Meni luč, tebi ključ
Kako urediti dedovanje, ni vedno lahka odločitev ...
Tina Bitenc Pengov, pravnica, Ljubljana: »Dedovanje je zelo težka in kočljiva tema. Dediči nimajo nobene pravice, da bi z zapustnikom o tem načenjali pogovor ali ga celo silili k odločitvam. Zapustnik sicer lahko pove, kako bi razdelil svoje imetje, če tako želi, vendar se mora zavedati, kakšne spore bi utegnil s tem povzročiti, še zlasti če bi se kasneje premislil. Če bi katerega od dedičev zapostavil ali celo odrinil iz dedovanja brez zakonitega razloga, ima dedič pravico zahtevati nujni delež.«
Zalka Arčon, upokojena pravnica, Vrhnika: »Vsakemu, ki ima določeno premoženje, svetujem, da si za časa svoje opravilne sposobnosti uredi zadevo z oporoko. Drugače se razdeli dedovanje na podlagi zakona. Do največ nesoglasij pride, ko otroci ne skrbijo v enaki meri za starše v času njihovega življenja. Ko ti umrejo, pa vsi pričakujejo enak delež. Če se to zgodi, imajo tisti, ki so za starše skrbeli, občutek nepravičnosti, med dediči nastane celo sovraštvo.«
Rozalija Anžič, upokojena inž. farmacije, Nadgorica Črnuče: »Menim, da je prav, da bi se starši in otroci pogovarjali o dedovanju. Dobro je, da starši napišejo pravno veljavno oporoko, ko so še pri sebi, sposobni razsojanja. Le-to shranijo pri notarju ali na sodišču. Pred tem naj uredijo vpis v zemljiško knjigo, če obstajajo za to razlogi. Tako ne bo po njihovi smrti prihajalo zaradi dediščine do prepirov, nesoglasij ali celo goljufij.«
Majda Seršen, socialna delavka na CSD Kranj: »Po letu 2012 smo se na centru za socialno delo pogosto srečevali s stiskami starejših ljudi z najnižjimi dohodki, ki so se v strahu, da bi se država vknjižila na njihovo premoženje in bi morali dediči nekaj sredstev vrniti, odrekli pravici do varstvenega dodatka. Menili so, da morajo nepremičnino v celoti zapustiti otrokom, zato so raje ostali brez dodatka k pokojnini. Odkar se je lani zakonodaja spremenila, pogoji za vračanje pomoči k sreči niso več tako strogi, zato se starejši za varstveni dodatek lažje odločijo.«
Emil Verbič, dipl. inž. elektrotehnike, Ljubljana: »Premično in nepremično premoženje naj ima vsak do konca svojega življenja. Oporoko je najbolje napisati prej, ko še trezno razmišljaš in se odločiš, da boš svoje premoženje po smrti zapustil tistemu, za katerega veš, da bo to znal ceniti in bo za zapuščino tudi skrbel. Najbolje je napisati pogodbo o dosmrtnem preživljanju, tako da tisti, ki skrbi za zapustnika, dobi zapustnikovo premoženje šele po njegovi smrti.«
Nika Sosič, ekonomistka, Ljubljana: »Naš zakon o dedovanju je včasih zelo krivičen. Na primer: dva človeka se poročita in skupaj ustvarita premoženje, nimata pa otrok. Potem eden od njiju umre in po zakonu si mora preživeli zakonec dediščino po pokojnem deliti z njegovimi sorodniki. Še krivičnejše je, ko se poroči vdovec ali vdova z otroki in potem umre pred novim partnerjem. Preživeli partner je enakovreden dedič kot otroci in ima pravico do dela vsega premoženja, ki ga je imel umrli partner od svojega rojstva naprej.«
Ana Dukarič, upokojenka, Ljubljana: »Menim, da je napisati oporoko lahko koristno dejanje, odločitev zanj pa je zelo težka. Pojavita se velika zadrega in stiska, s kom v družini bi začeli pogovor o oporoki in seveda kdaj. Za urejanje svojega nepremičninskega premoženja bi upokojenci zanesljivo potrebovali ustrezno svetovalno službo. Z nasveti nam bi lahko pomagala prav ob prvih korakih – kako vzpostaviti začetno komunikacijo z družinskimi člani. Od tega je potem odvisen tudi izid, to je napisana oporoka, ki bi ustrezala enim in drugim.«
Sonja Hribar, upokojena ekonomistka, Izola: »O dedovanju se je pomembno pogovarjati. Če se dedičem uspe o delitvi zapustnikovega premoženja razumno dogovoriti, seveda na pobudo zapustnika, potem je to lahko zelo preprosto in neboleče. Nikakor pa ni etično, da bi dediči nagovarjali zapustnika že za časa življenja, naj razdeli svoje premoženje med svoje dediče. To je izključno njegova stvar in pobuda lahko pride le od njega. Dogovore, ki so sprejemljivi za vse, velja urediti pri notarju.«