V Brezovnikovi gostilni je zdaj etnološka zbirka

Zgodbe | jun. '18

ODSTRTE PODOBE – ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU

Razloženo naselje sredi Slovenjgraške kotline v najširšem delu Mislinjske doline ob magistralni cesti Velenje–Dravograd je zelo staro, saj je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1106. »To velja tudi za prvo omembo krčme, ki je ob cerkvi sv. Martina stala že leta 1396. Njena primerna lokacija na razpotju poti ob cesti proti Legnu, širitev naselja in nastajanje obrtnih dejavnosti v kraju, še posebej furmanstva, so pripomogli k temu, da je krčma kot tedanja točilnica pijač sčasoma prerasla v gostilno,« je začela pripoved o preteklosti svojega kraja in več kot dvesto let stare Brezovnikove hiše z gostilno v središču Šmartnega pri Slovenj Gradcu 88-letna upokojena gostilničarka Terezija Brezovnik.

Ob tem je vzela v roke dvoslikovno razglednico iz začetka prejšnjega stoletja in nam v spodnjem desnem kotu panoramske upodobitve kraja iz leta 1832 pokazala visoko enonadstropno zgradbo, ki jo je med letoma 1810 in 1815 na mestu pritlične hiše zgradil prvi znani gostilničar Simon Kopčar. Ta je veljal za uglednega in vplivnega moža, tako da je bil leta 1811, ko je šmarška šola postala trivialka, postavljen za prvega krajevnega šolskega oglednika. Gostilna, ki se je je zaradi bližine mostu čez Mislinjo kmalu oprijelo domače ime Pri Mostnarju, je bila pravšen kraj za postanek in počitek konjev, s katerimi so furmani prevažali les iz pohorskih gozdov v dolino. V hiši je bila tudi trgovina, v kateri so se Šmarčani in kmetje s Pohorja oskrbovali z osnovnimi živili.

»Prostorna hiša, kakršno prikazuje spodnja slika in kakršna se je ohranila do danes, je ustrezala potrebam prebivalcev kraja in okolice za prirejanje porok, sedmin in slavij ob krstu otrok. Hkrati so se vse do šestdesetih let preteklega stoletja v največjem prostoru v nadstropju odvijale različne kulturne prireditve, zlasti različne vaške igre in gledališke predstave. Ko je bilo okrog leta 1910 ustanovljeno šmarško bralno društvo, so se njegovi člani pretežno sestajali prav v gostilni Pri Mostnarju,« pripoveduje na osnovi skrbno urejenih dokumentov o zgodovini ene najstarejših stavb v Šmartnem pri Slovenj Gradcu prijazna sogovornica in pristavi, da so v gostilni ob različnih priložnostih postregli z mežerli in kislo juho. Ta koroška pečena jed je sestavljena iz kuhanih svinjskih ali telečjih pljuč, srca, belega kruha in jajc, pri čemer je imela skoraj pri vsaki hiši malce drugačen okus, tudi v Brezovnikovi gostilni, kjer je postala prava hišna specialiteta.

Dvesto let neprekinjenega delovanja

Po smrti Simona Kopčarja leta 1871 je po besedah Terezijinega sina Ivana Brezovnika gostilno podedovala hči Marija, ki se je poročila z Janezom Dobnikom iz Pameč. Ta je leta 1888 dobil dovoljenje za točenje alkoholnih pijač tudi zunaj svoje gostilne, tako da je ob cerkvenih praznikih in sejmih lahko posloval na velikem prostoru pred bližnjo cerkvijo. Po ženini smrti se je vnovič poročil z Marijo Čas iz Šentjanža pri Dravogradu, ki je po moževi smrti leta 1911 sama vodila gostilno. Ker tudi onadva nista imela potomcev, je leta 1923 posest prevzela njena sestra Jožefa, poročena s Pavlom Brezovnikom. Bila sta delavna in podjetna in sta poleg gostilne trgovala z lesom in prodajala kmetijske pridelke v širši regiji. To jima je omogočila železnica Velenje–Dravograd, ki je bila leta 1899 zgrajena tudi skozi Šmartno pri Slovenj Gradcu in 69 let pozneje ukinjena. Pavel Brezovnik je imel že v tistem času tovornjak in prvo vozniško dovoljenje v slovenjgraškem okraju. Imela sta tri otroke, od katerih je najstarejši sin Ivan leta 1932 začel samostojno trgovsko in gostinsko obrt v domači hiši in po očetovi smrti leta 1942 ostal sam z mamo in sestro.

»Naša gostilna je odigrala pomembno vlogo tudi v narodnoosvobodilnem gibanju med drugo svetovno vojno,« je opozoril Ivan Brezovnik. »Velikokrat je bila stičišče partizanske aktivnosti in lokalnega zaledja, ki je oskrbovalo partizansko vojsko. Tako je leta 1944 moj oče v sodelovanju s partizani, ki so delovali v pohorskih gozdovih, organiziral prevoz živil in drugega blaga iz skladišča trgovine in odšel v partizane. Ohranjena so pisna potrdila intendanture štabov Tomšičeve brigade in XIV. divizije s seznamom blaga, ki so ga partizani prevzeli v Breznikovi trgovini. V hiši je bilo urejeno tudi tajno zaklonišče za začasno zavetje partizanom, ki ga nemška vojska ni nikoli odkrila. Večkrat se je celo zgodilo, da je stara mama Jožefa v gostinskih prostorih stregla nemškim orožnikom, v kleti pa so se skrivali partizani. Hkrati je imela veliko zaslug za izpustitev mnogih domačinov iz okupatorskih zaporov, saj je s prigovarjanjem in prošnjami preprečila, da bi jih odpeljali v koncentracijska taborišča ali celo usmrtili.«

Leta 1950 se je posestnik Ivan Brezovnik poročil s Terezijo Dokl iz Slovenj Gradca, s katero sta poleg Ivana imela še sina Danila in hčerko Darjo. Pet let pozneje sta ob manjši kmetiji z 12 hektarji zemlje znova odprla tudi gostilno, ki jo je po njegovi upokojitvi leta 1974 prevzel starejši sin Danilo in jo po štirih letih prepisal na mamo Terezijo. Ta je ob pomoči sinov gostinsko dejavnost obdržala do leta 2007, ko je gostilna praznovala dvesto let neprekinjenega delovanja. Zatem sta na osnovi predmetov in dokumentov iz 18., 19. in 20. stoletja, ki so se ohranili v hiši, s sinom Ivanom v prostorih od kleti do podstrešja začela urejati etnološko zbirko, ki priča o zgodovini kraja ter o delu in življenju lastnikov in njihovih družinskih članov. Po letu 2013 jo v sodelovanju z domačim turistično-olepševalnim društvom rada pokažeta vnaprej najavljenim obiskovalcem (med njimi so najpogosteje šolarji), ki si lahko v lepo urejeni okolici Brezovnikove hiše ogledajo še hlev, kozolec iz leta 1892 in ob vrtu zidano kapelico z letnico 1888, ki jo krasijo freske slikarja Tomaža Perka, narejene leta 1990.

V šmarški šoli je od leta 1869 pouk v slovenščini

Pražupnijska cerkev sv. Martina razodeva sledove različnih prezidav in dopolnitev. Najstarejši del je srednja ladja, ki je imela sprva raven strop, v začetku 16. stoletja so jo povišali in mrežasto obokali ter ji v 17. stoletju prizidali križno grebenasto obokani stranski ladji in zvonik, v prvi polovici 18. stoletja pa so pozidali nov prezbiterij z nadstropnima prizidkoma. Najpomembnejše umetnine sta v cerkvi naredila slovenjgraška ustvarjalca: glavni oltar je okrog leta 1760 izdelal kipar Janez Jurij Mersi, oltarno sliko pa leta 1771 slikar Janez Andrej Strauss, ki je tudi avtor podob na nekdanjih stranskih oltarjih. V severozahodnem kotu nekdanjega pokopališča ob cerkvi je stala kapela sv. Križa z grobnico dvanajstih župnikov in drugih odličnikov, ki jo je leta 1730 dal zgraditi župnik J. J. Schrekinger, a so jo leta 1954 zaradi urejanja prometa podrli. Kapela je bila s štirinajstimi postajami križevega pota povezana s podružnično cerkvijo Matere božje na bližnjem gozdnatem Homcu (474 m), ki jo vidimo v ozadju panoramske slike. Romarska cerkev je prvič omenjena leta 1439 in so jo v času baroka povečali v triladijsko stavbo s fasadnim zvonikom ter jo leta 1862 obokali. Tudi tu je v drugi polovici 18. stoletja veliki oltar napravil J. J. Mersi, več slik pa je delo J. A. Straussa.

Večja zgradba levo od župnijske cerkve (na novejši razglednici je desno od nje) je leta 1814 zgrajeno prvo šolsko poslopje, v katerem je Franc Tančer, ki je tri leta prej postal prvi redni učitelj, v okviru trivialke ob verouku poučeval branje, pisanje in računstvo ter dodatno še glasbo in risanje. Število otrok je nenehno naraščalo in leta 1862 so zaposlili prvega učiteljskega pomočnika, sedem let zatem pa je učni jezik postal slovenščina. Leta 1877 je šola postala dvorazrednica, in ker se je število otrok kmalu povečalo na več kot dvesto, so leta 1886 zgradili nove prostore. Odtlej je bila šola trirazrednica ter od leta 1893 štirirazrednica, od leta 1926 petrazrednica in do 1927 šestrazrednica. Med drugo svetovno vojno je bil pouk spet v nemškem jeziku, učenci pa so se v obnovljeno šolsko poslopje, ki je bilo med vojno požgano, vrnili leta 1948. S šolsko reformo leta 1958 je šola postala popolna osemletka, leta 1974 so k stari stavbi prizidali šestnajst novih učilnic, z gradnjo prizidka in obnovo celotnega šolskega poslopja leta 2007 pa je zaživel devetletni učni program.

 Boris Dolničar