Naj za vas dela avtomatika

Prosti čas | jun. '18

Samodejni menjalnik voznika razbremeni pri vožnji, to pa poveča varnost. Najlepše se izkaže povsod tam, kjer je veliko speljevanja in ustavljanja.

Začnimo pri bistvu: zakaj sploh samodejni menjalnik, avtomatik? Ker je upravljanje pedala za sklopko, mešanje s prestavno ročico po menjalniku in odmerjanje plina zahtevno vozniško početje. Le pomislite na počasno premikanje v koloni. Kaj pa speljevanje z naloženim avtomobilom v klanec? Kaj pa obračanje ali parkiranje v tesnem prostoru? To je stres. 

Presenetljivo je, kako so nam trgovci z avtomobili in tudi strokovni mediji zamolčali prednosti samodejne sklopke in menjalnika. Nihče nikoli ni povedal, da je vožnja varnejša, ker ima voznik več časa za opazovanje in razumevanje prometa.

Slovenskemu avtomobilistu je bila pravzaprav skozi skromnost vsiljena klasika: sklopka in ročni menjalnik. Razumljivo je, da slabotni hrošči, katrce, fički, stoenke in golfi niso imeli dovolj sape, da bi ta lahko gnala samodejni menjalnik. Zmaga je že bila imeti avtomobil. Toda Američani so takoj po zmagi v II. svetovni vojni že lahko kupovali štirikrat večje avtomobile kot Nemci, in to z več tisoč kubičnimi 8-valjnimi motorji in seveda s samodejnim menjalnikom. Nemci so si takrat lahko privoščili trikolesni jajček z motorjem majhnega motocikla. Italijani, Francozi in Japonci so bili srečni, če so na bicikel privijačili majhen pomožni motor, da ni bilo treba goniti pedala. Fiat 500, velik kot nahrbtnik, je bil Italijanom družinsko vozilo.

Za boljši izkoristek so se v avtomobilih pojavili klasični menjalniki s šestimi predstavami, ti zahtevajo od voznika več dela.

Pred leti se je na ulici od poznavalcev slišalo, da avtomatski menjalnik žre gorivo, celo do litra več na sto kilometrov vožnje. Če bi to bilo res, potem danes govorimo o strošku enega evra za eno uro in pol vožnje. Skromnost je lepa čednost, vendar naj bo na pravem mestu. Pomislite, kako je lahko življenje bolj sproščeno, lagodno, osvobojeno: vžgeš motor, potisneš ročico menjalnika v D (oznaka za način vožnje naprej; oznaka R je za vožnjo vzvratno; oznaka P je za parkiranje) in samo še nežno pohodiš pedal za plin. Avtomobil se premakne. Če voznik pritiska na stopalko za plin, avtomobil še pospešuje. Če pa močno pohodi stopalko vse do preproge, motor ostro pospeši, kot je to treba narediti pri prehitevanju kakšnega počasneta. In to je to.

Ustavljanje v klancu postane otročje preprosto opravilo. Pohodiš zavoro in avtomobil stoji. Popustiš zavoro, avtomobil se premakne – naprej. Za speljevanje ni več potrebna pomoč ročne zavore, da avto ne bi zdrsnil nazaj. Le potisneš stopalko za plin in avtomobil odpelje. Izpred semaforja voznik z avtomatskim menjalnikom odpelje prvi. Šele dosti kasneje se premaknejo vsi tisti, ki morajo prestaviti v prvo prestavo, odmeriti vrtljaje in sklopko, speljati, prestaviti v drugo prestavo in tako naprej. 

Tudi parkiranje postane skrajno samoumevno dejanje. Le ročico za krmiljenje menjalnika je treba potisniti do oznake P, kar zablokira pogon in tudi kolesa ter sprosti kontaktni ključ, da ga lahko potegnemo iz ključavnice.

Potrebno je kratko privajanje

Kdor je vse življenje vozil klasično gnan avtomobil, ga bo strah, da se avtomatika »ne bo navadil«. Resnica je čisto drugačna. Ko se bo isti voznik s samodejnega menjalnika vrnil na klasično sklopko in menjalnik, bo začuden, zakaj je toliko let trpel za volanom.

Prvi stik z avtomatikom zahteva le, da levo nogo pokrčimo bližje sedežu. Sicer se bo v kakšni kritični prometni situaciji leva noga samodejno aktivirala in bomo skušali pohoditi pedal za sklopko. Zgodi pa se, da z levo nogo nehote trčimo ob pedal za zavoro. Na začetku se to rado zgodi. Kmalu pa navada izzveni in leva noga lahko sproščeno počiva iztegnjena vstran.

Že starejši avtomobili s samodejnim menjalnikom so bili zasnovani tako, da voznik ni mogel narediti kakšne težke neumnosti. Za zagon motorja je bilo treba pohoditi tudi pedal za zavoro. Pač da se avtomobil ne bi nenadzorovano premaknil. Kadar je motor v prostem teku pred garažo, mora biti ročica menjalnika v položaju P, kar zablokira pogon, in tako lahko avtomobil teče tudi na klancu, pa ne bo končal na sosedovem vrtu.

In slabosti? Realno gledano, jih ni. Današnje konstruktorske ideje so prinesle pametne samodejne menjalnike z več kot tremi prestavami. Ti menjalniki pretikajo zelo zvezno in brez zaznavnih sunkov, zato je vožnja še prijetnejša, pospeševanje pa še učinkovitejše.

Res je, da morebitno popravilo menjalnika ne bo poceni. Toda tudi popravilo klasične sklopke sploh ni več poceni, če je avtomobil tak, da ima dvomasni vztrajnik, ki ga je tudi treba zamenjati.

O tehniki in notranjem ustroju samodejnega menjalnika ne bi razpravljali, ker imajo vsake oči svojega malarja. Vsak proizvajalec stavi na neko izvedbo samodejnega menjalnika. Ker letna proizvodnja avtomobilskih hiš pomeni približno milijon izdelanih avtomobilov, bi slab glas hitro zaokrožil.

Mitja Gustinčič


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media