Glej, Starci
Tin Grabnar
Prosimo, ne razumite naslova tako, kot da pomeni nekaj grdega. Nasprotno! Gledališče Glej namreč pripravlja projekt z naslovom Starci. Delajo ga z ljubeznijo in spoštovanjem do seniork in seniorjev, želijo povezati mlado in staro generacijo, doseči medgeneracijski dialog. Prepričani so, da imajo starejši veliko spominov, ki so izjemno dragoceni in bi jih bilo škoda prepustiti pozabi.
Že pred časom smo iz Gledališča Glej prejeli obvestilo, da vabijo k sodelovanju pri projektu Starci posameznice in posameznike, starejše od 60 let, da »se nam pridružite k potovanju skozi spomine, k ustvarjanju filmskih zgodb in druženju. Zanimajo nas vaše zgodbe!«
Ugotovili smo, da so dokaj neprijazen naslov Starci izbrali z namenom, da bi bil opažen na »prvo žogo«. Čudili smo se, kako imajo lahko toliko časa za pripravljanje projekta in predstave, ko pa morajo »velika« gledališča pripraviti predstavo v treh mesecih. Spraševali smo se, zakaj sploh gledališče, ki je programsko bližje mlajši in srednji generaciji, kot je v večji meri Gledališče Glej, zanimajo starejši. Da bi našli odgovore, smo obiskali avtorja projekta Starci Hano Vodeb in Tina Grabnarja.
Hana Vodeb
Povedala sta, da je tako dolgo ustvarjanje projekta mogoče zato, ker sta bila izbrana na razpisu Gledališča Glej v njihov triletni rezidenčni program. Ta je namenjen razvoju ustvarjalk in ustvarjalcev s področja avtorskega gledališča s poudarkom na procesu in raziskavi. Avtorja sta se odločila svoje rezidenčno leto posvetiti zgodbam vsakdanjih starejših ljudi v prepričanju, da se pod površjem vsakdana skriva na tisoče dramatičnih, iskrenih in relevantnih spominov, pripetljajev in izpovedi.
Čeprav sta oba mlajša, se zavedata, da je »vsak izmed nas v procesu staranja. Iz trenutka v trenutek smo bližje zgubani koži, sivim lasem, ukrivljeni drži in tresočim se rokam. Mogoče nas ravno zato misel na starost straši.« Zdi se jima, da je starejša generacija odmaknjena, preslišana, zato sta ji hotela prepustiti besedo. Spraševala sta se, ali je res, da vlada v naši družbi odklonilen odnos do starosti. Ali smo okuženi s starizmom? Ali bomo nasedli tako imenovanemu sporu med mlado in staro generacijo, temu, da so starejši strošek za državo, ker gre toliko denarja za pokojnine, čeprav so imeli službe in so plačevali prispevke zanjo?
Zakaj je ta projekt drugačen?
Znano je, da veliko starostnikov napiše knjigo svojih spominov. Pred koncem svojega življenja se ozrejo nazaj in se vprašajo, kako smo živeli. Kaj bomo zapustili za seboj? Nekatere povabijo pred mikrofon in kamero, da kot pričevalci (preteklega) časa pripovedujejo svoje zgodbe; vse več se z ohranjanjem spominov starejših ukvarjajo muzeji, in vse našteto je dragoceno.
»Najin projekt je drugačen, ker sva sodelujoče povabila, da izberejo enega izmed svojih spominov, in potem ga bomo skupaj poustvarili za filmsko platno. Starostniki bodo tako dobili priložnost, da postanejo režiserji, scenaristi, snemalci in nastopajoči pri ustvarjanju lastnega spomina. Potovali bodo na lokacije, kjer so se njihovi spomini resnično zgodili. Iskali ljudi, ki jih že zdavnaj ni več. Ustvarili bodo prostore, ki so morda danes v ruševinah, in tam odigrali že davno pretekle zgodbe. Na ta način bodo lahko vsaj za majhen trenutek ujeli kratkotrajnost spomina,« sta pojasnila Hana in Tin.
Bila sta prijetno presenečena, da se je na pobudo Gledališča Glej odzvalo veliko starejših ljudi, ki so bili pripravljeni na sodelovanje. Res pa je, da sta se na projekt tudi dobro pripravila. Že prej sta v domovih za starejše po Sloveniji pripravljala »pripovedovalne delavnice«. »Način pripovedovanja je zahteval od pripovedovalca, da se odpre in poglobi vase.« To ni vedno enostavno. Hana kot diplomirana sociologinja Fakultete za družbene vede, tudi književnica in videastka, razvija metodo, za katero si želi, da bi zaživela na dolgi rok in nadomestila »majhne pogovore ob kavi«. »Po mojem občutku smo Slovenci nagnjeni k temu, da govorimo o sebi. Težko pa postavljamo vprašanja in še težje prisluhnemo drugim. Metoda, ki jo razvijava, je povezovalna. Človeku daje možnost, da se razgovori, če nama dovoli vstopiti v svojo intimo. Zdi se mi, da ima ta metoda, ki zahteva čas, velik potencial in daljnosežne posledice, ker naju zanima, kaj se v tem procesu dogaja, od spoznavanja, povezovanja do druženja.« Da bi lahko bolje razumeli, kako poteka delo od začetka, ko jima starejši pove svoj spomin, do vključitve v projekt, je Hana opisala primer, ki so ga že prelili v filmsko epizodo kot sestavni del projekta Starci: »Gospa se je kot najbolj radostnega trenutka v svojem življenju spominjala rojstva svojega prvega otroka. Takoj smo šli v akcijo in poiskali žensko, ki je tik pred porodom. Procesa nismo nadaljevali tako, da bi vključili kamero in se prepustili dogajanju, ampak smo ga zastavili povezovalno. Vzpostavili smo stik mlajše ženske, ki bo pravkar rodila, s starejšo gospo, ki se po petdesetih letih spominja svojega poroda. Posnela sva njun pogovor. Starejša gospa pa je ob obujanju spominov še bdela nad kamero, pazila, kakšna je slika, kaj imamo v kadru, torej je aktivno sodelovala pri vsem tem. Midva s Tinom poskušava biti le voditelja dogajanja. Ko pridemo do ključnega trenutka, sva le njuna podpora, filmsko zgodbo pa aktivno ustvarjata mlajša in starejša ženska.«
Gledališka predstava
Iz posnetih spominov bo jeseni nastala gledališka predstava, tudi z nastopajočimi na odru. To ni lahka naloga za režiserja Tina Grabnarja. A ima že nekaj dobrih izkušenj. Diplomiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ustvaril več odmevnih predstav v klasičnem, alternativnem, plesnem in lutkovnem gledališču, ta projekt pa je njegovo magistrsko delo. »Predstava bo modularna, stremimo k temu, da bomo potem, ko smo se že dobro spoznali, sklenili vez in poznanstva, se odprli drug drugemu, ustvarili gledališki dogodek, ki bo od ponovitve do ponovitve drugačen, ker se bodo nastopajoči menjavali. Morda bodo nekateri odšli iz našega projekta, drugi pa prišli, prav zato bo to živ organizem, ki se bo nenehno spreminjal,« pojasnjuje Tin. »Mislim, da je ena ključnih stvari projekta ta, da se skušamo približati preslišani generaciji, potisnjeni v ozadje, jo pripeljati v ospredje, ji dati prostor, omogočiti, da bi se izmenjava življenjskih izkušenj nadaljevala tam, kjer se je v vsakdanjem življenju prekinila.«
Oba s Hano si želita predajati znanje s starejše na mlajšo generacijo in ju povezovati. Morda je gledališče eno zadnjih zatočišč, kjer se lahko naš vrtoglavi ritem življenja vsaj za trenutek umiri. Projekt Gledališča Glej pa ponuja neprecenljivo priložnost, da spoznamo preslišano generacijo starostnikov. Ne spreglejte ga.
