Plevel pa kar raste ...

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | maj '18

Pomlad se je razbohotila vsepovsod, tudi na njenem vrtu. Drugje so že nabirali prvo berivko in redkvice in lansko blitvo, pri njej pa so na gredah še stale palice za paradižnik od lanskega leta in tudi kakšna posušena, gnila glava zelja je kukala iz podivjanega plevela. Dobra zemlja je tu, dobro raste!

Pravzaprav je bila Špela to pomlad kar hudo obupana – kot vsako leto zadnje čase. Sama ni mogla več delati na vrtu, pomoči si ni znala organizirati, trave pa tudi ni hotela zasejati. Toliko lačnih ljudi na svetu, ona pa naj bi imela namesto ohišnice park! 

»Joj, kako velik vrt – vso družino lahko preživiš z njim,« ji je rekla sošolka. Čigavo družino? Zdavnaj so že vsi odšli in oni nabirajo zelenjavo v trgovini, no, včasih tudi na ekološki kmetiji, na domačem vrtu gotovo ne.

»Ko je na tvojem vrtu solata, je je povsod dovolj in jo vse pridne vrtnarice podarjajo sodelavkam,« je že zdavnaj rekla druga znanka – seveda iz bloka, ki je imela solate vedno dovolj, seveda podarjene.

Vsak je govoril drugače. Tako se je Špela tudi to pomlad spet kuhala v svoji nemoči – in sramoti. Sosede so imele tako vzorno urejen vrt – pri njej pa je dobro delal le plevel, ki bo spet prav kmalu poslal semena čez vse tri ograje k sosedam – še dobro, da nimamo zakona o prepovedi sejanja plevela na sosednje vrtove! 

Kadar je zaprla oči, si je poskušala zamisliti, kaj bi rada ona sama, če se ne bi ozirala ne na sosede ne na svetovalke ne na nikogar. 

»Recimo, če bi zadela na lotu? Kaj bi naredila?« ji je poskušala pomagati znanka.

»Pojma nimam!«

»Bi povabila vrtnarja, ki bi skrbno in do konca uredil vrt ... Aha, se pravi, najprej krajinskega arhitekta, ki bi vse zrisal po svoji zamisli ...«

»Ne vem. Tako umetno se mi zdi ...«

»Bi ti bilo všeč?«

»Najbrž ne, ampak bilo bi urejeno.«

»In ti bi imela svojo solato z domačega vrta.«

»Če bi jo prideloval kdo drug, ne bi bila moja! In končno moram priznati, da nimam nobenega posebnega čustva do svoje solate. In nikoli nisem rada delala na vrtu. Kot nisem nikoli imela nobene želje, da bi moji otroci nosili puloverje, spletene z mojo roko … Vse to obširno gospodinjsko delo sem delala zato, ker je bilo treba, ne iz veselja.«

»Ti si pa ena redkih, ki to prizna!«

»Joj, vem, spodobilo se je vse znati in vse delati! «

»Ja, tudi jaz se spomnim, kako sem vlagala papriko in borovnice ...«

»Vlagala sem pa rada – in tudi rada sem nabirala borovnice pa maline pa šipek pa gobe ... tudi zelišča za čaje. In rada sem kuhala marmelado. V veselje mi je bilo jeseni pogledati polno klet.«

»Meni pa ne. Vlagala sem, ker je bilo treba. Čeprav mi je takrat en mlad sodelavec rekel, naj vse seštejem – sestavine in elektriko in svoj čas – in bom videla, da je ceneje kupiti marmelado takoj čez mejo kot pa kuhati sama.«

»Ja, poznam to filozofijo – seveda nismo nikoli vštele svojega časa, naš čas ni bil dragocen, bil je na razpolago gospodinjstvu.«

»Zdaj mlade gospodinje ne počnejo več vsega tega.«

»No, seveda ne, res se je vse spremenilo.«

»No, po pravici povedano, zdaj tudi res nimajo časa. Kdaj pa naj bi počele vse to naše vrtnarstvo, pletilstvo, kuharijo in peko in šivanje in kaj vem kaj še vse ...«

»Ja, vidim, kdaj zdaj prihajajo domov – marsikatera mama še pozneje, kot se zaprejo vrtci.«

»Me smo sicer vstajale še sredi noči, da smo tekle v službo, ampak smo bile potem tudi sredi dneva doma.«

»Da smo naredile še službo gospodinje.«

»Dokler se nismo postarale in je moč odšla.«

» Ja. Res ne vem, kaj naj naredim z vrtom, maj je in res je zadnji čas, da se odločim.«

»Jaz na tvojem mestu bi ...«

»Stoj! Nikar mi še ti ne povej, kaj bi ti naredila na mojem mestu. Še sanja se ti ne, koliko nasvetov sem že dobila! Vsekakor vem, da se moram odločiti samo po svojem srcu in premisleku.«

Prijateljica se je nasmejala in rekla: »Zelo dobro! In prav preprosto! Naredi tisto, kar bi rada sama ne glede na druge!«

Ja, res. Kar bi rada sama ... Tako Špela zdaj premišljuje, kaj bi pravzaprav rada. Čas pa teče in plevel veselo raste ...

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media