Najprej veselje, potem poklic

Zgodbe | jun. '18

Družina Kosmač - Sin Matej, mama Majda, vnuk Vid in oče Jernej

»Les nam zapoje, nas ščiti, daje senco, nas hrani, ogreje … Les ni le material, skozi njega se izraža pet elementov, vsi letni časi in mogočno življenje sploh,« pravijo Kosmačevi iz Bistrice pri Tržiču. Osvojil je dva strojnika – očeta Jerneja in sina Mateja – da sta se prepustila njegovi mehkobi in lepoti. Tradicijo oživljanja in ohranjanja slovenske dediščine lesenih izdelkov nadaljuje že tretja generacija. Skoraj iz pozabe so obudili čevljarsko svetilko, pastirsko sončno uro, stare igre itd. Izdelujejo pa tudi sodoben nakit in druge okrasne predmete. Ustvarjajo iz 65 drevesnih in grmovnih vrst lesa, njihovi izdelki pa so že na vseh celinah. Izdelke od skrinj in zibelk do panjskih končnic sami lepo poslikajo.

Ta dragocena rokodelska delavnica se je začela pred več kot 30 leti iz hobija; Jernej, po poklicu strojni inženir, je na dopustu rezljal otrokom čolničke, in ker ga je to delo razveseljevalo, se je doma lotil iskanja pristnega tržiškega izdelka. Že leta 1986 je na razstavi Ponudba turistične Slovenije prejel priznanje lipov list za žličnik, reliefa sv. Jurija in Martina Krpana ter za solnico in posnemalno žlico. Vse, kar je izdelal, je najprej »ocenila« žena Majda in tako je ostalo vse do danes, ko delavnico vodi sin Matej.

Ko je bil star eno leto, je Jernej zbolel za otroško paralizo, toda že kot otrok ni pustil, da bi ga omrtvičena noga ovirala ali ga kako drugače zaznamovala. Tako kot drugi otroci je tudi on smučal – »izumil« je svojo tehniko, in sicer se je s kolenom paralizirane noge naslonil na koleno zdrave noge in se spustil v dolino – previdno in uspešno. Kasneje se je posvetil nogometu, dolga leta pa je bil predan predsednik Rokometnega kluba Tržič. »Jernej je bil usmerjen v šport, jaz pa v študij; on je bolj tehnični tip, jaz pa bolj lirični …« pravi Majda, učiteljica angleščine. Obema pa je skupna predanost raziskovanju in oživljanju kulturne dediščine in lepoti lesa. Oba sta Tržičana in bila sta sošolca v osnovni šoli. Jernej se še spomni, kako mu je pomagala pri glasbenem pouku. Ker nima posluha, mu ta predmet ni ležal; še zlasti hudo je bilo, ko je moral zapeti. »Razred se je smejal, učiteljica pa je mojemu očetu rekla, da se delam norca iz glasbe. Zaradi tega sem doma dobil klofuto …« se spominja Jernej. Mlada družina je poletja preživljala na morju, danes pa se Jernej sprašuje, kako je toliko časa zdržal tam. »V zrelih letih sva z ženo najraje doma; če že greva na kakšno pot ali izlet, mora biti to tako blizu, da se lahko še istega dne vrneva v Bistrico.«

Les te povsem prevzame

Ko je Jernej začel rezljati, ga je les vse bolj mikal – očarale so ga njegova mehkoba, toplota, lepota … V muzejih je iskal izdelke iz ljudske zakladnice in jih začel obujati iz pozabe. Vsakega posebej je natančno proučil, poiskal vse mogoče podatke in ga nato izdelal. Tako si je vzel veliko časa za proučevanje lesene pastirske ure, ki zelo točno meri krajevni čas, pa za nekdanje miselne igre iz lesa in številne okrasne in uporabne predmete. Med njimi so svetila na steklene krogle, ki so jih nekdaj uporabljali čevljarji pri svojem delu in so njegov najljubši izdelek. Dodaja, da je imela čevljarska luč vedno poseben pomen: »Le najboljši in najvestnejši pomočnik je dobil prostor ob mojstrovi mizi in svojo bučo. Vajenec, ki je smel šivati že pri svoji krogli, je bil s tem posebno odlikovan. V spomin na to, da so po dolgi zimi lahko spet delali ob naravni svetlobi, pa se je na gregorjevo ohranil običaj spuščanja lučk po vodi.«

Šuštarska luč

Kosmačeve čevljarske luči so že v mnogih muzejih po svetu, tudi v Los Angelesu. Jernej nam razloži, da je ta svetilka tehnično preprosta in hkrati učinkovita: »Šibko svetlobo sveče, kasneje pa petrolejke, povečajo steklene krogle, v katerih je prekuhana voda, obešene pa so na 'gavge'. Steklena krogla deluje kot zbiralna leča (z notranje strani vislic, stojala), na zunanji pa razpršuje svetlobo na čevljarjevo delovno površino. Svetloba iz te leče je usmerjena, zato omogoča delo. Stari čevljarji so trdili, da čim starejša je voda v kroglah, boljša je svetloba. Usnjeni jermeni, na katerih so obešene krogle, omogočajo reguliranje višine.« Te luči izdeluje v različnih izvedbah, saj mora biti osvetlitev – na primer za čipkarice – od spodaj navzgor, za čevljarje in še koga pa z različne višine od zgoraj navzdol. Da je vse funkcioniralo, je moral Jernej Kosmač nameniti razvoju lučke veliko časa, saj ni imel podatkov. Le en ohranjen primer je našel v muzeju, ki mu je služil kot osnova za razvoj svetila. »Sprva nikakor ni mogla zasvetiti, problem pa so bile steklene krogle. Toda tudi to smo rešili.« Leta 1987 je dobil priznanje za številne izdelke, tudi za lučko. »Pred komisijo sem jo prižgal in zaslišalo se je gromko ploskanje, meni pa so se od sreče kar orosile oči.«

Oče in sin

Za Jerneja Kosmača sta bili oblikovanje lesa in oživljanje naše dediščine predvsem veselje; toda zanimanja in dela je bilo vse več, navdušenja pa tudi. »To, kar je bilo na začetku kot tipanje za koreninami, iz katerih izhajamo, je sčasoma postalo načrtno iskanje najbolj trdoživih oblik domiselne in živahne ustvarjalnosti ljudskih umetnikov.« Ves čas je njegovo raziskovanje in obujanje dediščine spremljal in ga pri tem spodbujal tudi dr. Janez Bogataj. In tako se je Jernej odločil, da gre iz varne in dobre službe v Iskri na precej tvegano pot izdelovalca umetne obrti v lesu. Da bi lahko pridobil status samostojnega kulturnega delavca, ni bilo dovolj, da obuja dediščino in da je dobitnik mnogih priznanj, ampak je moral biti po takratni zakonodaji en mesec »brezposeln« in prijavljen na zavodu za zaposlovanje.

Status samostojnega kulturnega delavca ima tudi sin Matej. Tako kot oče se je odločil za strojništvo, toda kmalu se je povsem predal lesu, saj je od malega spremljal očetovo delo. Sam pa ljubezen do lesa prenaša na svoje otroke: Danajo, Tajo in Vida. S poslikavami se v družinsko delo vključuje tudi žena Tanja, ki je svoje znanje prenesla na hčerko Tajo. Danaja sodeluje pri izdelovanju ogrlic.

Igre in spoznavanje lesa

Jernej je malce zaskrbljen, kako se bosta preživljala sin Matej in vnuk Vid, saj je naša kulturna dediščina še vedno premalo cenjena, zato je zanimanje za te izdelke nepredvidljivo.« Dediščino pa je bilo treba izluščiti iz pozabe, jo osmisliti in ji najti novo uporabnost v današnjem času, bodisi kot poučno ali vsaj prepoznavno vlogo predmetov,« pravi Matej, ki v delavnici neprestano razvija nove predmete in tehnologije. Tudi zato je dodal še nekaj sodobnih izdelkov iz lesa, še zlasti očarljiv je filigransko izdelan nakit iz različnega lesa. Lepi so tudi drugi okrasni leseni izdelki, ki jih Matej dopolnjuje in se vedno – neposredno ali posredno – vežejo na izročilo: jabolko, hruška, pisave in miniature, ki jih rezlja iz lesa oreha, oljke, slive …

V njihovi domači zbirki je kar 161 pisav za trniče, vsaka ponazarja eno vrsto drevesa in grma. Pisave, lesene lepo izrezljane podolgovate predmete, ki jim lahko rečemo tudi lesen pečatnik, so nekoč izdelovali za okraševanje sirčkov – trničev. To je kepa sira (skute), ki so jo po navadi zgnetli v obliko ženskih prsi, nato so z leseno rezljano »pisavo« vtiskovali vzorce. Ta običaj še gojijo na Veliki planini; sirčki trniči v parih pa so bili med pastirji priljubljeno darilo.

Mama Majda pove, da je Matej nekoč izdelal zibelko točno po merah iz Prešernove hiše in izkazalo se je, da je bila premajhna za Danajo … Se je pa ta zibelka znašla na Japonskem, tako kot so v tujini našli dom mnogi predmeti iz njihove delavnice, med njimi tudi lepo izrezljane stare miselne igre. Gospa Majda nam je predstavila igro na leseni plošči z luknjicami, po kateri se premikajo ovčke in dva volka na čepkih – zato se imenuje »volklca«. »To igro me je naučil oče, vendar smo imeli takrat namesto lesenih izrezljanih figuric za ovčke fižolčke, za volka pa koruzo.« Kot učiteljica še doda pedagoški vidik in pravi, da pri igri s čepki pride do izraza znanje računskih operacij, ki bistrijo um, hkrati pa otroci lahko spoznavajo les, ker je vsako od polj posebej zaznamovano z različno vrsto lesa.

Besedilo in fotografiji: Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media