Mama je nosila harmoniko
V spomin na Zvonka Čemažarja, starega prijatelja, pisca besedil in velikega ljubitelja gora, ki se je poslovil leta 2010, je pred kratkim harmonikar Tone Žagar izdal zgoščenko s 23 skladbami, ki sta jih skupaj ustvarjala od leta 1968. Tedaj ju je spoznal Boris Kovačič, tedanji urednik na Radiu Ljubljana. Tri njegove pesmi pa je prvič uglasbil in posnel šele pred nekaj meseci. Zvonko Čemažar bi bil zagotovo vesel …
Tone Žagar je doma iz Zgornjega Kašlja pri Ljubljani in je imel kar 18 let svoje podjetje, ki se je ukvarjalo s posekom in spravilom lesa iz gozda. Včasih si je rekel, da bo imel, ko bo velik, tudi žago …
Ko je bil star šest let, so v glasbeni šoli odprli oddelek za harmonike. Na harmoniko je igrala že njegova mama, pri profesorju Kuharju se je naučila igrati tako na klavirsko kot tudi na diatonično harmoniko. In Tone se še dobro spominja, da mu je harmoniko v šolo nosila mama, saj je bila zanj prevelika. Kasneje je igral tudi na trobento v vevški godbi na pihala, ko pa je hodil v srednjo šolo, se je navdušil za igranje na kontrabas.
Kasneje se je odločil za igranje na klavirsko, ne diatonično harmoniko. »V tistih letih je bila na našem koncu bolj pogosta klavirska harmonika, vedno pravim, da je diatonična doma bolj na Dolenjskem. S klavirsko sem začel, zdaj pa se učim tudi igranja na diatonično.« Ima pa pri tem tudi vzornika, s katerim sta bila skupaj pri vojakih v Titovi gardi. Tine Košmerlj s Petelinjeka pri Novem mestu mu je pokazal osnove igranja na frajtonarico, zdaj pa bo pri njem še izpopolnil svoje znanje.
Ansambel Toneta Žagarja
Prvi ansambel je zbral s sošolci, to so bili pretežno sorodniki in družinski prijatelji, ansambel pa so poimenovali Slavček. Kakšno leto kasneje pa so izvedeli, da je na Dolenjskem ansambel z enakim imenom, in postali so ansambel Toneta Žagarja. Tedaj je pri njih že pela Jožica Zupančič, ki je čez čas postala Tonetova žena … Nastala je družina, danes je Tonetov zet Slavko Avsenik mlajši. »Najina hči Tamara je na Dunaju študirala solo petje in klavir, tam sta se spoznala, danes pa je že moj vnuk Blaž Avsenik star 21 let,« pove.
Ansambel Slavček je deloval do leta 1967. Kako so nastali prvi posnetki? »S kolutnim magnetofonom je k nam prišel gospod Ogrizek in nas posnel v dnevni sobi. Spomnim pa se tudi, da je bilo vmes slišati tudi mamo, ki je v kuhinji pomivala posodo.«
Leta 1969 so začeli sodelovati s piscem besedil Zvonkom Čemažarjem. Tone Žagar je uglasbil njegovo besedilo Klic narave, skladbo pa sta v oddaji Novi ansambli, nove melodije na RTV Ljubljana ob spremljavi Pihalnega orkestra Francija Puharja zapela Majda Renko in Milan Golob ter prejela nagrado občinstva.
»Včasih je bilo precej manj ansamblov, kot jih je danes, pojavila sta se tudi festivala domače glasbe na Ptuju in v Števerjanu in leta 1971 smo na Ptuju celo zmagali s skladbo Žagamo ga, žingamo ga. Jaz sem se z glasbo ukvarjal ljubiteljsko, glasbeniki v mojih zasedbah pa so igrali v filharmoniji, različnih godbah, delali na radiu, in ko jim službe sodelovanja v ansamblu niso več dopuščale, je prihajalo do kar pogostih menjav. Bil sem navdušen nad štiriglasnim petjem in sem tudi sam včasih pel.«
Okrog 100 skladb
Igrali so narodno-zabavno pa tudi zabavno glasbo, bili so tudi spremljevalni ansambel naših najbolj znanih pevcev, kot sta Marjana Deržaj in Oto Pestner. Snemal pa je tudi s kvartetom Spev, ki so ga tedaj sestavljali Ciril Pleško, Pavle Munih, Franc Jamnik in Jože Križaj. Bilo je to v času, ko je njegova žena povila otročička in nekaj časa ni pela. Spev pa je bil izpeljanka kvarteta Zvonček, pevcev, ki so peli pri Rudiju Bardorferju, ki je bil tudi glasbeni pedagog v različnih šolah. A ko ni imel časa, ga je Tone Žagar nadomeščal v njegovem ansamblu. In tedaj si je njegove pevce včasih izposodil, ko pa je Rudi Bardorfer prenehal glasbeno dejavnost pri nas, je tri četrtine članov Zvončka postalo kvartet Spev.
Leta 1970 je izšla prva plošča ansambla, naslov je bil Naš Frane. Do danes je ansambel Toneta Žagarja posnel okrog sto skladb. Bili so tudi v Ameriki, predvsem za naše zdomce so nastopali po precejšnjem delu Evrope, vsaj petkrat so bili na Švedskem.
Leta 1992 je ansambel razpustil, ker se je začel resneje ukvarjati s podjetništvom, še veno pa je rad zaigral v manjših zasedbah, na svatbah in različnih obletnicah.
In kaj ima poleg glasbe še rad? »Vedno sem rad hodil v hribe, Kamniško-Savinjske Alpe sem osvojil, na kakšna dva vrhova v Julijskih Alpah bom še šel, in morda dobim še kakšen navdih, povezan z glasbo.«
