Začetniki gumbarstva – družina Dolejši

Zgodbe | maj '18

Nataša Dolejši, agronomka z znanstvenim magisterijem iz arboristike (nege urbanega drevja), nadaljuje 90-letno družinsko tradicijo izdelave gumbov. Ko človek spozna to zanimivo, vedoželjno in nadvse delavno gospo, razume, da preskok od agronomije do gumbov zanjo ni bil težka izbira, saj sama pravi, da potrebuje vedno nove izzive. In teh ji pri gumbih ne zmanjka: »Tako majhen krogec je, vendar omogoča toliko variant, oblik, barv ...« Začelo pa se je z dedkom Čehom.

 V Lukah na Češkem je leta 1931 Jenda Dolejši ustanovil delavnico za izdelavo gumbov, kjer se je izmojstril tudi njegov brat Štefan. Jenda naj bi svoje znanje širil v Slovenijo, kjer gumbarjev še ni bilo. »V tistem času so veliki mojstri svoje znanje prenašali tako, da so potovali in učili ljudi svoje obrti. Končno je tudi Plečnik potoval in svoje izjemno znanje prinesel na Dunaj, v Prago …« pravi Nataša. Ker je Jenda že imel družino, se je za pot v Slovenijo javil mlajši Štefan, ki je bil še »ledik in fraj«. Toda ne dolgo, saj se je v Ribnici na Dolenjskem, kamor je pripotoval, zagledal v Antonijo. Njena mama je bila vdova in si je finančno pomagala tako, da je oddajala prostore. Štefan je tam osnoval prvo delavnico za izdelovanje gumbov in si našel tudi ženo.

Med vojno so mu Italijani zaplenili vse stroje, po njej pa sta z ženo odšla v Kamnik, kjer je zrasel državni obrat za izdelovanje gumbov. Še kasneje, ko so se preselili v Šoštanj, so se Štefana Dolejšija v Kamniku spominjali, kako odlično jih je izučil.

Ko so prišli v Šoštanj, sta z Antonijo imela že tri otroke – Antona, Štefana in Marušo. Družinsko hišo, kjer je dovolj prostora tudi za družine vseh treh otrok, pa sta zgradila v Velenju. Kasneje, ko je Štefan st. osnoval svojo delavnico, sta se pri njem zaposlila Anton in tudi Štefan ml. (oče naše sogovornice). Čeprav je bil Štefan po izobrazbi politolog, zaposlen je bil na občinski upravi in v gospodarstvu, je skupaj z bratom, potem ko so njunemu očetu začele pešati moči, prevzel vodenje podjetja. Takrat je bilo to v Velenju, danes pa je podjetje v Podlogu med nasadi hmelja. Podjetje sta širila in v času največjega razcveta je bilo zaposlenih kar 40 ljudi. Ko pa je začela tekstilna industrija pri nas in v Evropi usihati, se je število zaposlenih naglo zmanjševalo. Nato je – na bratovo pobudo – Natašin oče odkupil njegov del podjetja.

Zaposleni so bili vedno zelo spoštovani, zato so se počutili kot del družine. Ko je bilo treba nekoč v nekaj dneh izdelati gumbe za hrvaško vojsko, je ogromno naročilo zahtevalo delo dan in noč. Skupaj so se dogovorili, da to zmorejo, in obljubljene gumbe pripravili v dogovorjenem roku.

Spomini na otroštvo

Nataša ima deset let mlajšo sestro Sašo. Mamica, ki je bila knjižničarka in dobra pedagoginja, je bila do obeh zelo stroga. Ker so stanovali v isti hiši, sta deklici precej časa preživeli pri babici in dedku. »Po kosilu je babica na mizo prinesla kupe gumbov, ki jih je prebirala, razporejala in pakirala. To je delala do pol šestih popoldne, ko je bilo treba paketke odnesti na pošto. Po njej bi lahko naravnali uro, tako dosledna je bila pri tej rutini. Seveda sva ji s sestro pomagali in hkrati z njo prav prijetno klepetali,« pripoveduje Nataša. Ob večerih pa je babica pletla in gledala televizijo. »Tudi sama sem pletla, naučila pa me je mamica. Ko pa je babica pletla čudovite puloverje, krila, nogavice, jopice ..., sem jo raje gledala in se z njo pogovarjala. Bila je moja prijateljica, moja zaupnica, tako kot kasneje tudi teta Maruša.«

Nataša, ki zna nekaj osnovnih čeških besed, ne ve točno, kako se je naučil češčine njen oče Štefan: ali od svojega očeta ali iz pogovorov s sorodniki. Dejstvo je, da je češčino dobro govoril in tudi pisal. Čutil je globoko povezanost s Češko, zato je leta 2011 v kraje, od koder izhaja njihov rod, peljal Natašino družino. Tak izlet je kasneje načrtoval tudi za družino mlajše hčerke, pa je žal zbolel.

Pot je včasih zelo vijugasta

S sestro Sašo sta odraščali ob gumbih, toda odločili sta se vsaka za svoj poklic. Nataša se je sredi gimnazijskega šolanja odločila, da gre na srednjo kmetijsko šolo, kar je bilo za mestno dekle precej nenavadno. Pravi, da je nekaj podlage za to dobila v čebelarskem krožku (na strehi velenjske gimnazije je bil čebelnjak), bila pa je tudi navdušena nad konji, ki jih je jahala v Mozirju. Sprva se je usmerila v živinorejo, pa se je premislila in naslednje leto presedlala na agronomijo. Glede na to, da se je že v srednji šoli odločila za vegetarijanstvo, ji je bila bližja druga odločitev. Po študiju je opravljala kar nekaj različnih del – od učiteljice v vrtnarski šoli v Celju, svetovalke za fitofarmacevtska sredstva v trgovskih podjetjih Era in Mercator do hortikulturnega urejanja prostora, ko je izdelala kataster urbanega drevja Velenja. Med drugim je odprla svojo cvetličarno, delala je tudi na univerzi za tretje življenjsko obdobje (prej je tam vodila dva krožka). Na očetovo željo – ko je začel resneje bolehati na ledvicah – pa je prevzela vodenje domačega podjetja. Oče je bil odličen zgled za predano in srčno delo. Vanj je vpeljeval obe hčeri in tudi vnuke je rad vodil v delavnico. Mnogi se spominjajo, s koliko ljubezni je govoril o vnukih, še zlasti o danes 13-letnem Levu (Natašinem sinu). Med njima se je spletel poseben globok odnos. »Nenavadno je, da od očetove smrti Lev še ni izrekel njegovega imena, medtem ko ga 12-letna hči Tia pogosto omenja, tudi ko se zazre v zvezde in pravi, da je dedek med njimi …«

Gumbi, nakit, kolajne, priponke …

Nataša se je med gumbi hitro znašla in jih začela tudi oblikovati. Saša, ki je po izobrazbi aranžerski tehnik, v podjetju ni zaposlena. Posvetila se je oblikovanju nakita, pri čemer so ji v pomoč stroji za izdelavo gumbov, še zlasti laserski stroj. Znamka njenega nakita se imenuje Le Sasha.

Ko je njun dedek začel izdelovati gumbe, so bili iz naravnih materialov – iz lesa, rogov, predvsem pa iz školjk. Danes je večina gumbov iz sintetičnih materialov. Toda v njihovem podjetju še vedno izdelujejo gumbe iz biserne matice, rogov (še zlasti za lovska oblačila), kokosa in ekvadorskega oreška. Nataša pojasni, da palme s tem oreškom rastejo na monsunskem območju Južne Amerike. Plodovi do velikosti človeške glave imajo v notranjosti od 10 do 15 koščic. Zunanja lupina in koščice, ki so slonokoščene barve, so zelo trde in primerne za izdelavo gumbov. Domačini iz njih izdelujejo tudi nakit in okraske. Pred dvajsetimi leti je te gumbe začel uporabljati Armani za moške obleke višjega cenovnega razreda. Izvemo tudi, da palme z ekvadorskimi oreški načrtno gojijo na velikih plantažah in tako ohranjajo deževni gozd.

Nataša Dolejši se kot direktorica podjetja spopada še z mnogimi drugimi izzivi – od prodaje doma in v tujini do financ in zakonodaje. Zato se veliko tudi izobražuje. Program podjetja Gumbi Dolejši se širi, poleg nakita izdelujejo še turistične spominke – aktualna je vrtavka s čebelo, saj bomo 20. maja prvič zaznamovali svetovni dan čebel. Uspešno kolekcijo spominkov »Penice za Velenje« so razvili v sodelovanju z Rokom Polesom, medalje, ki so lahko tudi igra, čarobni prstan, magnet ipd., pa razvijajo z Rokom Tomažičem. Osrednji poudarek ostaja na gumbih – v Sloveniji prodajo 70 odstotkov svoje proizvodnje, največ za delovna oblačila. Modne gumbe naročajo butiki, šiviljstva in tekstilna podjetja, ki se počasi spet vračajo. Prisotni so tudi v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji in na Hrvaškem, zadnji sejem v Nemčiji jim je odprl še nove poslovne priložnosti. Imajo tudi spletno trgovino, kjer lahko kupci naročijo samo nekaj gumbov.

Vsako leto izdelajo dve novi kolekciji gumbov s 15 do 20 novimi modeli v vseh velikostih. Modni trendi kažejo na povečanje porabe gumbov, saj jih oblikovalci uporabljajo tudi kot modni dodatek (po vsej zunanji dolžini ob hlačnem šivu, skupina gumbov na eni strani jakne, na ovratniku itd.).

Ker se njihov kolektiv stara, Nataša razmišlja, kako bo v delo postopno vpeljala nove sile, kako jih bo izmojstrila. Njen pogled je uprt naprej, torej v razvoj in rast podjetja, pa tudi nazaj v dragoceno dediščino dedka in očeta.

Lidija Jež