Žena je likala bankovce

Prosti čas | jun. '18

Janez Gradišnik v teh dneh

»Igral sem na številnih ohcetih, in ko sem prišel domov, sem otrokom prinesel cel kup sladkarij, od tort do kremšnit, nato pa sem iz vseh žepov potegnil zmečkane bankovce, ki jih je žena potem lepo zlikala,« se spominja svojih mladih let harmonikar Janez Gradišnik.  

Rodil se je avgusta 1929 v Javorniku, ki je danes v občini Štore, na srednje veliki kmetiji, po domače so ji rekli na Slemenih. Ko so bili otroci še majhni, se je oče tako hudo ponesrečil v rudniku Trobendol nad Laškim, da je popolnoma oslepel in bil invalidsko upokojen. Janez je začel hoditi v šolo na Svetino nad Štorami, ko je bil star šest let. »V tistih časih smo otroci po šoli morali delati doma na kmetiji, tako da za domače naloge skoraj ni bilo časa. Ob nedeljah pa smo obvezno šli k maši v cerkev Šentrupert nad Laškim, tudi do tja je bilo uro hoda,« se spominja kar težavnih otroških let. Posebej hudo pa je bilo pozimi. »Otroci se nismo veselili snega, če ga je zapadlo veliko, je bilo treba gaziti do šole, bili smo tudi slabo oblečeni, v šoli ni bilo malice. V poletnem času pa sem moral zjutraj vstati že ob peti uri, da sem do sedmih napasel živino, nekaj pojedel in tekel v šolo,« doda.

Leta 1941 se je začela vojna in moral je eno leto hoditi v nemško šolo, kjer so se učili večinoma korakati in peti nemške vojaške pesmi. Bil je še pastirček, ko je že obveščal borce prve celjske čete o premikih okupatorske policije, in se ni zavedal, kako je bilo to nevarno. Avgusta leta 1944 pa je dobil poziv okupatorskih oblasti za vstop v folk šturm, a se ni javil v mestni kasarni v Celju, temveč je odšel v partizanski obveščevalni center tamkajšnjega odreda in v njem deloval do osvoboditve. »Kot harmonikar sem igral na mitingih po vaseh kozjanskega območja in tako vzbujal zavest, da smo Slovenci,« pove.

Po vojni se je vrnil domov in pomagal obnavljati dom, ki je bil med vojno požgan, zato se ni redno zaposlil, pač pa se je kar doma ukvarjal z najrazličnejšimi deli, zaposlitev je poiskal le v zimskem času, ko doma ni bilo dela.

Glasba največja radost

Njegovo največje veselje in zadovoljstvo v življenju sta bila vedno glasba in petje. »Kdor igra in poje, nikoli ne misli slabo, igral sem povsod, kjer je bila dobra volja. Najprej sem igral na orglice, ko sem bil star osem let, mi je oče kupil malo harmoniko. Pozneje sem si prihranil denar in si kupil večjo trivrstno harmoniko. Povsod so me vabili, saj v tistih časih ni bilo veliko muzikantov. Na prvi gostiji, kot pri nas pravimo ohceti, sem leta 1940, ko sem bil star enajst let, igral s klarinetistom Francem Šusterjem v Šentrupertu nad Laškim,« opiše svoje glasbene začetke.

Po letu 1950 pa je vse pogosteje igral na porokah in tudi veselicah, in to skoraj vsako soboto v tednu. Poročne zabave so v tistih časih trajale tudi po tri dni in še več. «V petek smo šli vabit tako nevesto kot ženina, potem smo šli v soboto na poroko in zatem na gostijo. Muzikanti smo se zbrali pri ženinu in potem smo igrali in igrali. In to vedno koračnice, nikoli polk ali valčkov. Nato smo se podali še do nevestine hiše, kjer smo povedali, da smo prišli po rožico, ki raste pri tisti hiši. Ko smo se napotili proti cerkvi, smo šli v vrsti najprej muzikanti, nato ženin in nevesta pa njuni priči, za njimi pa vsi drugi. Pri hišah na poti so nas ljudje ustavljali z dobrotami, mi pa smo morali vedno in povsod zaigrati.«

Harmonikarja Janeza so skoraj vedno spremljali še drugi godci s klarinetom, tubo, violino, tudi z bobni, najpogosteje pa je igral skupaj s klarinetistom Ivanom Ulago, po domače z Vrhovskim Anzekom, kapelnikom svetinske godbe na pihala. Osem let je spremljal tudi folklorno skupino Kompole, v Laškem pa sta na neki veselici skupaj zaigrala tudi z Brendijem, ki ga je spremljal s kitaro.

88 let življenja je za njim in še vedno rad zaigra na harmoniko. »Še naprej bom igral tako za svojo dušo kot za dobro voljo drugih, če me bodo le še hoteli poslušati. Harmonika mi je mnogokrat polepšala življenje in tudi ohranjala zdravje, za spremljavo pa je igral moj boben, to je moje srce. Zame je igranje na harmoniko najljubši šport med vsemi,« se priduša in zagotovo komaj čaka na novo priložnost zabavati ljudi.

Besedilo in fotografija: Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media