O zaščiti človekovih pravic starejših

V okviru Organizacije združenih narodov (OZN) že nekaj let potekajo razprave o sprejemu konvencije o zaščiti človekovih pravic starejših oseb. V ta namen je bila ustanovljena posebna delovna skupina, kjer se vsako leto zberejo delegacije držav članic in njihovih nevladnih organizacij, predstavniki specializiranih agencij ZN, druge mednarodne organizacije, mednarodne vladne in nevladne asociacije, predstavniki varuhov človekovih pravic in predstavniki držav, ki imajo status opazovalk.

Pri ZN izhajajo iz dejstva, da so starejše osebe skupina prebivalstva, ki bo v naslednjih desetletjih najhitreje naraščala (od 901 milijona v letu 2015 na 1,4 milijarde do leta 2030 in na 2,1 milijarde do leta 2050). Ob uživanju pravic in svoboščin lahko polno delujejo v socialnem, ekonomskem, kulturnem, političnem in osebnem življenju in izkoristijo svoje izkušnje ter druge potenciale, s katerimi prispevajo k razvoju teh področij.

Konvencija je potrebna zato, da jasno opredeli vlogo države pri zaščiti pravic starejših oseb. Ponuditi mora model ustrezne regulacije, ki je zdaj neenotna in razdrobljena tako v zakonodajah znotraj držav kot mednarodnih dokumentih. Pričakovano je tudi oblikovanje in razvoj mednarodnih splošno uporabnih standardov, ki bodo omogočali poenotenje uresničevanja določb, poročanja, zbiranja podatkov in odkrivanja pogosto prikritih kršitev pravic. Za dobro delovanje tako postavljenega sistema je pomemben razvoj kontrolnih mehanizmov, ki omogočajo spremljanje dogajanj, ocenjevanje kršenja in določanje morebitnih odškodnin. V končni fazi pa to seveda pomeni kakovostnejšo zaščito pravic starejših oseb in njihovo večjo varnost.

Stališče Slovenije

V preteklem letu je komisija obravnavala teme: enakost in nediskriminacija ter nasilje, zanemarjanje in zlorabe starejših. Slovenska delegacija je predstavila stanje pri nas, pri čemer je Zdusu posredovala nekatere analize, predvsem s področja zdravstva in vloge starejših v družbi ter rezultate opazovanj na terenu v okviru projekta Starejši za starejše.

Čeprav živimo v prepričanju, da primeri kršenja te vrste človekovih pravic starejših oseb v Sloveniji niso pogosti, podatki kažejo, da nismo imuni za socialne odklone. Iz podatkov policije za leto 2016 razberemo, da je v tem letu prišlo do 455 primerov nasilja v družini, resnih groženj drugih oseb, telesnih poškodb in zadrževanja brez soglasja (vse pri osebah nad 65 let). Pri tem niso upoštevane še številne oblike finančnih zlorab, kraje in pritiskov zaradi lastninskih interesov.

Rezultati iz analize o diskriminaciji starejših oseb pri zdravstveni oskrbi kažejo, da je prišlo do največjega kršenja pri pravici do enake dostopnosti zdravstvenih storitev za starejše osebe, ker v času racionalizacije in financiranja zdravstva politiki, strokovnjaki in javnost niso bili zadostno informirani o možni diskriminaciji na osnovi starosti. To je bilo najizraziteje pri načrtovanju programov preventive, omejevanju dostopnosti do določenih obravnav, opustitev določenih zdravljenj, povečevanju cen storitev in zdravil, in vse to je predstavljalo ovire za starejše osebe.

Poročilo o krepitvi vloge starejših v Sloveniji v sklopu projekta AHA.SI opisuje še vedno aktualne socialne izzive: priznavanje, spodbujanje in podpora prispevku starejših oseb v družini, skupnosti in gospodarstvu, možnosti za sodelovanje v kulturnem, gospodarskem, političnem in družbenem življenju, možnosti za plačano delo, neupoštevanje potreb starejših in spoštovanje pravice do dostojanstva, priznavanje in spodbujanje prostovoljnega dela starejših oseb, dostop do informacij prek IKT, vseživljenjsko učenje in odnos mlajših do slabotnih in invalidnih.

V okviru dejavnosti mednarodne pobude ADA je Zdus pripravil širšo razpravo, na kateri so sodelovale nevladne organizacije, institucije, ki se ukvarjajo s starejšimi osebami in staranjem, ter pristojni vladni resorji. Udeleženci so ugotovili podobne pomanjkljivosti v zaščiti pravic starejših oseb. Tako potrebujemo enoten sistem spremljanja statističnih podatkov in poenotenje terminologije, pridobivati moramo podatke o dejanskih oblikah nasilja nad starejšimi in zaščititi prijavitelje kršitev. Nujno je nenehno ozaveščanje o obstoju zlorab, različnih oblik nasilja nad starejšimi osebami in nasilja v družini, prav tako vključitev te tematike v učne programe in izobraževanje ljudi od vrtca naprej, podpiranje prostovoljcev in nevladnih organizacij pri preprečevanju omenjenih dogajanj, več povezovanja vladnih resorjev in sodelovanja organizacij in institucij, ki delajo s starejšimi osebami ali v njihovo korist.

Temi letošnje razprave v New Yorku bosta samostojnost in neodvisnost ter dolgotrajna oskrba in paliativna nega starejših oseb.

Jožica Puhar

Sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe

Mestna zveza upokojencev Ljubljana, Osrednjeslovenska pokrajinska zveza društev upokojencev, je sprejela stališče o sistemski ureditvi dolgotrajne oskrbe v naši dolgoživi družbi. Predstavljamo nekaj mnenj in predlogov.

- Sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe je bila prioritetna naloga v koalicijskih sporazumih vseh vlad od leta 2000, žal pa ga ni nobena uresničila. Zato upokojenci zahtevamo, da se politika zaveda svoje odgovornosti do volivcev, če še naprej pričakuje, da jo bodo na volitvah nagradili s svojim zaupanjem, in da nemudoma sprejme novo sistemsko ureditev.

- Sistem mora biti zasnovan v obliki posebnega socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in ne sme postati »privesek« zdravstvenega varstva in zavarovanja. Kot ločena panoga socialnega zavarovanja mora imeti določeno avtonomijo in se opirati na načela univerzalnosti, vzajemnosti, solidarnosti in pravičnosti.

- Zakon mora jasno opredeliti in določiti, kaj je dolgotrajna oskrba. Opredelitev, kakršno poznajo že sprejeti sistemi držav EU, v katero je vključena tudi Slovenija, je sprejemljiva tudi za naše razmere. Nesprejemljivo pa je, da poskušamo povzeti nekatere tuje rešitve, ne da bi upoštevali dosedanji lastni razvoj in dobre prakse. Upoštevati moramo tudi svoje gmotne, kadrovske in prostorske zmogljivosti ter se odločati za postopnost pri zagotavljanju in uresničevanju pravic.

- Sistemska ureditev mora jasno določiti, kdo so zavarovane osebe in katere so njihove pravice. Pravice morajo biti jasno določene z zakonom in samo zakonom, ne pa s podzakonskimi akti. Opredelitev pravic je ena pravna kategorija, njihovo uresničevanje pa povsem druga. Treba je jasno razmejiti pristojnosti države in njenih organov ter pristojnosti organov upravljanja te posebne panoge socialnega zavarovanja.

- Ključno vprašanje nove sistemske ureditve zadeva vire financiranja. Pri tem se moramo zavedati – na to nas opozarjajo večletne izkušnje – da sistema ne bomo mogli graditi le na javnih virih. Potreben je odgovoren razmislek o tem, katere pravice iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo bomo lahko zagotovili vsem zavarovancem pod enakimi pogoji s formalno ali neformalno oskrbo. Pri tem pa ne smemo prezreti, da že mnogi dokumenti, ki so bili sprejeti v okviru države, dajejo poudarek usmeritvi k oblikam neformalne oskrbe (oskrba na domu, družinska oskrba, aktiviranje soseske …), to pa ne sme pomeniti, da ne bomo krepili in razvijali institucionalne oskrbe.

- Sistem bo treba oblikovati tako, da bodo sredstva, ki jih bomo lahko namenili za njegovo izvajanje, uporabljena gospodarno, racionalno, učinkovito ter v korist uporabnikov, ne pa za dodatno razraščanje neproduktivnega administriranja. Rešiti bo treba dilemo, kdo naj odloča o tem, komu je oskrba potrebna in v kolikšnem obsegu, saj predlagane rešitve ne zagotavljajo zadostne objektivnosti. Na eni strani ocenjevalno orodje še ni znano (nemški model), na drugi pa lahko predlagane rešitve podpirajo dolgotrajne in stroškovno drage postopke. Razjasniti bo treba tudi vlogo humanitarnih organizacij in organizacij za samopomoč in s tem vlogo prostovoljcev. Njihova vloga ne more temeljiti le na moralnem in etičnem izzivu, temveč jim je treba zagotoviti tudi primerno materialno stimulacijo.

- Razjasniti bo treba dilemo, ki je prisotna tudi na tem področju, to je vprašanje, ali bomo omogočili ljudem, da se prostovoljno zavarujejo za večji obseg storitev oziroma za nadstandardne storitve. S tem v zvezi bo treba jasno opredeliti, kaj so vsakodnevna temeljna opravila, še zlasti pa, kaj je v okviru dolgotrajne oskrbe zdravstvena nega, ki jo sicer pokriva sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja.

- Smiselno bi bilo, da se še pred začetkom uresničevanja novega sistema, s katerim stopamo na povsem nov teren, odločimo za izvedbo pilotnega projekta, v katerem bi preverili primernost predlaganih rešitev v nekaterih urbanih in ruralnih okoljih ter na podlagi zbranih izkušenj izpeljali ustrezne korekcije sistema.

A. T.