Kako do oskrbovanega stanovanja?
Foto: J.D.
V Sloveniji je približno 395 tisoč prebivalcev, starih 65 let ali več, okoli 100 tisoč je starih 80 let ali več. Od teh približno tretjina potrebuje pomoč, ocenjujejo strokovnjaki. Dolgotrajna oskrba na domu še ni urejena niti z zakonom in še dolgo bo trajalo, da bo zaživela v praksi. Domovi za starejše pokajo po šivih. V Sloveniji imamo na voljo približno 18.200 mest, ki so vsa zasedena, na sprejem pa čaka okoli 8 tisoč ljudi.
Veliko je starejših, ki jim zdravje dopušča samostojno bivanje, pa niti ne želijo v dom za starejše, potrebujejo pa nekaj pomoči. Ena izmed možnosti, kje naj takšni ljudje varno preživljajo stara leta, so oskrbovana stanovanja (včasih so se imenovala varovana stanovanja). To so arhitekturno prilagojena stanovanja za starejše ljudi z lastnim gospodinjstvom (pogosto so v bližini domov za starejše), ki imajo zagotovljeno osnovno in socialno oskrbo ter zdravstveno varstvo in zdravstveno nego.
Osnovna oskrba obsega organizirano prehrano, pomoč pri čiščenju, odnašanje smeti, postiljanje, pomoč pri pranju in likanju perila in podobno. Socialna oskrba pa pomeni pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, oblačenju ipd. ter pomoč pri vzpostavljanju in vzdrževanju socialnih stikov z okoljem, prostovoljci, sorodstvom. Vsako stanovanje mora imeti zagotovljeno možnost klica v sili 24 ur na dan vse dni v letu. Za izvajanje zdravstvenega varstva in zdravstvene nege mora biti sklenjena pogodba z izvajalcem te dejavnosti. Glede na obseg pomoči, ki jo potrebujejo, imajo stanovalci možnost, da izbirajo posamezne storitve ali pakete storitev.
Gradnja tovrstnih stanovanj je predpisana s posebnim pravilnikom ministrstva za okolje in prostor. Podane so minimalne tehnične zahteve za stavbe z oskrbovanimi stanovanji, kot so določbe glede dostopa do stavb, vhoda, skupnih prostorov, dvigal, parkirnih mest, ter minimalne tehnične zahteve glede velikosti in opreme stanovanj. Tako na primer prostori v oskrbovanih stanovanjih, ki so namenjeni bivanju in spanju, ne smejo biti ožji od polovice svoje dolžine in ne ožji od 220 centimetrov. Širina vrat in prehodov v prostorih mora znašati najmanj 100 centimetrov, tudi po namestitvi opreme.
Oskrbovana stanovanja so najemna ali lastniška, morajo pa imeti oskrbnika (upravnika), ki je lahko pravna ali fizična oseba in mora skrbeti za 24-urno pomoč stanovalcem.
Dostopnost najemnih stanovanj
Trenutno je v Sloveniji okoli 500 najemnih oskrbovanih stanovanj. Večina je v novejših stanovanjskih stavbah ali soseskah, kot so v Olmu v Kopru, na Brdu v Ljubljani, na obrežju Savinje v Celju, v Škofljici, Medvodah, Izoli in drugje. Največji lastnik je Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja (PIZ), ki razpolaga s 360 oskrbovanimi stanovanji po vsej Sloveniji, druga pa so večinoma v lasti občinskih oziroma mestnih stanovanjskih skladov. Tako je v Mariboru, Kopru, Ljubljani in Celju.
Pri Nepremičninskem skladu PIZ, ki ima sedež v Ljubljani, so pogoji za najem določeni s pravilnikom za oddajanje oskrbovanih stanovanj v najem. Osnovni pogoji so, da je prosilec starejši od 65 let, tako zdrav, da je sposoben samostojno bivati, in je ekonomsko sposoben plačevati najemnino in druge stroške. Stanovanja oddajajo v najem na podlagi razpisa. Najemne pogodbe sklepajo za nedoločen čas. Pred vselitvijo je treba plačati akontacijo za ureditev stanovanja ob izselitvi, ki znaša 25,56 evra za kvadratni meter. Tako na primer za 35 kvadratnih metrov veliko stanovanje ta akontacija znaša 895 evrov, odplačati pa jo je mogoče po obrokih. Trenutno so vsa stanovanja zasedena, za najem pa čaka okoli 60 prosilcev. Sklad v kratkem ne načrtuje novih gradenj oskrbovanih stanovanj.
Tudi občinska oziroma mestna oskrbovana stanovanja se dajejo v najem za nedoločen čas in na podlagi razpisov. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je lastnik 82 oskrbovanih stanovanj in vloge prosilcev točkujejo. Največ točk dobijo prosilci brez stanovanja – brezdomci, osebe, ki bivajo v samskem domu ali prostorih za začasno bivanje, najemniki ali podnajemniki tržnih stanovanj ipd. Lastnik stanovanja, čeprav popolnoma neprimernega za starejšo osebo, praktično nima možnosti, da bi dobil v najem mestno oskrbovano stanovanje.
Najemnine za vsa ta stanovanja so subvencionirane in so različne glede na lokacijo. Tako je v Mariboru treba odšteti za enosobno stanovanje 167 evrov, na Brdu v Ljubljani pa 266 evrov. Za dvosobno stanovanje je v Mariboru najemnina 240 evrov, v Celju 318, na Brdu v Ljubljani pa 360 evrov. Poleg najemnine stanovalci plačujejo vse obratovalne stroške.
Cene storitev institucionalnega varstva v oskrbovanem stanovanju so različne glede na obseg pomoči, ki jo oskrbovanec potrebuje. Osnovni paket, ki zajema 24-urno varovanje s pomočjo klicne naprave ter 9 ur osnovne in 9 ur socialne oskrbe mesečno, stane v Medgeneracijskem centru (MGC) Bistrica v Domžalah 289,55 evra na mesec. Mogoč je tudi polovični ali četrtinski paket. Dodatna ura osnovne oskrbe stane 12,73 evra, ura socialne oskrbe pa 17,22 evra. Cena kosila je od 5 do 5,50 evra, cena večerje 3,66 evra.
Lastniška oskrbovana stanovanja
Podatka, koliko lastniških oskrbovanih stanovanj imamo, ni mogoče najti. Prav tako ni mogoče najti ponudb za ekonomski najem oskrbovanega stanovanja, saj tega trga pri nas ni. V MGC Bistrica v Domžalah, kjer je sicer 86 oskrbovanih stanovanj, le štiri pa dajejo v najem, ekonomska cena najema enoinpolsobnega stanovanja znaša 540 evrov. Na voljo je bilo le eno stanovanje, če bi ga najeli, bi plačali za najemnino, obratovalne stroške (elektrika, RTV, ogrevanje, upravljanje ipd.), osnovni paket institucionalne oskrbe, kosilo in večerjo približno 1200 evrov na mesec. V stanovanju s subvencionirano najemnino in ob manjšem obsegu oskrbe pa je ta znesek lahko tudi za polovico ali več manjši.
Kaže pa, da so oskrbovana stanovanja postala tržna niša za gradbene investitorje, saj je splet poln ponudb za nakup teh stanovanj. V gradnji je okoli 400 novih oskrbovanih stanovanj, namenjenih prodaji. Gradijo jih v Ljubljani v Rožni dolini, Kosezah in Murglah – druga faza, nato na Bledu, v Kamniku, Sežani, na Jesenicah in še kje. Cene se gibljejo od 2000 do 2600 evrov za kvadratni meter, za luksuzna stanovanja, kot bodo v Murglah, pa še več. V MGC Bistrica v Domžalah je bilo tako treba za enoinpolsobno stanovanje odšteti 91.670 evrov, za dvosobno pa 136.700 evrov.
Glede na naraščajoče število starejših prebivalcev predstavljajo oskrbovana stanovanja le majhen del možnosti za varno bivanje starejših. V razgovorih s stanovalci smo ugotovili, da so najemniki oskrbovanih stanovanj bolj zadovoljni, saj so najemnine ugodne, drugih skrbi pa nimajo. Nasprotno pa je nakup oskrbovanega stanovanja drag, lastniki pa se morajo ukvarjati še s problemi upravljanja in vzdrževanja, kar marsikomu predstavlja veliko breme. Postavlja se vprašanje racionalnosti nakupa oskrbovanega stanovanja, saj je lastnik v primerjavi z najemnikom v izrazito neenakopravnem položaju.
Kaj menijo stanovalci
Matijana Romih, upokojena socialna delavka: »Prijavila sem se na razpis Mestne občine Ljubljana in uspela. Glavna pogoja sta bila, da imaš dovolj visoko pokojnino za kritje stroškov najema in vzdrževanja ter nisi lastnik večinskega dela stanovanjske nepremičnine. V Murglah živim drugo leto in sem zelo zadovoljna. Celotno naselje je še v gradnji. Ko bo projekt dokončan, bo tu tudi center aktivnosti za starejše. Za oskrbo je mogoče skleniti pogodbo z Zavodom za oskrbo Pristan, vendar sama zdaj še ne potrebujem nobene pomoči. Pogrešam pa druženje. V bloku se vsak drži bolj zase, zato je kar težko navezati stike.«
Marija Magdalena Breznik, 90-letna stanovalka v oskrbovanem stanovanju v Celju: »Že trinajst let živim v tem naselju ob Savinji. Po moževi smrti sem se iz dvosobnega stanovanja preselila v garsonjero, veliko 34 m². Za najemnino in vse druge stroške plačam mesečno približno 250 evrov, kuham pa sama. Zelo sem zadovoljna. Tukaj je mir. Imam krasen razgled na Stari grad in reko Savinjo. S sosedo greva vsak dan na enourni sprehod. Pomagam si s hojco, da ne izgubim ravnotežja in se počutim varneje.«
Včasih smo imeli vsi v sobah rdeči gumb za klic na pomoč, zdaj ga imajo samo tisti, ki to želijo. Na mesec je treba zanj plačati 25 evrov. Ker imam mobilni telefon, se mi je zdel ta strošek odveč. V pritličju imamo družabni prostor z manjšo knjižnico, kjer se srečujemo na sestankih in ob praznikih. Stanovalci se med seboj dobro razumemo. Prevladujejo ženske, parov in moških je bolj malo. Tudi osebje je prijazno. V sosednji dom starejših nas povabijo na prireditve.«
Zvonimir Borislav Janežič, 90-letni upokojeni univerzitetni profesor: »Sem lastnik varovanega stanovanja v Centru starejših v Medvodah. Z ženo sva se vanj vselila leta 1998. Kupci smo kmalu potem doživeli hud pretres, ker je šlo podjetje, ki je stanovanja gradilo in prodajalo, v stečaj, in smo šele s pomočjo odvetnikov dosegli, da naša lastnina ni bila zajeta v stečajno maso in smo jo lahko vpisali v zemljiško knjigo. Oskrbovana stanovanja morajo po zakonu imeti svojega upravnika. Z njim pa lastniki nismo zadovoljni, saj nam ne pomaga reševati številnih težav. Sami pa se ne moremo dogovoriti o vzdrževalnih delih, tako rednih kot naložbenih. Tri četrtine lastnikov v stanovanjih namreč ne živijo, kupili so jih kot finančno naložbo in jih oddajajo.
Vendar mi ni žal, da sem se odločil kupiti varovano stanovanje in živeti v njem, saj imam vse pri roki. Za obratovalne stroške (ogrevanje, elektrika, voda, upravljanje …) plačujem mesečno od 65 do 70 evrov. S Centrom starejših imam dogovorjen mali paket, ki vključuje kosilo, tedensko pospravljanje, kopanje, nego in podobno. Zanj plačam 330 evrov na mesec. Imam gumb za klic v sili in tudi telefon. Moram pohvaliti, da je medicinska sestra po klicu v minuti ali dveh že pri meni. Tudi ob sprehodih po Zbiljskem gaju je odziv na klic zelo hiter. Možnosti za družabne igre, rekreacijo, užitke ob kulturnih dogodkih in za druge oblike druženja je kar nekaj.«
Ivica Rejc, upokojena geografinja, lastnica oskrbovanega stanovanja v MGC Bistrica, Domžale: »Ker sem ostala sama v hiši, sem kupila 53 m² veliko stanovanje z balkonom, kletjo in parkirnim prostorom v podzemni garaži, za kar sem plačala 132.000 evrov. V naši stavbi je skupen družabni prostor, ki ga lahko kot medgeneracijski prostor uporabljajo vsi prebivalci Domžal.
Plačujem stroške za telefon, kabelsko televizijo in elektriko. Posebej pa plačujem še skupne stroške, kamor so všteti ogrevanje, recepcija (22 evrov), dvigala, SOS-gumb (20 evrov), vzdrževanje, popravila itd. Moti me, da se ti stroški ne vodijo in obračunavajo ločeno za dom starejših in stavbo oskrbovanih stanovanj, temveč skupaj. Plačujem jih glede na lastniški delež v celotnem kompleksu, kar znese do 300 evrov na mesec. Lastniki smo zaradi plačevanja stroškov celo sprožili tožbo. Odvetniku smo samo v enem letu plačali tisoč evrov, pa še do sodišča nismo prišli.
Osebje pa je prijazno, z vsemi rada poklepetam. Kuham si sama, ker mi domska hrana ne ustreza. Čas si krajšam z branjem, reševanjem križank in sprehodi. Na žalost pa v stavbi in okolici ni miru. Na eni strani je šolsko igrišče, na drugi nogometni stadion. Če se ne bodo uredile težave z upravljanjem, bom prodala stanovanje in odšla drugam.«
