Skrb za varnost
O pripravljenosti vojske oziroma oboroženih sil posamezne države praviloma ni veliko javnih razprav. Kadar se parlamentarci pogovarjajo in odločajo o varnostni strategiji in nakupih orožja, so njihova zasedanja praviloma zaprta za javnost, čeprav gre za velike denarje. Seveda je razumljivo, da je skrb za varnost države skrbno varovana skrivnost, vendar tisti, ki obvladujejo trgovanje z orožjem, najdejo pot do potrebnih informacij. Tako na primer diplomatska predstavništva obveščajo svoje vlade o »stanju duha« v posamezni državi in na podlagi teh informacij je mogoče oceniti, kako trdna je posamezna država, od kod ji preti največja varnostna grožnja in kakšno oborožitev bi potrebovala. V teh ocenah zelo dejavno sodelujejo obveščevalne službe, ki želijo ugotoviti, kdo od politikov ima prevladujoč vpliv pri odločanju o obrambnih zadevah ter nakupih orožja. Tu gre za velike zneske in prodajalci znajo biti zelo darežljivi do politikov, ki v resnici odločajo. V tem je tudi razlog, da je v trgovini z orožjem največ korupcije, v katero so vpleteni najpomembnejši voditelji, celo predsedniki držav.
Potrebo po kupovanju orožja znajo posamezne države tudi spodbuditi z ustvarjanjem kriz in lokalnih vojn. Tako znajo na primer spodbuditi posamezne stranke ali družbene skupine, da začnejo demonstracije, ki se utegnejo razmahniti do razsežnosti, ko poseže vojska ali celo tuje sile. Sedanje razmere na Bližnjem vzhodu zelo nazorno potrjujejo te ocene. Vzbujajo veliko zaskrbljenost, da bi se ti spopadi razširili po vsem svetu. Kako ta bojazen ni iz trte zvita, potrjujejo podatki o oboroževanju največjih držav. Pri tem prednjačijo ZDA, Rusija, Kitajska in Indija. Te države so poleg Velike Britanije in Francije tudi največje prodajalke orožja. Ameriški predsednik Trump je zagotovo zadovoljen, ker se je med obiskom v Savdski Arabiji dogovoril za milijardni orožarski posel, podobno je lahko vesel poljskega naročila, vrednega 4 milijarde dolarjev. Tudi Rusi znajo poiskati kupce za svojo orožarsko ponudbo, še posebej če njihove rakete kupi Turčija, ključna država zveze NATO.
Politiki radi povejo, da je oboroževanje potrebno, da bi zagotovili varnost in ohranili mir ter odvrnili morebitne napadalce. Za doseganje tega cilja je treba nenehno posodabljati vojaško opremo, ponudba na svetovnem trgu je zares pestra. Ameriški predsednik celo trdi, da so njegove rakete prijazne, Putin pa o svojih govori, da so neulovljive.
Za nas je posebej skrb vzbujajoče, ker se orožje kopiči tudi na Balkanu. Države tega območja bi se že zaradi lastnih izkušenj lahko zavedale, da količina orožja še ne zagotavlja miru in razvoja. Vse si želijo hitrega povezovanja z Evropsko unijo, vendar se ta možnost zmanjšuje, če svojih odnosov ne bodo znale urejati po mirni poti in s spoštovanjem mednarodnega prava. Kaj naj v teh okoliščinah stori naša država? Deloma nam varnost zagotavlja članstvo v zvezi NATO, vendar bi bilo prav, da bi se z vso resnostjo lotili razprave o tem, kakšno obrambno strategijo moramo sprejeti. Ali je res edina možnost v poklicni armadi, usposobljeni za sodelovanje v mednarodnih operacijah? V resnici je prvi pogoj za varnost države v njeni notranji trdnosti in socialni povezanosti. Predvsem v tej smeri naj razmišljajo odločevalci, ki bodo oblikovali obrambno strategijo države. Skupnost, ki je razdeljena, je namreč lahko kaj hitro lahek plen tujih interesov, med njimi trgovcev z orožjem. Ti pač svoj dobiček kujejo na nesreči drugih.
