Ne Svinje, pač pa Vinje
Ob vstopu v vas stoji kapelica.
Le dober kilometer stran od avtoceste se skriva prikupna dolina, ki jo zaznamuje potok Drtijščica. K njemu se spušča gruča hiš, na drug strani potoka pa se dviguje gozdnata vzpetina, vrh katere se je nekoč šopiril grad. Vas leži na robu občine Moravče, o čemer priča tudi ime: Vinje pri Moravčah.
»Vas se je do leta 1955 imenovala Svinje,« mi pove domačin Ciril Jamšek. »Ime je menda nastalo, ker so graščaki iz bližnje graščine Rožek v dolini gojili prašiče. Ker se je domačinom zdelo ime poniževalno, so odvzeli črko S in nastale so Vinje,« pravi Ciril, ko mi z balkona svoje hiše odstira skrivnosti doline.
V vasi je 17 naseljenih hiš, v katerih živi okoli 80 ljudi. V arhivih je prvič omenjena leta 1260 kot Sweinz. Alfonz Milner je na začetku preteklega stoletja v knjigi Zgodovina železarstva na Slovenskem zapisal, da je nad vasjo dnevni kop železove rude, ostanki žlindre pa pričajo o obstoju topilnic. Rudo so menda vozili v Podzid pri Trojanah, kjer so vlivali zvonove. V bližnjem gozdu so nekoč kopali tudi premog in ga vozili v Moravče in Črni graben.
Jezero in zmaj
Manj zanesljive so govorice o jezeru, ki naj bi se nekoč razprostiralo pod vasjo in segalo vse do Trnjave. Nad jezerom sta stala gradova. Graščaka sta bila prijatelja in sta skupaj ribarila ali se s čolnom vozila na obisk. V jezeru je menda živel tudi zmaj, ki bi mu morali žrtvovati graščakovo hčer. Obupanemu očetu je uspelo naprositi nekega berača, da se je spopadel z zmajem. Berač je ubil zmaja in graščak ga je bogato nagradil. Kakor koli že, kasneje so jez prekopali in voda je odtekla, tako pa so pridobili kmetijske površine. Od leta 2002 pa je v dolini Drtijščice spet jezero, ki ob najvišji gladini sega vse do vasi Vinje. V spodnjem delu so namreč postavili jez, ki služi kot zadrževalnik poplavnih voda, ki bi lahko ogrozile avtocesto v dolini Črni graben.
Stara domačija
Sleme nad vasjo ima najbolj sončno lego. In tu so vse do konca 19. stoletja, do pojava trtne uši, gojili trto. Tam je imel vinograd Cirilov stari oče, zdaj pa se najde le še kakšna brajda ob hišah. »Rad se spominjam nekdanjega razgleda na domačo vas,« pravi Ciril. »Izpred cerkve sv. Mohorja in Fortunata na sosednjem vrhu je bilo mogoče videti celo dolino in terasasta polja nad vasjo. Vseh barv so bila, saj je na enih raslo žito, na drugih detelja pa krompir in še kaj ... Takrat smo bili samooskrbni, danes pa v vasi ne preživi nihče več samo s kmetovanjem. Poleti smo radi hodili na obiranje hmelja v Savinjsko dolino, tudi za več tednov. Lepo smo se imeli pa še nekaj smo zaslužili!«
Ciril ima na kratko zapisanih kar nekaj vaških dogodkov: kako je v času lakote nekdo prodal del vrta za hlebec kruha, o starem Klemenu, ki je vozil (fural) žito vse do Trsta in prevažal romarje na Brezje, leta 1926 so velike poplave odnesle več svinjakov ... V vasi je bil dober kovač, pletli so kite za slamnike in cekarje, ki so jih prodajali v Domžale. Že v stari Jugoslaviji so se nekatere družine začele ukvarjati z rejništvom in še danes je v vasi nekaj otrok v rejništvu pri prijaznih družinah.
Mlinov in žag ni več
Ob Drtijščici je bilo več kot deset mlinov, dva – Lukov in Lisjakov – še stojita, a že vsaj trideset let ne delujeta več. Dlje kot mlinska kolesa sta v starih zgradbah delovali žagi. Nedaleč od mlinov idilično pokrajino ob Drtijščici kazi vedno večji kamnolom moravškega podjetja.
Vas se ponaša s sočno lego na pobočjih.
V vasi nimajo cerkve, le dve kapelici boste našli – Maseljnovo in Klemenovo. Zadnja je bila postavljena leta 1879 v spomin na velik požar, ki je uničil hišo in nekaj gospodarskih poslopij. Ob njej maja organizirajo šmarnično branje. Ena najstarejših ohranjenih vaških hiš stoji na samem tik pod vzpetino, na kateri je nekoč stal grad Rožek. Na vhodnem portalu je letnica 1895. Kmetija je kak kilometer oddaljena od strnjenega naselja, tik nad njo pa se dviguje manjša vzpetina z ostanki nekdanje graščine. Grad so dali postaviti gospodje Galli z Bavarskega. Prvič je omenjen leta 1154. V velikem kmečkem puntu leta 1515 so ga zavzeli in izropali uporniki. V Valvasorjevem času je bil lastnik baron Friderik Gall, kasneje si je rodbina postavila nov grad v Moravčah, Rožek pa je počasi propadel.
Za pot v službo in nekoč tudi v šolo se večina odpravi čez preval in po strmi cesti, ki se spusti do avtoceste v dolini Črni graben. Najbližji kraj v dolini je Krašnja. »Tja smo hodili v osnovno šolo in tudi peš ni bilo daleč. Dobre pol ure. Danes pa otroke vozi šolski avtobus v nekajkrat bolj oddaljene Moravče,« pove Ciril.
V vasi nimajo društev, v katerih bi se srečevali. Domačinov ni veliko, a vedno stopijo skupaj, kadar je treba kaj urediti za skupno dobro. Tako je bilo s cesto, elektriko, vodovodom, telefonom in še čim. Cesto do Krašnje so iz nekdanje pešpoti in kolovoza razširili in vzdrževali sami. Na koncu so celo odkupili zemljišče in potem je k urejanju ceste pristopila sosednja občina Lukovica. Vas povezuje s Črnim grabnom tudi dober kilometer dolg predor. Začenja se v strugi reke Radomlje in se konča pod vasjo, nedaleč stran od potoka Drtijščica. Predor služi za odvajanje visokih voda, ki bi lahko ogrozile avtocesto in naselja v dolini. Tako po potrebi del vode skozi predor preusmerijo v sosednjo dolino, ki se konča z velikim zadrževalnikom.
Kljub mirni podobi ali pa ravno zato je Vinje vredno obiskati. Morda tudi po eni izmed pohodniških poti, ki vodita tod mimo: Moravška transverzala in Rokovnjaška pot.
