Slikarstvo v srcu od otroških let
Jožica Serafin v svojem ateljeju
Jožica Serafin z Iga se je po smrti moža Emila vpisala na visoko strokovno šolo za risanje in slikanje ARTHOUSE v Ljubljani in diplomirala leta 2012 pri devetinsedemdesetih letih. »Diploma mi je dala samozavest, voljo in spodbudo za nadaljnje delo,« pravi. Svojo življenjsko vitalnost, ustvarjalnost in prešernost duha prenaša na slike in tako tudi med ljudi v svoji okolici.
Rodila se je leta 1933 v Ljubljani, kjer je do upokojitve tudi živela. »Imela sem srečno otroštvo ob treh bratih in sestri. Živeli smo v Trnovem, ki je bilo takrat predmestje Ljubljane. Vsak dan sem tekala po Ljubljanskem barju, najraje sama, v kratkih hlačah, in občudovala rožice, trave, ptice in šumenje mogočnih dreves. Bila sem drobno in bolehno dekletce, oblečeno kot fantje okoli mene,« se spominja Jožica Serafin, višja geodetska risarka ter diplomirana slikarka.
Že dolga leta je njen drugi dom v Iški v občini Ig, idilični pokrajini, ki ji ponuja veliko lepih motivov za slikanje. Ko se je v mladosti sprehajala po barjanskih travnikih in opazovala naravo, je vedela, da jo bo nekoč naslikala na platno. Barjanska krajina jo je vabila v vseh letnih časih. »Veselila sem se vsakega prostega časa, saj sem ga namenila le risanju in slikanju. Najprej sem risala krajine in portrete z barvnimi svinčniki in temperabarvicami na papir, kasneje sem se posvetila slikanju z oljnimi barvami na platno. Ta tehnika mi je najbolj ustrezala, ker lahko z oljem dobim želeno mehkobo na sliki. Slikam pa tudi z akrilnimi barvami in v akvarelni tehniki.« Krajinske motive je iskala tudi drugje. Močno so jo prevzele krajine ob rekah Krki in Muri ter v Sečoveljskih solinah, primorske vedute in marine, predvsem Piran.
Željna znanja
Slikarsko se je izobraževala v zasebnih slikarskih šolah. Pri profesorju Savu Sovretu, akademskem slikarju, je strokovno znanje pridobivala sedem let, predvsem pri tihožitjih in portretnem slikarstvu s svinčnikom. »Pomembno je, da daš na platno tisto, kar takoj začutiš. Sovre mi je večkrat rekel, da je slika končana takrat, ko zapoje in jo začutiš v srcu in duši.« Pri akademski slikarki Mari Kraljevi se je izpopolnjevala v portretnem slikarstvu z oljem na platno in v krajinah. Ona ji je dala tudi prve napotke v monotipiji, grafični tehniki. Nadaljevala je sama. Izobraževanje in druženje v njeni skupini ARTI je trajalo 18 let in še vedno je njena članica. Ker je želela spoznati grafiko globokega tiska, se je pet let in pol učila umetniško upodabljati jedkanice, reservage, akvatinto itd. pri profesorju Bojanu Kovačiču, akademskem slikarju in grafiku, v Narodni galeriji.
Jožica Serafin je članica kar nekaj društev: Društva likovnikov Ljubljana, Železničarskega kulturno-umetniškega društva Tine Rožanc, Društva Triglavske likovne galerije in prijateljev Triglava Bled ter Društva Fran Govekar Ig. Več kot 300-krat je sodelovala na skupinskih razstavah in ekstemporih, na dobrodelnih prireditvah in imela več kot 100 samostojnih razstav. Prejela je več nagrad in priznanj, med drugim srebrno plaketo ŽKUD Tine Rožanc in občinsko zlato plaketo za dolgoletno uspešno likovno ustvarjanje na predlog Društva Fran Govekar Ig. Njene slike krasijo stene na Japonskem, Poljskem, Franciji, Kanadi, Švici, Italiji, Avstriji in Španiji (v okviru Društva andaluzijsko-slovenskega prijateljstva ESLOVENIA).
»Po naravi sem romantična duša. Mladim svetujem, naj ohranijo veselje do ustvarjanja, ki ga čutijo v sebi. Tudi moja vnuka Jaka in Žiga imata talent in veselje s slikanjem. Mogoče bo kateri nadaljeval mojo pot, medtem ko sina Emila bolj zanima informatika.«
