Sedemdeset let zvest balinanju
Zakonca Žigman že šestdeset let z dobro voljo sprejemata vse, kar jima ponuja življenje.
Prav gotovo je malo staroselskih prebivalcev Postojne, mesta na prepihu, ki ne poznajo čilega in vedno dobrovoljnega someščana Ivana Žigmana. Januarja letos je dopolnil sedeminosemdeset let in vsaj sedemdeset jih je namenil svojemu največjemu veselju, pravzaprav že kar pravi strasti – balinanju.
Toda kot iskreno prizna, vsa ta vesela, včasih tudi razburkana leta ne bi bila izpolnjena brez skromne, vendar praktične ter ljubeznive življenjske sopotnice Pavle. Lani sta praznovala šestdeset let skupnega življenja. Ponosna sta na družino, na sina Dejana in hčeri Ivo in Nadjo, še posebno pa na odraščajočo mladež, sedem vnukov in devet pravnukov, ki jima resnično lepšajo jesen življenja.
Vasica Zagon je Ivanov rojstni kraj, komaj lučaj od Postojne, danes v njem živi še približno dvesto prebivalcev. Otroci so imeli v času njegovega odraščanja veliko več dolžnosti, vendar so vedno našli tudi čas za igro. Bližnji Predjamski grad jim je buril domišljijo, toda bil je težko dostopen in zavit v strašljive zgodbe, tako da so se ga bali in izogibali. Rajši so se igrali »spodrivanje babce«, ki spominja na balinanje. Uporabljali so leseno kroglo, nekoliko večjo od teniške žogice, ki so jo morali zaradi obrabe pogosto ročno brusiti. Zabavali so se tudi tako, da so na okrogle koščke lesa v velikosti polena položili nekaj »čentežmov« (stotink italijanske lire) in jih z določene razdalje s ploščatimi kamni poskušali čim več zbiti. No, to so bili že prvi zametki strasti do balinanja in prvi ekipni treningi za natančno presojo razdalje. »V Zagonu smo morali otroci od leta 1920 obiskovati italijansko šolo, ki nam seveda ni bila naklonjena,« obuja spomine sogovornik. Z Rapalsko pogodbo je bila kar tretjina slovenskega etničnega ozemlja takrat dodeljena Italiji. V vihri vojnih sprememb so le dočakali kapitulacijo in na veliko veselje vseh spet dobili vrnjeno slovensko šolo s slovenskimi učiteljicami. V prvem letu po vojni je Ivan, star petnajst let, odšel na šolanje v Idrijo, in sicer v šolo za učence v gospodarstvu. »To je bila odlična šola, kajti pridobil sem veliko obrtniškega znanja in se izučil za mizarja. Pouk je trajal tri leta, imeli smo teorijo in vajeništvo z redno prakso, ki sem jo opravljal v tovarni Javor v Postojni, takratni LIP. Žal so današnji kapitalistični časi po več kot stoletni tradiciji tovarno ukinili,« z bolečino v glasu pove Ivan Žigman.
Čas za družico in družino
Staro kolo še dobro služi svojemu namenu.
Po dveh letih služenja vojaškega roka v desantni brigadi mornarice v Boki Kotorski v Črni gori se je ob vrnitvi kot mojster mizar zaposlil v postojnskem gradbenem podjetju Gradnje. V podjetju so imeli tudi svojo mizarsko delavnico, v kateri je z veseljem in spretnostjo delal skoraj vso delovno dobo. »Primerno sem zaslužil, zato sem si lahko za tri mesečne plače kupil kolo,« se še natančno spominja. Ker je bil varčen in iznajdljiv, se je odločil: »Skozi Divačo sem odpotoval v Italijo in tam kupil kolo ter ga seveda pretihotapil v domači Zagon. Če si bil v tistih časih lastnik kolesa, je veljalo, da si 'res nekaj', in dekleta so to še posebej cenila,« se nagajivo nasmehne.
S kolesom je ob nedeljah obiskoval vasi, kjer so imeli balinišča, in neutrudno balinal. Tako ga je pot zanesla v bližnje Bukovje, vas posebnega pomena, kajti tu je bila doma njegova mama, sorodniki ter nadvse prijazno in čedno dekle z imenom Pavla. Ker je bil Ivan Žigman mlad, pogumen in postaven fant, je velikokrat potrkal pri hiši, kjer je živela Pavla. Njegovo italijansko kolo je bilo sicer brezhibno, vendar je imel pogosto »težave« z zračnico, Pavla mu je morala znova in znova posojati tlačilko (se pravi »pompo«). Neke sončne poletne nedelje sta se jima pridružila še Pavlina sestra Marica ter bratranec Franc in spletli so prijateljstvo, ki še danes ni zamrlo. Spremenil se je samo priimek, kajti novembra leta 1957 sta si oba para obljubila večno zvestobo ter postala zakonca Marinšek in Žigman.
Kot je bilo tedaj v navadi, so v Postojni pogumno začeli graditi nov dom, vsak par svojo hiško, toda skoraj na sosednjih parcelah. Življenje je steklo po utečenih tirnicah, vendar nikakor ne brez balinanja. A z razumevanjem so zmogli vse: redno zaposlitev, gradnjo hiše, skrb za potomstvo ter druge vsakodnevne obveznosti. Zgodilo se je seveda, da je kdaj huda postojnska burja privihrala okrog njihovega doma in je še jamski zmaj bruhal ogenj, toda hitro je z zmajem vred tudi odvihrala, v dejanskem in prenesenem pomenu.
Kadar Ivan Žigman ne balina, je v mizarski delavnici, ki jo ima ob hiši. Prav zdaj skrbno izdeluje hrastove stopnice, po katerih se bodo pravnuki lahko vzpenjali do svojih sobic v novi hiši. V tej delavnici je izdelal večino pohištva za skupni dom, okna, vrata in vse, kar je bilo potrebno. Na njihovem vrtu stoji lesen paviljon, imenovan jurček, ker je v obliki gobe, služi pa za piknike in različna druženja. Pridružila se mu je še hišica na drevesu s pravimi okenci in vratci ter rdečim toboganom, po katerem se poleti otroci »zadričajo« v bazenček z vodo, pozimi pa na sneg. Brez primerne klopce in nepogrešljive gugalnice (»junglce«), ravno prav veliki za dve babici in eno prababico, pa seveda ne gre, za vse je poskrbel nepogrešljiv stari ata, ki nasmejan spremlja živžav na vrtu.
Nedeljski izleti
Ivan Žigman ob zbirki priznanj, ki je vredna pozornosti.
Desetletja so kar naenkrat minila in Ivan Žigman je zaključil aktivno službo, ne pa tudi balinanja. Je eden najstarejših članov Društva upokojencev Postojna, tako po letnici rojstva kot zaradi več kot sedemdeset let balinanja, pri čemer je za »zbijanje« še vedno najboljši v svoji starostni kategoriji. To vedo vsi, ki igrajo z njim. Udeležuje se večine meddruštvenih turnirjev ali tekmovanj, balinarji postojnskega društva upokojencev so že vrsto let med najboljšimi ekipami upokojenskih društev v Sloveniji, na kar je Ivan ponosen. Njegova zbirka prejetih medalj, pokalov, priznanj in nagrad je vredna občudovanja ter potrjuje, kako dober in spreten balinar je bil v vseh teh letih in še vedno je. Zdrav življenjski slog in telesna dejavnost sta pripomogla, da je še v odlični kondiciji in vitalen.
A balina le med tednom. Nedelje so bile skoraj vso delovno dobo rezervirane za balinanje, zadnjih trideset let pa za nedeljske izlete. Pavla in Marica se vedno skrbno uredita, njuna prav tako urejena kavalirja Ivan in Franc pa po nikoli prekršenem dogovoru izmenjaje sedeta za avtomobilski volan in gredo. Vsako nedeljo točno ob petnajstih se – ne glede na letni čas in vremenske okoliščine – odpeljejo na izlet. Včasih je krajši, včasih daljši, odvisno od razpoloženja družbice. Radi se zapeljejo v Lipico, Vipavo, Gorico, Cerknico, izjemoma do morja, tudi v Opatijo. Izbirajo različne turistične kraje; slaščičarne so najbolj priljubljene ženskama, primorske osmice pa moškima. Ob prijetni glasbi še vedno z radostjo zaplešejo, ob tem čarobno izginejo morebitne zdravstvene nevšečnosti.
»Nikoli mi ni bilo v življenju dolgčas, pestro je bilo, polno dogodkov vseh vrst. Pošteno sem delal in živel, trudil sem se in zato sem tudi ponosen na vse doseženo, z balinanjem vred. Danes, ko se ozrem nazaj, si priznam, da je to moje življenje pravzaprav lepo, še posebej sem hvaležen za trdno zdravje. Seveda vedno ni teklo vse gladko, tako pač ne gre. Slabo in neprijetno, kar mi je včasih prekrižalo pot, sem hitro pozabil. Veliko raje se spominjam zadovoljnih, uspešnih dogodkov, medsebojne naklonjenosti, hvaležen sem za vse lepo in dobro, kar sem doživel,« zaključuje Ivan Žigman, žena Pavla pa z nasmehom prikimava.
