Idiličen kraj moje mladosti

Zgodbe | maj '18

ODSTRTE PODOBE – LOVRENC NA POHORJU

Franc Verovnik

»Lovrenc na Pohorju me spremlja v spominu kot idiličen kraj moje mladosti, v katerem sem pred sedmimi desetletji začel doživljati naš svet. Od tam izhaja tudi moja žena Antonija. Njegova lega med gorami me malo spominja na Kotlje, kjer živiva, in v obeh krajih mi 'smreke dišijo' enako. Škoda, da v Lovrencu turizem ne pride do takšne veljave, kot jo je imel pred desetletji, saj bi si zaradi lepe narave zaslužil več obiska,« začenja pripoved o svojem rojstnem kraju 71-letni upokojeni zdravnik prim. mag. Franc Verovnik, dr. med., specialist za interno medicino, ki od leta 1962, ko ga je zapustil in odšel na mariborsko drugo gimnazijo, vseskozi redno spremlja tamkajšnji krajevni utrip in proučuje preteklost.

Pri tem si pomaga tudi s starimi razglednicami, ki jih je začel zbirati pred 22 leti in jih je do zdaj samo o Lovrencu na Pohorju in njegovi okolici v albume shranil že 410. Najstarejša je iz leta 1896, zadnja pa je izšla lansko leto ob 120. obletnici odprtja prvotne šolske stavbe. Zato sva pogovor nadaljevala kar ob trislikovni razglednici, ki na zgornji levi sličici prikazuje leta 1897 zgrajeno šolsko poslopje z gručo šolarjev pred njo, spodaj je upodobljena župnijska cerkev sv. Lovrenca, desno pa podružnična cerkev sv. Radegunde. Razglednico je založil domači gostilničar Franz Novak in je bila 7. julija 1901 iz takratnega Sv. Lovrenca nad Mariborom odposlana v New York.

Pestra zgodovina lovrenške šole

»Prvi podatki o šolanju v Lovrencu so iz leta 1756, ko so otroke občasno poučevali benediktinci, prvi znani učitelj Joseph Weissegger pa je redni pouk začel leta 1809 v zasebni hiši. Leta 1821 so občinski možje za šolo namenili leseno hišo nasproti cerkve sv. Križa, a ker je bila premajhna, so jo podrli in v letih od 1823 do 1825 na istem mestu zgradili zidano enonadstropno šolsko poslopje. Sčasoma je število učencev tako naraslo, da so morali za nekatere razrede uvesti pouk še v zasebnih hišah. Zato je leta 1895 občina Sv. Lovrenc ob koroški železnici, kakor se je kraj do tedaj imenoval, od domačina Karla Heinschka kupila parcele sredi trga, na katerih so postavili novo šolsko stavbo in jo slovesno odprli 3. novembra 1897. V njej so bili štiri učilnice, soba za učila, v kateri je bila hkrati zbornica, stanovanje za šolskega upravitelja s tremi sobami, učiteljsko stanovanje z dvema sobama in dve sobi za samske učitelje. Šola je bila štirirazrednica, njen prvi nadučitelj pa je bil Michael Moge.

Trislikovna razglednica iz leta 1901 prikazuje novo šolsko poslopje, župnijsko cerkev sv. Lovrenca in podružnično cerkev sv. Radegunde, obe iz 18. stoletja

Leta 1909 je šola postala petrazredna, leta 1919 je bila kot učni jezik uvedena slovenščina, upravitelj pa je postal najprej Davorin Lesjak, nato Lavoslav Arko. Zadnjega je leta 1923 nasledil Stanko Lavrič, leta 1926 je šola postala šestrazredna. Leta 1933 je prvič omenjen vrtec, leta 1936 je ravnatelj postal Josip Petrun. Med okupacijo so bili v šoli nemški učitelji, v času t. i. 'lovrenške republike' (od 22. 8. do 2. 11. 1944) pa je delovala partizanska šola. Po vojni so šolo vodili Pavla Kasjak, Josip Mazaj, Josip Petrun in od leta 1948, ko je postala sedemletna, do 1981 Vojko Lovše. Leta 1956 so uvedli osemletko in zgradili stanovanjski blok za učitelje. Januarja 1973 so dogradili montažni prizidek, leta 1975 zgradili telovadnico in montažni vrtec, 1979 uredili novo telovadišče in uvedli celodnevni pouk. Leta 1981 je začel ravnateljevati Dušan Fornezzi in za njim leta 1990 Andrej Kasjak. Od leta 2002 je lovrenška šola devetletka in so jo štiri leta pozneje temeljito obnovili, na mesto ravnateljice pa je prišla Marija Osvald Novak. Pred osmimi leti so dogradili večnamensko športno dvorano in leta 2015 sezidali nov vrtec ter obnovili starega. Letos šolo obiskuje 232 učencev, v vrtcu pa so 103 otroci,« je zgodovino tudi svoje osnovne šole odstrl Franc Verovnik, ki se je po končanem študiju na ljubljanski medicinski fakulteti leta 1971 preselil na Ravne na Koroškem in se po vojaščini zaposlil v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, kjer se je leta 2009 upokojil. Od leta 1983 živi v Kotljah in neutrudno ustvarja.

V zadnjem času se posveča predvsem proučevanju preteklosti zdravstva na Koroškem, o čemer je napisal več člankov in leta 2016 uredil zbornik ob 120. obletnici Splošne bolnišnice Slovenj Gradec ter ga obogatil tudi s starimi razglednicami. Njegova kartofilska zbirka namreč poleg lovrenških vsebuje tudi blizu tisoč razglednic Slovenj Gradca, Raven na Koroškem, Kotelj in Uršlje gore ter čez petsto razglednic drugih krajev. Na osnovi tega in drugega domoznanskega gradiva objavlja prispevke v različnih publikacijah in na spletu, avtorsko, soavtorsko ali uredniško sodeluje pri nastajanju knjig o tamkajšnjih zanimivostih ter pomembnih Korošcih in Lovrenčanih. Leta 2012 je izšla imenitna razgledniška monografija o Lovrencu na Pohorju in njegovi okolici z naslovom Ujeti trenutki časa, za katero je skupaj s soavtorjema Ožbejem Vresnikom in Anžejem Bečanom prejel občinski zlati grb za ohranjanje kulturne dediščine. 

Med svojimi premalo znanimi lovrenškimi rojaki nas je posebej opozoril na literarno zgodovinarko, pedagoginjo, znanstvenico in prevajalko Antonijo Bernard (1942–2010) ter novinarja, urednika, publicista in pisatelja Draga Vresnika (1926–1992). Antonija Bernard izhaja s kmetije Pri Povhu in je na pariški Sorboni doktorirala z disertacijo o Jerneju Kopitarju. Živela je v Franciji in izdala dve knjigi o Sloveniji ter v francoščino prevedla dela Borisa Pahorja, Draga Jančarja, Edvarda Kovača in Franceta Balantiča. Drago Vresnik je živel v hiši Pri Štancu in po vojni diplomiral na VŠPV v Ljubljani. Poleg člankov v različnih časopisih in revijah je napisal več povesti in drugih del za mladino, zgodovinsko-publicistična dela, roman Praznina, avtobiografsko delo Na begu in domačijsko pripoved Košenice.

Tovarna kos in srpov deluje že 137 let

V Lovrencu na Pohorju so tri cerkve: na južnem koncu naselja sta župnijska cerkev sv. Lovrenca in podružnična cerkev sv. Radegunde, sredi trga pa stoji podružnična cerkev sv. Križa. Cerkev je z imenom zavetnika sv. Lovrenca prvič omenjena leta 1191, 23 let pozneje je postala župnijska. Župnijo so do razpusta šentpavelskega samostana leta 1782 vodili benediktinci. Današnjo baročno podobo je farna cerkev dobila po večjem gradbenem posegu leta 1766. Ob njej je bilo pokopališče, ki so ga leta 1866 prestavili na polje, južno od cerkve. V dobi narodnih bojev so bili lovrenški župniki in kaplani eden od stebrov slovenstva v kraju in so leta 1929 pripomogli k postavitvi društvenega doma v bližini cerkve. Najstarejši pisni podatki o cerkvi sv. Radegunde so iz leta 1617. Prvotna skromna gotska cerkev je bila temeljito spremenjena v prvi polovici 18. stoletja in je zdajšnjo obliko dobila leta 1776.  

Začetki lovrenške Tovarne kos in srpov segajo v leto 1881. 

Druga pokončna razglednica, ki jo je založil lovrenški trgovec Alois Jäger, prikazuje Keifferjevo tovarno kos in srpov in velik zbiralnik vode nad njo, ki so ga domačini imenovali kar »Kiferjev tajht«. Tovarno je ustanovil Henrik Kieffer, ki je leta 1881 prišel iz Württemberga v Sv. Lovrenc ob koroški železnici, kupil nekdanje Wenigerjeve fužine in kovačijo ter začel izdelovati kose in srpe. Zaradi kakovostnih izdelkov je njegova tovarna na mednarodnih razstavah požela vrsto odličij in priznanj. Po njegovi smrti leta 1897 je njen lastnik postal sin Friderik, ki je postavil električno centralo za razsvetljavo in proizvodnjo zobčastih srpov. Po njegovi smrti je tovarna zaradi gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja nehala obratovati, nakar jo je kupil koncern Krenhof-Redtenbacher. Po drugi svetovni vojni je bila nacionalizirana, leta 1951 pa se je pod direktorjem Mirkom Torejem osamosvojila. Stroje, ki jih je poganjala Radoljna, so začeli zamenjevati z električnimi in naredili načrt za rekonstrukcijo tovarne. S prihodom direktorja Hrabra Pernata so začeli graditi novo proizvodno halo, v kateri je proizvodnja stekla septembra 1966. Po osamosvojitvi je tovarno kupil podjetnik Adolf Štruc z Mute, ki tu po 137 letih še vedno izdeluje kose, srpe in drugo orodje.

 Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media