Kaj prispeva k ohranjanju miselnih spretnosti starejših?
STARANJE V EVROPI
Kognitivne sposobnosti so zmožnosti učinkovite uporabe možganov za smotrno vodenje življenja in reševanje vsakodnevnih težav. Splošno sprejeto velja, da staranje spremlja upad kognitivnih sposobnosti. S kolegom mag. Vladimirjem Lavračem sva to preverila v posebnem prispevku, ki je bil del obsežnejše slovenske knjižne publikacije SHARE, izdane v letu 2015. Pri tem sva posebej pogledala, kaj podatki SHARE povedo o kognitivnih sposobnostih starejših v Sloveniji.
Pri vsakem posamezniku gre navadno za tri različne vidike staranja: časovno oziroma kronološko staranje, kjer leta tečejo vsem enako hitro, biološko oziroma fizično staranje, kjer so lahko posamezniki enake starosti v zelo različni telesni kondiciji, in mentalno oziroma miselno staranje, kjer procesi upadanja kognitivnih sposobnosti med posamezniki potekajo s povsem različno dinamiko. Čeprav nekateri posamezniki ohranjajo dobre kognitivne sposobnosti globoko v starost, velja, da se prvi znaki upadanja kognitivnih sposobnosti začnejo nekje po petdesetem letu, izraziteje pa se začnejo izkazovati po sedemdesetem in zlasti po osemdesetem letu.
Med dejavniki, ki najbolj prispevajo k razlikam v kognitivnih sposobnostih in njihovem ohranjanju, sta poleg genetske predispozicije in demografskih lastnosti nedvomno najpomembnejši izobrazba in delovna dejavnost, v primeru starejših torej predvsem zaposlenost v primerjavi z upokojitvijo. Učinek upokojitve ni nujno takojšen. Nekateri še zaposleni, toda pred upokojitvijo, se začno pripravljati na nov status in postopno zmanjšujejo svoje miselne izzive in dejavnosti, po drugi strani pa nekateri tudi po upokojitvi aktivno nadaljujejo delovni proces (tak primer so znanstveniki). Velja pa, da delovna zaposlenost pozitivno, upokojitev pa negativno vpliva na ohranjanje kognitivnih sposobnosti – njihovo upadanje je tem močnejše, čim dlje je nekdo v pokoju.
Pomembna je dejavnost
S kolego Lavračem sva ugotovila, da se glede kognitivnih sposobnosti daleč najslabše odrežejo ljudje iz sredozemskih držav (Italija, Portugalska in Španija) – to velja tako za numerične kot verbalne sposobnosti pa tudi različne oblike (takojšnjega in naknadnega) spomina. Slovenci smo žal uvrščeni pod povprečjem pri skoraj vseh preučevanih kazalnikih, še posebej pa smo na repu lestvice po spominu – tako takojšnjem, ko vam anketar prebere vprašanje, kot še posebej naknadnem, torej po krajšem pretečenem času od osnovnega vprašanja. Pri zadnjem smo celo skoraj povsem na repu vseh preučevanih držav.
Uspelo nama je potrditi tudi pričakovan (pozitiven) vpliv možganskih dejavnosti na boljše kognitivne sposobnosti: tisti z višjo izobrazbo imajo manjše kognitivno upadanje v starosti, prav tako pa vsaj kratkoročno na boljše kognitivne sposobnosti vpliva tudi preživljanje prostega časa. Tisti, ki ga preživljajo z »miselnimi« dejavnostmi, kot so branje knjig, revij ali časopisov, reševanje besednih ali številskih iger, kot so križanke ali sudoku, ter igre s kartami ali šah, imajo precej boljše kognitivne sposobnosti kot tisti, ki ga na primer preživljajo le z obiskovanjem različnih družabnih dejavnosti (npr. športna, družabna ali druge vrste društev, verske dejavnosti, sodelovanje v političnih ali civilnih združenjih), ali celo kot tisti, ki se držijo bolj zase in sploh niso aktivni.
Ugotovitve morda niso presenetljive, so pa pomenljive. Slovenci ne veljamo za posebej aktivne v starosti, zato ne preseneča, da smo po rezultatih bolj pri repu. Vsekakor pa svetujeva vsem tistim, ki so sami v starosti, da so čim bolj miselno (in sicer) aktivni: nedejavnost, ki je lahko posledica upokojitve ali katerega drugega dejavnika, je zagotovo tista, ki najmočneje vpliva na upad kognitivnih sposobnosti v starosti in je lahko tudi vzrok kasnejših bolezni, kot sta demenca in Alzheimerjeva bolezen.
