Požrtvovalna mama

Zgodbe | jun. '18

O Elviri Korošec iz Trbovelj veliko pove misel, ki jo je izrekel njen nekdanji dolgoletni sodelavec ob zaključku skupne poslovne poti: »Tako sodelavko srečaš samo enkrat v življenju ali pa nikoli!«

Kdo ve, katere presežnike bi uporabili njuni hčeri Urška in Mojca, če bi mogli in znali izraziti naklonjenost do svoje mame. Ravno zaradi deklet Elvira zasluži posebno pozornost. Že od malega sta bili zaznamovani s posebnimi potrebami, njuno stanje je bilo zelo zahtevno zaradi psihomotorične zaostalosti, spazmov in epilepsije. Vse življenje sta potrebovali popolno nego – od prehranjevanja do oblačenja in osebne higiene. Starša sta morala biti ob njiju tudi ponoči. Na začetku sta deklici ob podpori celo malo hodili, a se je stanje zaradi pogostih epileptičnih napadov vidno slabšalo in sta nazadnje obe pristali na invalidskem vozičku. Urška ima 50 let, drugorojena Mojca, za katero je sprva kazalo, da bo zrasla v zdravo dekle, je žal pred štirimi leti umrla, stara 41 let. 

Kljub zahtevni službi, ki jo je Elvira opravljala, v Termoelektrarni Trbovlje je 34 let delala kot pravnica, je ves prosti čas namenjala pretežno hčerama. Ne glede na to, kako naporna noč je bila za njo, je prihajala v službo zbrana, polna energije. Z ničimer ni izkazovala, da bi jo nega hčera izčrpala, ni tarnala in nikoli, prav zares nikoli se ni postavila v vlogo žrtve, ker se tako tudi ni počutila. Skrb za hčerki je postala njen način življenja, njeno poslanstvo. Med njimi se je spletla trajna neločljiva vez, ki se bolj kot z besedami izraža v veselju ob skupnem druženju, navdušenju nad majhnimi pozornostmi in toplini. Seveda je treba poudariti, da ji je v veliko oporo in pomoč mož Marjan, glasbenik po poklicu in po duši, s katerim sta skupaj že 53 let. V dobrem in slabem.

Ko sta bili hčerki še majhni, sta bili v času, ko sta bila starša v službi, v varstvu pri starih starših, kasneje pa so ju vključili v oddelek za delovno usposabljanje pri takratni posebni šoli. Po 18. letu starosti pa sta začeli obiskovati delavnice pod posebnimi pogoji, ki so se kasneje preoblikovale v Varstveno-delovni center Zagorje. Pri ustanovitvi sta oba z možem aktivno sodelovala in je eden najkakovostnejših tovrstnih zavodov pri nas, ki vključuje več kot 100 varovancev. Urška tu preživi štiri ure dopoldne. Med drugimi varovanci se dobro počuti, prizadevni mentorji pa skrbijo za različne dejavnosti in družabnosti. Opoldne jo starša pripeljeta domov. Prepričana sta, da je ta kombinacija najboljša, ker hčerka ni izolirana od zunanjega sveta in se lepo vključuje v družbo. »Urška je bila pri šestih letih štiri mesece v bolnišnici za invalidno mladino, vendar se z možem nisva mogla sprijazniti z njeno odsotnostjo, in sva jo vzela nazaj k sebi,« pove Elvira Korošec.

Popoldne si vsak dan privoščijo kratek izlet z avtom. K sreči imajo ob hiši velik vrt in sadovnjak, da se lahko družijo tudi zunaj, saj je mož z različnimi posegi omogočil dostop z vozičkom okrog hiše in v njej. Poleti gredo skupaj na letovanje, ki ga organizira varstveno-delovni center. 

N. Š. 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media