Čebela – človeku soseda, prijateljica in zaupnica
Janšev čebelnjak, Beznica
Slovenija je dežela, ki se skriva nekje na zemljevidu Evrope, in veljalo bi malo glasneje zavpiti v svet, s čim vse se lahko ponaša. V votlini z imenom Divje babe je neki neandertalski »glasbenik« pred 50.000 leti izdelal piščal – najstarejše glasbilo na svetu. Neki kamenodobni mostiščar je izdelal najstarejše vozilo na svetu – 5.000 let staro kolo z osjo. Neki neuki in nepismeni vaški mojstri so pred stoletji konstruirali kozolec toplar, ki sega v svetovni vrh ljudskega gradbinstva.
Neki nepismeni gorenjski čebelar pa je pred tristo leti s svojim znanjem o čebelah tako očaral dunajski dvor, da ga je Marija Terezija imenovala za prvega učitelja čebelarstva v svojem cesarstvu. Tako je Anton Janša postal začetnik evropske znanosti o čebelarstvu. Še več – domovanje, ki ga je izdelal za svoje prijateljice čebelice, je s poslikanimi panjskimi končnicami v svetovnem vrhu postalo edinstvena oblika ljudskega slikarstva.
Čebelarstvo je postalo visoka znanost, ki pa je zrasla iz bogatega ljudskega znanja o čebelah. Letos Evropa ravno na slovensko pobudo prvič slavi svetovni dan čebelarjev.
Od barke do čebelnjaka
Veste, od kod je k nam prišla slovita čebelica – kranjska sivka? Naravnost z Noetove barke! Oče Noe je na svojo ladjo prinesel tudi panj čebel. Ko so vode vesoljnega potopa odtekle in so rešene živali zapustile barko, je na njej ostala le še družina čebel. Tedaj so bile še vse med seboj enakopravne, niso imele matice. Mnogo rodov je zraslo in nenadoma je v panju postalo pretesno. Stare čebele so mladi rod podile z barke. Lepa, mlada čebela se je odločila, da bo vodila mladi rod v tujino. Zapela je in velik roj povabila na palmo blizu barke. Ko je zvabila z barke že četrti roj, je nastal vihar, ki je mlado matico in njene roje čebel zanesel prav na Kranjsko. Zato imamo najboljše čebele. (Janez Jalen, Ovčar Marko)
Že takoj po prihodu na Kranjsko pa so se čebele zapletle v prepir s samim Stvarnikom. Gospod Stvarnik je čebelice opozoril, naj ne nabirajo medu ob nedeljah in praznikih. Čebele tega svarila niso ubogale in so še naprej nabirale med na belih gorskih cveticah – narcisah. Stvarnik je zato med na teh cveticah »zaklenil«. Cvetovom narcis je ustvaril bunčico na stebelcu in z njo zaprl dohod v cvet. Čebele odtlej ne morejo več srkati sladkega medu iz teh cvetic, zato so narcise dobile ljudsko ime ključavnice, kot jih še danes imenujejo na Gorenjskem.
Čebela je dala človeku prvo sladilo in prvo svetilo. Svetloba svečke iz čebeljega voska mu je podaljšala dan in skrajšala noč. Na začetku so naši predniki kradli med divjim čebelam, ki so gnezdile globoko v duplu dreves. S sekiro so si izsekavali pot do medu. Če so gnezdo našli, so bili zelo zadovoljni. Še danes pravimo, da je sekira padla v med, kadar se neko nevarno ali težko delo uspešno konča.
Kraja medu divjim čebelam v gozdovih je bila nevarno delo, zato je človek preselil čebele v bližino svojega doma. Ta prehod od gozdnega k vrtnemu čebelarjenju naj bi se zgodil nekako v 11. stoletju. H kmečki domačiji so v večini naših pokrajin spadali hiša, hlev, kašča, lipa, bezeg, lastovičje ali štorkljino gnezdo ter čebelnjak. Čebela je tako postala kmetova soseda, prijateljica in tudi zaupnica. Vsako pomembno spremembo v domači hiši je šel čebelar povedat svojim prijateljicam v čebelnjak, da so se veselile ali pa žalovale z njim.
Ko so v našo deželo vdrli Turki, je čebela postala kmetova soborka. Ko je na sosednjem hribu gorela grmada in oznanjala strašno novico, je kmet z vso naglico hitel z družino za taborski zid, a na čebele ni pozabil. Vzel jih je s seboj. V ljudskem spominu so ostale pripovedi, kako so se čebele skupaj s kmeti borile proti Turkom. V Begunjah nad Cerknico so nekega dne vaščani divje branili taborske zidove pred turškimi oblegovalci. Ko so Turki kljub divji obrambi že skoraj vdrli čez obrambni zid, je neki vaščan zagnal čebelji panj med Turke. Panj se je razbil in razjarjene čebele so se pognale v napadalce. Nenadoma so iz taborske trdnjave začeli leteti panji in Turki so bežali zabuhlih obrazov. Mnogi zaradi oteklin niso nič videli – vasica in njeni čebelarji so bili rešeni. Podobni zgodbi sta v ljudskem spominu ostali še s tabora nad Taborsko jamo in šentjurskega tabora pri Grosupljem. (Rudolf Badjura, Sto izletov).
