Kako dolgo še brez usklajevanja?

Dobro je vedeti | maj '18

Čeprav naj bi dodatki za pomoč in postrežbo in invalidnine za telesne okvare, zagotovljeni z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, zagotavljali njihovim upravičencem del dodatnih finančnih sredstev za kritje povečanih stroškov, ki jih imajo zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja, na podlagi katerega so pridobili katero izmed teh pravic, je njihova višina že vrsto let nespremenjena. Medtem ko so bili zneski dodatkov za pomoč in postrežbo nazadnje na novo določeni februarja 2013, pa so zneski invalidnin za telesne okvare nespremenjeni celo vse od 1. julija 2011. Še več, z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki velja od 1. januarja 2013, je bila pravica do invalidnine za telesno okvaro tudi izločena iz sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Morebitne pravice in njihovo pridobitev na podlagi telesnih okvar naj bi urejali novi predpisi s področja varstva invalidov, ki pa vse do zdaj sploh še niso bili pripravljeni, kaj šele sprejeti.

Dodatek za pomoč in postrežbo

Dodatek za pomoč in postrežbo je še vedno samostojna pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kljub vrsti poskusov za oblikovanje drugačne zakonske podlage, s katero naj bi bile zagotovljene bistveno širše oblike nege in oskrbe prebivalcev, potrebnih tuje pomoči, torej ne samo določenega rednega mesečnega denarnega prejemka, so bili vsi, kot je bralcem verjetno znano, neuspešni.

Po ZPIZ-2 pridobitev te pravice pogojuje zdravstveno stanje zavarovanca ali uživalca pravic iz navedenega zavarovanja, ki se je spremenilo do te mere, da za opravljanje vseh ali večine življenjskih potreb nujno potrebuje pomoč in postrežbo druge osebe. Zdravstvene spremembe so lahko dejanski odraz nezmožnosti ali pa zaradi svoje narave ustrezajo zakonski domnevi o obstoju take potrebe. Za zavarovance, upravičence do dodatka za pomoč in postrežbo, štejejo po navedenem zakonu zavarovanci, ki so sklenili delovno razmerje ali začeli opravljati samostojno dejavnost kot slepi ali slabovidni, če izpolnjujejo v njem določene pogoje, zavarovanci, ki postanejo slepi ali slabovidni med trajanjem delovnega razmerja ali opravljanja samostojne dejavnosti, ter gibalno ovirani zavarovanci, zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj za polovični delovni čas. Za gibalno oviranega se šteje zavarovanec, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana za 70 odstotkov. Do dodatka za pomoč in postrežbo so upravičeni tudi uživalci starostne, predčasne invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tako pravico lahko pridobi tudi uživalec pokojnine, ki je oslepel. Izjemoma pa jo lahko pridobi tudi oseba, ki je zdravstveno zavarovana po drugem zavarovancu zavoda ali upokojenca.

Kot nezmožnosti zadovoljevanja vseh osnovnih življenjskih potreb uživalca pokojnine se po ZPIZ-2 štejejo trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki pogojujejo nezmožnost njihovega zadovoljevanja kljub osebnim prizadevanjem in pomoči ortopedskih pripomočkov, onemogočajo samostojno gibanje v stanovanju ali zunaj njega, samostojno hranjenje, oblačenje in slačenje, obuvanje in sezuvanje, skrb za osebno higieno, kot tudi druga življenjska opravila, nujna za ohranjanje življenja. Nezmožnost za zadovoljevanje večine osnovnih življenjskih potreb pa je podana, če uživalec pokojnine zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine naštetih osnovnih življenjskih potreb ali kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Za podajo mnenja o potrebi nujne stalne pomoči in potrebe, vrsti in zdravstvenih okoliščinah, pomembnih za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je pristojna invalidska komisija zavoda ali zdravnik posameznik.

ZPIZ-2 je opisno določil tri različne višine dodatkov za pomoč in postrežbo, ki pa so bile aktualne le ob njegovi uveljavitvi, in sicer:

• v višini 53 odstotkov najnižje pokojninske osnove, veljavne za zadnji mesec pred uveljavitvijo zakona za upravičenca, ki potrebuje nujno stalno pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb, ter slepe in gibalno ovirane osebe,
• v višini polovice prej navedenega zneska za upravičence do dodatka za pomoč in postrežbo, nujnega za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ter slabovidne,
• v višini 76 odstotkov najnižje pokojninske osnove, veljavne za zadnji mesec pred uveljavitvijo zakona za upravičence, ki potrebujejo 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege.

Na tej podlagi je svet zavoda januarja 2013 sprejel sklep o višini dodatka za pomoč in postrežbo (Ur. list RS, št. 9/13), iz katerega je razvidno, da znaša dodatek za pomoč in postrežbo

• za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb 292,11 evra,
• za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb 146,06 evra in
• za uživalca pokojnine, ki potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč, pa 418,88 evra.

Če pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalec pokojnine, priznane po določbah mednarodnih pogodb o socialni varnosti, ki mu jo izplačujejo v sorazmernem delu, mu tudi dodatek za pomoč in postrežbo izplačujejo v višini enakega sorazmernega dela, v katerem mu je bila odmerjena pokojnina.

Višina dodatkov za pomoč in postrežbo naj bi se nato usklajevala na način in v rokih, določenih v zakonu, s katerim se ureja usklajevanje transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji. Navedeni zakon določa, da se uskladitev izvede dvakrat letno, in sicer prvič julija skladno z rastjo cen življenjskih potrebščin v času od januarja do junija tekočega leta, drugič pa januarja skladno z rastjo cen življenjskih potrebščin v času od julija do decembra preteklega leta. Izvedbo uskladitve je najprej preprečeval zakon za uravnoteženje javnih financ, nato pa vsakokratni zakoni za izvrševanje proračunov Republike Slovenije. Po zakonu o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 je usklajevanje dodatkov za pomoč in postrežbo onemogočeno do konca letošnjega leta.

Ker se dodatki za pomoč in postrežbo usklajujejo z rastjo cen življenjskih stroškov v predpisanih obdobjih, te pa so se, odkar se zneski niso spremenili, večinoma zviševale, se je njihova realna vrednost znižala, materialni položaj upravičencev pa se je poslabšal.

Število prejemnikov se povečuje

Število prejemnikov dodatka za pomoč in postrežbo se predvsem zaradi spremembe v starosti prebivalcev postopno povečuje, kar dodatno potrjuje nujnost zakonske ureditve področja dolgotrajne nege in oskrbe. V letu 2012 je bilo do dodatka za pomoč in postrežbo upravičenih v povprečju 30.069 uživalcev. Za izplačilo teh prejemkov je zavod namenil 75.559.446 evrov. V letu 2017 pa je dodatek za pomoč in postrežbo prejelo že v povprečju 32.281 upravičencev, to je za 7,4 odstotka več kot leta 2012. Odhodki zanj so se v tem letu zvišali na 82.864.118 evrov ali za 9,7 odstotka.

Kakšna je struktura prejemnikov dodatka za pomoč in postrežbo? Po podatkih zavoda, razvidnih iz mesečnega statističnega pregleda za december 2017, med upravičenci prevladujejo uživalci pokojnin. Lani je tako dodatek za pomoč in postrežbo prejelo skupaj s pokojnino v povprečju 98,5 odstotka vseh upravičencev. Uživalcev dodatka za pomoč in postrežbo kot samostojnega prejemka pa je bilo v tem času v povprečju le 500.

Med upravičenci glede na višino izplačanih zneskov dodatka za pomoč in postrežbo prevladujejo prejemniki najnižjih zneskov. Teh je bilo v lanskem letu v povprečju 20.230 mesečno ali 62,7 odstotka vseh upravičencev. Višji znesek je prejelo v povprečju 10.655 upravičencev ali 33 odstotkov vseh. Najvišji znesek dodatka za pomoč in postrežbo je mesečno prejemalo v povprečju 738 upravičencev ali 2,3 odstotka vseh lani izplačanih. Sorazmerni del dodatkov za pomoč in postrežbo pa je v tem letu prejelo v povprečju 648 upravičencev.

Invalidnine za telesno okvaro

Že v uvodu smo omenili, da z ZPIZ-2 niso več zagotovljene pravice iz obveznega zavarovanja za primer nastanka telesne okvare. Zavarovanje na tej podlagi naj bi urejali predpisi s področja varstva invalidov, ki naj bi določali tudi postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, za določitev le-teh naj bi bil pristojen minister za zdravje v sodelovanju z ministrom, pristojnim za varstvo invalidov. Takšno ureditev določa ZPIZ-2 v prehodnih določbah, skupaj z rokom (dve leti po uveljavitvi zakona), v katerem bi moralo priti do sprejema akta o vrsti in stopnji telesnih okvar. Predpisi s področja varstva invalidov, ki naj bi urejali zavarovanje za primer nastanka telesne okvare, vse do zdaj niso bili sprejeti, prav tako pa tudi ne akt, iz katerega naj bi bile razvidne vrste in stopnje telesnih okvar.

Dokler ne bodo vzpostavljene navedene pravne podlage, je vseeno še mogoče pridobiti pravico, pogojeno z nastankom telesne okvare pod pogoji, določenimi v ZPIZ-1, vendar pa v bistveno omejenem obsegu. Invalidnino, to je denarni prejemek za telesno okvaro, je mogoče pridobiti le, če je vzrok njenega nastanka poškodba pri delu ali poklicna bolezen, ne pa tudi bolezen ali poškodba zunaj dela.

O obstoju telesne okvare, ki je podlaga za priznanje pravice do invalidnine, podajajo mnenje izvedenski organi zavoda. Pri ugotavljanju vrste in stopnje telesne okvare se še vedno uporablja samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar, sprejet daljnega leta 1983 in dopolnjen v letu 1989, v katerem so bile te določene enotno za območje nekdanje zvezne države.  

Za telesno okvaro se je po prejšnjih predpisih štela izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa zavarovanca, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali takšna okvara povzroča tudi invalidnost.

Pridobitev pravice do invalidnine je pogojena z obstojem določene vrste in stopnje telesne okvare in njenim nastankom praviloma med trajanjem obveznega zavarovanja zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Izjemoma je mogoče pridobiti invalidnino za telesno okvaro, nastalo pred vstopom v obvezno zavarovanje, če se je v času trajanja obveznega zavarovanja poslabšala, vzrok poslabšanja pa je poškodba pri delu ali poklicna bolezen. Invalidnina se v takem primeru prizna le za poslabšanje telesne okvare. Če pa zavarovanec v času trajanja zavarovanja poškoduje tudi drugo oko, uho, roko, nogo ali drug parni organ, vzrok poškodbe pa je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pridobi pravico do invalidnine za telesno okvaro obeh organov. 

Glede na težo so telesne okvare razvrščene v osem stopenj. Najnižja je ocenjena v višini 30 odstotkov, najvišja pa v višini 100 odstotkov. 

ZPIZ-2 je zagotovil vsem uživalcem invalidnin za telesne okvare, pridobljenih do 31. decembra 2012, izplačila v zneskih, kot so bili določeni za posamezno stopnjo in vrsto telesne okvare za zadnji mesec pred njegovo uveljavitvijo. Zneski, določeni za telesne okvare zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pa se od 1. januarja 2013 uporabljajo za priznanje pravice do invalidnine novim upravičencem. Pogoj za to pa je, kot smo že dejali, da je vzrok nastanka telesne okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.

V decembru 2012, to je zadnjem mesecu pred uveljavitvijo ZPIZ-2, so veljali zneski invalidnin, določeni v sklepu o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih, ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2011 (Ur. list RS, št. 57/11). Povzeti so v Tabeli 1.

Tabela 1 

Za spremembo njihove višine so do uveljavitve zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji veljala pravila, določena v ZPIZ-1, z uveljavitvijo navedenega posebnega zakona, to je od 1. januarja 2007, pa v njem določena pravila. Izvedbo uskladitve invalidnin je v letu 2012 do 30. junija onemogočal zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, nato pa zakon za uravnoteženje javnih financ. Ker so z uveljavitvijo ZPIZ-2 prenehale veljati določbe zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji, nanašajoče se na roke in način usklajevanja invalidnin, od 1. januarja 2013 ni pravne podlage za spremembo njihove višine. Glede na to, da se njihova višina ni spremenila vse od sredine leta 2011, se je njihova realna vrednost znižala še bolj kot vrednost dodatkov za pomoč in postrežbo.

Število prejemnikov invalidnin se zmanjšuje

Število vseh prejemnikov invalidnin se zato, ker je od 1. januarja 2013 pridobitev pravice bistveno omejena (lahko jo pridobijo le tisti zavarovanci, pri katerih je ugotovljena telesna okvara kot posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni), zmanjšuje. V letu 2012 je bilo do invalidnin za telesno okvaro upravičenih v povprečju 56.241 upravičencev. Za izplačilo teh prejemkov je zavod namenil 35.721.020 evrov. V letu 2017 pa je invalidnino prejemalo v povprečju še 46.020 upravičencev, to je za 18,2 odstotka manj od povprečja leta 2012. Zaradi upada števila upravičencev in dejstva, da se prejemki v tem času niso uskladili, so se znižali tudi letni odhodki za njihovo izplačilo na 28.505.271 evrov ali za 20,2 odstotka.

Struktura prejemnikov invalidnin je podobna kot pri uživalcih dodatka za pomoč in postrežbo. Po podatkih zavoda, razvidnih iz mesečnega statističnega pregleda za december 2017, med njimi prevladujejo uživalci pokojnin. Lani je tako invalidnino za telesno okvaro skupaj s pokojnino prejelo v povprečju 93,6 odstotka vseh upravičencev. Invalidnino kot samostojni prejemek pa je v tem času prejelo v povprečju 2.941 upravičencev.

Materialni položaj upravičencev do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnin za telesne okvare se je v obdobju, odkar se ti prejemki ne usklajujejo, znatno poslabšal. Ker je med njimi pretežen del uživalcev pokojnin, katerih višina se v tem času tudi ni spreminjala v skladu z določbami sistemskega zakona, je njihov gmotni položaj še toliko težji in zahteva čim prej sprejem ustreznih ukrepov za njegovo izboljšanje. 

Jože Kuhelj