,« pojasnjuje Nataša Kuzmič, pri varuhu pristojna za stike z javnostjo.

Premik pravi, da so pričakovanja kandidatov za invalidski status glede obsežnosti osebnega pregleda previsoka. »Ocena morebitne invalidnosti je sprejeta predvsem na podlagi izvidov specialistov,« pravi Premik. »Na koncu se tudi osebni zdravniki glede zahtevnejših bolezenskih stanj ne odločajo sami, pač pa na podlagi izvidov, pridobljenih s preiskavami pri specialistih. Če ima zavarovanec vse izvide, to zadostuje. Treba je le odpraviti morebitne nejasnosti.«

Pojava občasnega nespoštljivega odnosa do kandidatov za invalidski status na Zpizu ne zanikajo. A Premik poudarja, da je tega zelo malo. Ko je prišlo do kakšnega izstopajočega primera neustreznega vedenja, so se zdravniki pacientom vedno opravičili in tako poskušali popraviti svoje ravnanje. Poleg tega večina zdravnikov, ki v komisijah delajo po pogodbi, prihaja iz zdravstva, zato Zpiz zanje v resnici težko odgovarja. Vsekakor mora vsak od njih podpisati poseben kodeks.

Na Zpizu opozarjajo, da so tudi zdravniki, ki delajo v invalidskih komisijah, na tesnem s časom. Za osebni pregled imajo približno toliko časa kot osebni zdravniki – približno sedem minut na pacienta. Vsesplošno pomanjkanje zdravniškega kadra se pozna tudi na tem področju.

 Le člen v dolgi verigi

Postopek za priznanje invalidnosti ni nekaj izoliranega od okolja. »S postopki invalidskih komisij se po svoje odraža stanje celotnega zdravstva in družbe,« opozarja kardiolog dr. Rafael Kapš, ki že več kot dvajset let kot zdravnik dela tudi v invalidskih komisijah.

Po Kapševem mnenju je glavni razlog za popravke prvostopenjskih ocen dejstvo, da je zdravstvena dokumentacija prosilcev vse prepogosto pomanjkljiva. Poleg tega se invalidske komisije nemalokrat srečujejo z zelo nasprotujočimi si trditvami. »Ljudje pri svojem delu pogosto vidijo samo tisto, kar je najtežje, najbolj mučno, neprijetno. V postopku se nemalokrat izkaže, da pri prikazovanju težavnosti pretiravajo, da zavarovanec na primer ne dviguje težkih bremen celoten delovni čas, kot trdi, ampak le pol ure dnevno, ali da jih ne dviguje sam, kot bi domnevali iz njegovega opisovanja, ampak to delata dva.«

Kapš se je takemu prikazovanju nekoč čudil, se včasih tudi jezil, zdaj se ne več. »Pacienti – kot vsi ljudje na tem svetu – svoje delo ocenjujejo subjektivno. To še posebej velja za tiste, ki nimajo sreče, da bi ga radi opravljali, je le način preživetja. Tisti, ki imajo svoje delo radi, se želijo čim hitreje vrniti na delo in se tudi lažje dogovorijo z delodajalcem o prilagoditvi zaposlitve.«

Dela invalidskih komisij Kapš ne brani slepo. »Ne domišljam si, da sem popoln. Delam tudi napake, netočnosti ... Ravno danes sem sam poslal v revizijo eno od svojih ocen,« pravi. »Trudim pa se, da bi delal čim bolje. Prepričan sem, da le malokateri zdravnik namenoma dela v škodo pacientov. Kritiziranje kar povprek je poenostavljanje. Invalidske komisije so le člen v dolgi verigi.«

Kot rečeno, veljajo za drugo najbolj kritično točko invalidskega statusa nadomestila za invalidnost, ki jih dobivajo invalidi s skrajšanim delovnim časom ali delom z omejitvami. Razumljivo: po ugotovitvi varuha človekovih pravic jih vlada ni usklajevala kar sedem let.

»Veljavni predpisi so za posameznike zelo neugodni in premalo socialno naravnani. Na podlagi prejetih pobud ugotavljamo nezadovoljstvo vse večjega števila prebivalcev in njihovo čedalje večjo gmotno stisko, na kar neprestano opozarjamo pristojne državne organe,« je stališče varuha pojasnila Nataša Kuzmič.

No, v začetku decembra lani se je vlada na predlog ministrstva za delo končno odločila za uskladitev. Nadomestilo za invalidnost je na mah občutno zvišala, in sicer z 289 na 371 evrov na mesec, hkrati pa obljubila še poračun od 31. marca 2016.

Ministrstvo za delo zdaj priznava, da so bila nadomestila za invalidnost skupaj s pokojninami zaradi kriznih varčevalnih ukrepov nekaj časa pri usklajevanju omejevana. So jih pa, poudarjajo, za zadnji dve leti uskladili celo za nekaj več, kot jim je narekovala zakonodaja. Tudi letos jih bodo uskladili dvakrat – februarja in aprila.

Tako je tudi prav. Varčevati na račun najšibkejših členov družbe je škandalozno. In takih ljudi ni malo.

Upokojitev le redko

Invalidske komisije prve stopnje so lani skupno izdale dobrih 12.000 mnenj za oceno invalidnosti. Status invalida I. kategorije je na novo pridobilo blizu 900 posameznikov, največkrat zaradi duševnih in vedenjskih motenj. Približno 300 jih je dobilo status II. kategorije, še dobrih 3.300 pa status invalida III. kategorije. Za večino invalidov II. in III. kategorije so komisije ocenile, da lahko še naprej delajo, šest desetin polni delovni čas, preostali pa skrajšani delovni čas.

Poleg povsem novih zahtevkov za priznanje invalidnosti pa so invalidske komisije ponovno odločale tudi o morebitnem podaljševanju invalidnosti II. in III. kategorije za 7.500 posameznikov. Za več kot 4.600 posameznikov so ocenile, da se jim je zdravstveno stanje tako popravilo, da lahko znova delajo polni delovni čas, za skoraj 2.900 pa, da lahko delajo le v skrajšanem delovniku, torej najmanj štiri ure dnevno.

O številu invalidov le ocene

Uradnih podatkov o številu invalidov ni, o tem na podlagi vpisov v registre posameznih kategorij invalidnosti obstaja le ocena. Ministrstvo za delo ocenjuje, da jih je skupno okoli 170.000. Delovnih invalidov naj bi bilo po oceni približno 136.000. Med invalide so po drugih zakonih uvrščeni še otroci in mladostniki s posebnimi potrebami, vojaški in vojni invalidi ter zmerno, težje in najtežje duševno ali telesno prizadeti.

Mija Repovž 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media