Andrej Kurent – večno drugi

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | maj '18

Andrej Kurent

Igralec Andrej Kurent je na Tednu slovenske drame v Kranju prejel odličje Marija Vera, ki ga podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije za delo na področju gledališke, filmske in radijske umetnosti. Ker je bil od leta 1953 do 1994 član SNG Drama v Ljubljani, se gotovo spominjate katere izmed njegovih številnih vlog. Sodeloval je tudi pri filmu Na svoji zemlji. Bil je eden tistih, ki so soustvarjali slovensko eksperimentalno gledališko sceno. Poleg izvrstno odigranih gledaliških, filmskih in radijskih vlog je še posebej slovel kot sijajen govorec, kar je vodilo h kasnejšemu poučevanju študentov na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kurentovo igralsko mojstrstvo sta slovenska in jugoslovanska kritika z občudovanjem označevali kot odlično, intenzivno in ekspresivno. Ne glede na to pa zase pravi: »Jaz sem bil večno drugi.«

Na igralski akademiji je še ujel pouk umetniške besede Marije Vere, zato smo ga prosili, da pove, kakšna je bila velika umetnica. »Marija Vera (rojena Eppich v Kamniku, 1881–1954) je bila velika gospa. S poroko je postala baronica Frančiška Marija Ksavera von Osten Sakcken. Klic po gledališki umetnosti jo je iz Gorice, kjer je učiteljevala, zvabil v središče evropske gledališke kulture – na Dunaj. Tam je leta 1907 igralsko akademijo zaključila z odličnim uspehom, nastopala je v vseh evropskih mestih avstrijskega cesarstva. Leta 1922 je nastopila kot gostja v ljubljanski Drami, leto kasneje je postala njena stalna članica in ostala vse do smrti. Po prvi svetovni vojni je k nam prinesla tedaj moderne Ibsenove drame in odigrala mnoge njegove prefinjene in zapletene ženske like. Njene igralske stvaritve so bile izpoved velike človečnosti in srčne kulture. Po pravici ji pripada častni naziv evropske gledališke dive. Kot profesorica pa je bila navdušujoča.«

Igralski začetki

»Igrati sem začel pred sedemdesetimi leti, še pred maturo (rojen je 5. avgusta 1931, op. a.). Bil sem član mladinskega kulturno-umetniškega društva Kajuh. V Sloveniji je bilo veliko pevskih in folklornih društev, pri nas smo imeli še harmonikarski orkester, mene pa je zanimal le oder. S Francetom Jamnikom smo osem mesecev pripravljali igro, ki je odlično uspela. Ta naša skupina je bila igralsko tako zagnana, da je iz nje odšlo kar sedem mladih na igralsko akademijo in vsi so postali znani igralci, med njimi Mina Jeraj, Nada Bavdaž, Breda Urbič, kasneje še arhitekt Niko Matul in režiser Mile Korun. Vprašanje je, zakaj smo v gledališču. Ali je bila to težja ali lažja življenjska pot, tega takrat še nismo znali povedati. Meni se je zdel posrečen odgovor igralca in režiserja Vladimirja Skrbinška, ki je na podobno vprašanje odgovoril: 'Zato sem šel, da bom znal bolje narediti vlogo, kot je to, kar gledamo.'«

Iz gledališke skupine je prišel v izbor za poskusno snemanje za prvi slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji. »To, da sem dobil manjšo vlogo, da sem zraven, se mi je zdelo imenitno. Na bežigrajski gimnaziji so mi opravičili večje število ur odsotnosti. Moj profesor matematike Jože Potokar, brat Staneta in Lojzeta Potokarja, znanih igralcev iz ljubljanske Drame, je slišal, da bom šel med igralce, pa me je posvaril: 'Veste, ta poklic je zelo težak. Igrati v poklicnem gledališču je nekaj čisto drugega kot v amaterski skupini.'«

Ko je kolegici pomagal pri sprejemnem izpitu na igralsko akademijo, ga je opazil znameniti Ivan Levar in vprašal: »A vi ne bi šli v gledališče?« Pa mu je odvrnil: »Bi, ampak prej moram še opraviti maturo.« »Na akademijo sem se vpisal naslednje leto. Med profesorji, od katerih sem dobil največ praktičnega znanja, je bil Janez Cesar.« Prav ponosen je, da so ga »kot še živo pričo« povabili v Knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu na odprtje Cesarjeve sobe. »Vesel sem, da so obudili spomin nanj. Manj je morda znano, da je bil Cesar (1896–1965) tudi strasten bralec in kupec knjig: Njegova zapuščina je obsežna, obsega več kot 7000 odlično ohranjenih knjig, kar je zdaj aktualna osvežitev za knjižnico.«

Gledališče nekoč in danes

Po uspešno končani igralski akademiji je Andrej Kurent dobil prvo ter edino službo v ljubljanski Drami. Spoznal je velike igralce tistega časa, tudi Avgusto Danilovo, Polonco Juvanovo, Milana Skrbinška, Bojana Pečka, Frana Lipaha, Edvarda Gregorina, Lojzeta Drenovca. »To so bile veličine, od katerih smo se učili. Strašno pomembni so se mi zdeli. Do njih smo vsi mladi čutili strahospoštovanje.« Kot novinec v hiši je bil sprva zelo srečen, potem pa se je marsikaj spremenilo. Režiser Bojan Stupica je odšel. »Vsi so znali povedati, kako jih je Buča, kot so mu pravili, navdušil, segrel igralski ansambel do vrelišča pred vsako premiero. Take evforije po njegovem odhodu v Beograd ni bilo več. Stupica je bil ustvarjalec tiste vrste, ki gledališče ustvari. Naredil je na primer Jugoslovensko dramsko pozorište in Atelje 212 v Beogradu. Taka osebnost se rodi,« je prepričan Kurent.

 »Gledališče se je z leti zelo spreminjalo,« pravi Kurent. »Iz gledališča igralca je postalo gledališče režiserja. Zdaj je že spet drugače, najpomembnejše so dramaturginje, ki naj bi učile in vedele, česar mi igralci in režiserji ne vemo. Čeprav niso nikoli stale na odru, vedo vse. Igralci pa smo pohlevni. Toda glavni ustvarjalec v gledališču je gledalec. Gledalec si ustvari lastno doživetje. Igralci na odru samo izvajamo to, kar gledalec sliši in vidi, in vse to gledalec poveže v novo osebno občutje, nekaj, česar prej ni poznal, kar se ga dotakne, in če se to zgodi, bo spet in spet želel to poiskati in najti. Gledališče ima pravico, da se ukvarja z vsem, kar sestavlja življenje, kar nas lahko rani ali prizadene ali osvobodi. Le narejeno mora biti tako, da ostane v gledalcu.«  

Stvar je viharna

Od daleč se je zdelo, da je Andrej Kurent umirjen igralec, ki ne podlega nenasitnemu egu, tako značilnemu za ta poklic. Bil je srečno poročen z legendarno upravnico dvorane nekdanje Kinoteke Zorico Kurent. Zdaj je oče, dedek z več vnuki, a sam priznava, »da je bilo pred premiero viharno. Imel sem velike skrbi, a skušal sem se doma na neki način obvladovati, upam, da je bilo znosno živeti z menoj.« Ko pa ga vprašamo, katere svoje vloge ocenjuje kot najboljše, odkrito pove, da se njegovo mnenje razlikuje od drugih. »Meni se je zdelo pomembno to, kar sem delal poleg službeno dodeljenih vlog v Drami. Ponosen sem na Andričev Pogovor z Goyo, Dostojevskega Sanje smešnega človeka, Dideroteva Paradoks o igralcu in Prigode fatalista Jacquesa. To so bila besedila, ki sem jih ponudil in so jih sprejeli v razpored bodisi v Mali drami ali na Levem odru in v njih sem igral. Zdi se mi, da je to moj glavni prispevek k igralski biografiji, druge stvari pa so pač bile, kot so bile. Mogoče bi jih lahko izboljšal, a to se več ne da.« Na vprašanje, kako se je spopadal z nenehnimi ponovitvami, ki včasih utrujajo igralce, pa je odgovoril: »Spomnim se pogovora s kiparjem Zdenkom Kalinom, ko smo naročali kip Janeza Cesarja, jaz pa sem pomagal zbirati denar, da bi ga lahko postavili med panteon igralcev v ljubljanski Drami. Potožil sem mu, kako težko je ponavljati predstavo, ki ni dobra. Pa je rekel: 'Kaj pa jaz, ki vsak dan hodim mimo svojega Kidričevega spomenika, pa mi ni všeč.' Spoznal sem, da ima vsak poklic svojo pokoro.«

Igralci in dober govor

Občinstvo je naravnost počaščeno, kadar razume in dobro sliši vsakega igralca zgoraj na odru, tudi v zadnji vrsti balkona. Ker včasih ni tako, so že pred leti tudi Andreja Kurenta povabili na AGRFT, da bi mlade prihodnje igralce naučil pravilno in lepo govoriti. »Pri tem ne gre za slovnico, ne gre za pravopis, gre za gledališki govor,« pojasni Kurent. To je med njegovim študijem po doktrini Branka Gavelle vodil Janez Cesar. »Izhajal sem iz lastne izkušnje, ko smo v celem semestru samo deklamirali nekaj stihov iz Sovretovega prevoda Homerjeve Iliade. Čeprav se nam je zdelo dolgočasno, je zanesljivo bolj kot kar koli drugega mobiliziralo živčni sistem, ki ni nikoli več dopustil, da na odru izrečeš besedo, ki ne pokaže vseh svojih lastnosti. Mladi so se upirali, rekoč, saj to vendar znamo. Toda ali je to dovolj? Vsi tudi hodimo, tečemo, plezamo – pa je to dovolj za balet?« Težave z dobro slišanostjo in razumevanjem besedila Kurent pojasni še drugače: »Velikokrat poslušam lirične utrinke po radiu. Odlično razumem napovedovalca, ko začne govoriti interpret, pa vedno nekaj manjka, ali je odrezan začetek ali konec stavka, škoda, da nisem razumel, kaj in zakaj je pesnik to zapisal.«

Še spremlja gledališke predstave. Ogledal si je letošnji predstavi Hlapci in Pohujšanje v dolini šentflorjanski. »V mislih podoživljam predstave, ki sem jih sam igral in so me zavezale. Škoda, da so pri Hlapcih izpustili nekaj finih figur; farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski se mi je zdela premalo izzivalna ...« Rad gleda filme, zlasti hodi v Slovensko kinoteko, zanimajo ga filmi z argumenti za in proti, ki z zgodbo odkrivajo avtorjevo stališče. »Gledališče in film ponujata priložnost za pogovor izobražencev o stvareh, o katerih ne smemo ali ne znamo govoriti ali ne znamo povedati. V gledališču se pogovarjamo o tem sami s seboj, in to se imenuje doživetje.« Med pripravo članka se je poškodoval, zato mu želimo dobro okrevanje in veliko lepih doživetij ob gledaliških in filmskih predstavah.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media