Vse pomembnejši srebrni trg
Prof. dr. Jože Gričar je upokojeni zaslužni profesor Univerze v Mariboru. Njegovi dosežki pri znanstvenem, pedagoškem in raziskovalnem delu s področja informatike segajo daleč čez naše meje – sodeloval je v več mednarodnih asociacijah, pomembna je njegova vloga pri oblikovanju e-regij in na področju evropskih živih laboratorijev. V okviru podoktorskega študija s področja informacijskih sistemov je študiral v ZDA, kasneje pa je tri semestre predaval na School of Business univerze v Denverju. Je tudi eden izmed ustanoviteljev omrežij Slovenski e-seniorji: e-vključenost v aktivno staranje (eSeniors Slovenia) in eRegion. Njuno poslanstvo je spodbujanje aktivnega staranja, pomemben del tega pa je e-povezovanje. S prof. Gričarjem smo se pogovarjali še o znanju in izkušnjah, ki po upokojitvi ostajajo žal neizkoriščene, pa o srebrni ekonomiji …
Srebrna ekonomija v razvitem svetu vse bolj cveti, pri nas pa se le počasi uveljavlja. Kaj razumemo pod tem pojmom – ali je to »posebni« del ekonomije, ki zadeva starejše ljudi, ali je to del splošne ekonomije?
Kar takoj naj dodam, da je to del ekonomije in ne gre samo za upokojence, ampak za ljudi, stare nad 55 let, oziroma za starajočo se družbo. Ker bo starih ljudi vse več, naj bi že v aktivni dobi oziroma vsaj deset let pred upokojitvijo začeli razmišljati, kako se organizirati, kam se vključiti po končani delovni dobi, da bodo lahko čim dlje ostali aktivni. Zato je treba srebrno ekonomijo postaviti na trdna tla, torej v programe in prakso, in se zavedati, da starejši niso le porabniki, kar se pri nas neprestano poudarja, ampak so tudi polni znanja in izkušenj, kar je pomemben kapital, na kar pa pri nas (namerno?) pozabljajo. Zato je srebrna ekonomija vprašanje tako za posameznika kot za družbo, ki bi lahko imela od tega koristi. Žal pa gredo za zdaj v Sloveniji prizadevanja bolj v razmišljanje, kako se na trgu delovne sile po bližnjici iznebiti upokojencev in jih v tem pogledu onemogočiti. Sicer pa je srebrna ekonomija opredeljena kot kateri koli sektor gospodarstva, ki se dotika starajočega se prebivalstva, to pa je tako rekoč vse. Neizogibno dejstvo je tudi, da srebrna ekonomija že zdaj vpliva, še bolj pa bo vplivala v prihodnje, na javno in individualno porabo starejših, saj se bo število teh še povečevalo, s tem pa se bo povečeval tudi njihov vpliv na ekonomijo. Tako imenovani srebrni trg, ki zadeva vse od turizma do zdravstva, postaja zelo pomemben globalni trg.
Kritični ste do ločevanja na aktivne državljane in upokojence. Pravite, da je to umetna delitev, ki umetno ustvarja nasprotje in spodbuja napetosti.
Vsi smo del družbe in še ne tako dolgo nazaj so bila povsem naravna sobivanje, sožitje in spoštovanje med generacijami, s tem pa tudi izmenjava oziroma dopolnjevanje izkušenj in energiji. Danes pa ta umetna ločnica med aktivnimi in starimi včasih meji celo na sovražnost.
Presenetljivo je, da pojem srebrna ekonomija izhaja iz Japonske …
Mislim, da se je Japonska prva zavedala vprašanja starajočega se prebivalstva. Tam je namreč zakonsko določeno, da otroci skrbijo za starše. Ker se starostna doba dviguje, vse več starejših potrebuje nego, ob nizkih pokojninah pa si le-te ne morejo privoščiti, so na potezi otroci, ki se morajo odpovedati zaposlitvi, da bi skrbeli za starše … Napovedi kažejo, da se na ta način približuje revščina. To pa je hujša zgodba, kot se morda zdi na prvi pogled. Tako so prišli do ugotovitve, da so njihovi starejši ljudje pomemben, a neizkoriščen kapital, kar gre v škodo naroda. Začeli so reaktivirati starejše – glede na posameznikove sposobnosti in želje in seveda glede na potrebe.
Torej bi lahko rekli, da je nujna preobrazba. Kako spremeniti pogled na starejše in njihovo domnevno nemoč? Kje po svetu se je srebrna ekonomija najbolj uveljavila?
Države, kjer je večja vključenost starejših v delo in družbo, dosegajo po mnogih kazalnikih boljše rezultate od držav, kjer je ta vključenost nižja. In to je odgovor na trditev, ki pa nima realne osnove, češ da starejši, ki so aktivni, odžirajo delovna mesta mlajšim. Nasprotno – v teh državah je brezposelnost zelo nizka. Srebrna ekonomija je še zlasti zacvetela v Avstraliji, ZDA in nekaterih državah EU. V Evropi je razumevanje srebrne ekonomije še vedno preozko, v državah, kjer pa so razumeli njene prednosti, so rezultati vidni in odlični. Se je pa trdno usidrala v ZDA. Tam so na primer v muzejih in galerijah skoraj izključno starejši prostovoljci – upokojeni profesorji zgodovine, umetnostne zgodovine, v prirodoslovnih muzejih tudi profesorji biologije ipd. Dobrodošli so tudi pri pomožnih delih – vzdrževanju, pomoči ... Starejši občasno, na primer pred prazniki, pomagajo v trgovinah, vključujejo se v turistične akcije itd. Za upokojence je to priložnost, da ne le ohranjajo, ampak tudi nadgrajujejo svoje znanje, ga tudi delijo in še kaj zaslužijo. Za državo pa je to priložnost ohranjati večji del starejšega prebivalstva aktivnega, vitalnega in tako tudi bolj zdravega.
Čeprav velja, da smo na tem področju precej togi, se pa starejši sami organizirajo. Še zlasti s projektom Starejši za starejše smo tudi mi vstopili v srebrno ekonomijo – za začetek s prostovoljstvom.
Ta projekt je del srebrne ekonomije, ne bi pa rekel, da smo z njim vstopili v srebrno ekonomijo, ampak nas je le-ta dohitela. Poleg tega programa, ki ga je nagradila tudi EU, so potrebni še drugi programi vključevanja, da bi srebrna ekonomija tudi pri nas širše zaživela. V mislih imam programe za mentorstvo, kar še zlasti poudarjajo obrtniki, pa za turistične vodnike in mnoga druga občasna dela … Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje je že začela izobraževati svoje člane za muzejska dela, delo v domovih za starejše, delo v botaničnem vrtu ... Toda srebrna ekonomija mora biti opredeljena in obravnavana celostno, privabiti mora paleto zainteresiranih, ne samo starejših. Res pa je, da moramo sami nekaj narediti in tako spodbuditi, da ne rečem prisiliti, k sodelovanju tiste, ki so oziroma bi morali biti zainteresirani.
Pravite, da je Slovenija edina država, kjer je delo upokojencev kaznovano …
To drži. Naj navedem primer znanke, ki je upokojena in je hkrati še prokuristka v sinovem podjetju, za kar je nekaj malega tudi nagrajena. Država ji zato na leto odtrga dve pokojnini. To ni davek, ki ga plačujejo tisti, ki imajo na primer avtorske pogodbe, in so zato honorarji kar občutno nižji, ampak dobesedno kazen. To je še zlasti problem za obrtnike – ob pomanjkanju nekaterih poklicev in znanj bi pričakovali, da bo država spodbujala vključevanje starejših obrtnikov z veliko izkušnjami, znanji in veščinami in jim »dovolila«, da tako nekaj zaslužijo, pa je prav obratno. Delajo lahko, vendar brez plačila, sicer so prikrajšani za del pokojnine. Kdo bi bolje opravil mentorsko delo kot tisti, ki je delavnico postavil na noge, jo razvijal in se 40 let mojstril? Teoretično znanje iz šole potrebuje še dobre mentorje iz konkretne prakse … Poleg tega se je kar preveč udomačila floskula, da nam država daje pokojnino; vso delovno dobo smo vplačevali v pokojninski sklad in tako smo si jo zaslužili, nismo je »dobili« kot darilo.
Zato bi morala biti nedotakljiva, tako kot je na primer v ZDA in še kje. In zato se tam upokojencem ni treba bati, da bodo ob del pokojnine, če so si našli plačano delo, za katero pa seveda plačajo ustrezen davek. Opozoril bi tudi na to, da se pri nas preveč sklicujemo na državo, tako pa zamegljujemo konkretno odgovornost državnega zbora in vlade, saj smo država mi vsi. Državni zbor, ki sprejema zakone, in vlada sta odgovorna tudi za to, da naše okolje ni spodbudno za vključevanje starejših ljudi. Zato potrebujemo fleksibilnejšo delovno zakonodajo, ki bo upoštevala dejansko življenje in dejanske potrebe.
E-opismenjevanje in e-vključevanje sta bistvenega pomena za aktivno staranje. Slovenski e-seniorji ste se tega področja lotili zelo široko, celostno in na najvišjem nivoju. Tudi pri tem je vaša vloga zelo velika.
Znanje oziroma ravnanje z novimi tehnologijami je za aktivno staranje vsekakor bistvenega pomena, tako kot znanje angleščine, ki je jezik interneta. Slovenski e-seniorji smo skupaj z občino Škofja Loka, ki je bila naša gostiteljica, in v sodelovanju z desetimi organizacijami oziroma ustanovami (od lokalnih do univerzitetnih) pripravili temo o e-vključevanju v aktivno staranje. Izbira med delavnicami je bila pestra – od uporabe Skypa z brezplačnimi video-telefonskimi pogovori do e-upravljanja svojega doma in še marsikaj. Skratka, vsebine so segale od zelo konkretno uporabnih do zabavnih. Ob vsem tem pa je šlo še za mnogo več – za to, kako si lahko sam naredim program, kako lahko sam programiram svoj računalnik. V tem primeru gre za najnovejše tehnologije, ki omogočajo ustvarjanje »navidezne resničnosti«; lahko je to tudi nekaj zabavnega, na primer igrice. Predvsem pa je to zelo resno in koristno delo.
Pogovarjali smo se tudi o vlogi srebrne generacije v naši kulturni dediščini in humanistiki, v programu je bila tudi zdravstvena tema o pravilnem sedenju in gibčnosti hrbtenice pri delu z računalnikom … Kar 13 zanimivih predavanj in 8 delavnic je potekalo. Ob tem moram dodati, da je občina Škofja Loka že veliko naredila za aktivno staranje in ima velik posluh za urejanje tega vprašanja, ki ga še marsikje vidijo kot vprašanje prihodnosti, čeprav je ta prihodnost že tukaj. Sicer pa je še nekaj mest, kjer uspešno delujejo v tej smeri, tudi v Novem mestu.
K sodelovanju ste pritegnili veliko uglednih institucij in posameznikov; udeležba je bila brezplačna. Zagotovo je bila zahtevna organizacija.
Precej dela zahteva taka reč, ogromno pogovorov, usklajevanj … Daje pa tudi veliko zadovoljstva. Naš član, upokojeni oblikovalec, je pripravil zelo sporočilni letak, vsi drugi smo prispevali vsak po svojih močeh, tudi vsi predavatelji. Svojo udeležbo so razumeli kot promocijo svojega dela, tako tudi Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, Fakulteta za zdravstvene znanosti Univerze na Primorskem, E-soft, Center srednjih šol iz Škofje Loke kot seveda vsi drugi. S skupnimi močmi se doseže marsikaj.
Opozarjate na e-povezovanje, na mreženje, ki naj sega zunaj naših meja v e-regijo, ki povezuje zainteresirane iz okoliških držav …
Na ravni Evrope delujejo eSeniors v mnogih državah. To je tudi partnerska organizacija Evropskega instituta za inovacije in tehnologijo; e-seniorji smo tudi promotorji zdravega in dobrega življenja v EU. Kot rečeno, smo v Sloveniji omrežja ustanovili pred dvema letoma. V omrežju slovenskih e-seniorjev in omrežju eRegion, ki je omrežje omrežij, raziskujemo ali sporočamo različne sklope vsebin. Sodelujejo lahko tako posamezniki kot skupine, društva, občine, združenja itd., ki jih določeno področje zanima, o katerih bi želeli kaj več izvedeti ali pa sporočiti, dodati … Vsebine zajemamo zelo široko, zato smo k sodelovanju pritegnili ministrstva, občine, razne institucije, društva itd. Za vsako področje smo poiskali usposobljene osebe, ki so objavljene na naši spletni strani z imenom, priimkom in elektronskim naslovom. Tako se povezovanje lahko začne, saj je na drugi strani vedno konkretna oseba, ki bo sprejela vprašanje ali pobudo. Lahko so pravne narave, vprašanja ali pobude s področja sociale, kulturne dediščine, krajevnih znamenitosti … Med drugim smo povezali tudi vasi in mesta in v sodelovanju z njihovimi predstavniki postavili »v izložbo« krajevne bisere, ki so sicer po krivem spregledani – od naravnih lepot, običajev, posebnosti, kulturnih spomenikov do kulinarike. Zajeli smo vse od mest do zelo majhnih krajev, kot je vas Podtabor. Opisali smo jih v angleščini, da privabijo tiste, ki jih ta specifika zanima. Naj še dodam, da smo zelo hvaležni podjetju SRC Ljubljana, saj smo na njihovem strežniku vedno vidni in dostopni. Naše delo koordinira Martina Uvodič. Kdor se nam želi pridružiti, naj ji to sporoči na e-naslov: UvodicM@gmail.com.
Po zaslugi mreženja v e-regiji je bil obelodanjen tudi podatek o najstarejši javni gimnaziji v avstro-ogrski monarhiji, ki pa je sprožil velike odzive. Nam, prosim, predstavite ta zanimivi primer.
Prav navdušeni smo nad tem, kako preudarno so porazdeljene gimnazije, ki jih je ustanovila Marija Terezija na območju svoje monarhije. Vse je bilo dobro premišljeno, da bi omogočila primerljiv razvoj v vseh predelih monarhije. Objavili smo dokument o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu. To je za zdaj edina ohranjena listina o ustanovitvi javne gimnazije s podpisom Marije Terezije in datumom. In prav datum je bistven, saj dokazuje, da je bila to prva javna gimnazija v njeni monarhiji. Novomeška gimnazija, ki je imela že prvo leto 66 dijakov, je bila ustanovljena tri leta pred gimnazijo na Dunaju. Seveda je podatek osupnil marsikoga v e-regiji, ki zajema Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in Italijo. In pričakovati je, da se bodo gimnazije zakopale v pregledovanje arhivov.
Dejavnost teh omrežij spremlja tudi Google, torej sežete daleč v svet.
Pomembno je, da eSeniors in eRegion spremlja tudi Google, kar pomeni, da so naša sporočila verodostojna in zanimiva, zato to mreženje seže tudi zunaj naše regije. Najpomembnejše pa je, da so posamezniki in organizacije v tem spoznali veliko priložnosti za učenje, obveščanje, širjenje obzorja, skratka za povezovanje. Domače spletne strani, pri tem mislim strani, napisane samo v slovenskem jeziku, niso dovolj, saj marsikdo predstavi vsebine, ki so zanimive tudi za tujce. Da bi jih pritegnili, jih moramo predstaviti tudi v angleščini, a ne samo tako, da slovensko besedilo prevedemo, ampak ga oblikujemo z mislijo na tiste, ki ga bodo brali … Na primer Japonca ne zanima, kako se na občinskem svetu zapleta glede neke parcele, ampak vse kaj drugega – pitna voda, narava, zgodovina, običaji, rokodelstvo itd.
Že leta 2002 ste o spletnem mreženju govorili na Kitajskem, kjer je bila tema svilna cesta. In danes sodobna svilna cesta že deluje …
Naša fakulteta je sodelovala s City University Hong Kong in v tej navezavi je prišlo do delavnice, ki smo jo imeli v septembru 2002 v mestu Urumqi v regiji Xinjiang na severozahodu Kitajske. To dvomilijonsko mesto ima močno industrijo, blago, ki so ga izvažali v Evropo, pa so morali najprej po železnici prepeljati do pristanišča Šanghaj na jugovzhodu Kitajske, ki je oddaljeno 4.500 km, nato pa z ladjo na zahod v pristanišče Rotterdam v Evropi, kar traja 45 dni. Zato je za Kitajsko tako zelo pomembna hitra železniška povezava z zahodom. Ta povezava pa pomeni sodobno obuditev stare transportne poti – svilne ceste. In kot vemo, jim je uspelo. Vlagali so v najsodobnejšo železnico, z državami, ki jih hitri vlaki le prevozijo, so se dogovorili, da ni carinskih postopkov. In tako zdaj pride njihovo blago do Londona v le 17 dneh. Svilna cesta je na Kitajskem zelo aktualno sporočilo, v mestu Xi'an v provinci Shaanxi stoji celo spomenik svilni cesti, po Marku Polu pa so poimenovali most. Most med bregovoma in most med uspešno preteklostjo in sodobno tehnologijo – za boljše življenje zdaj in v prihodnje.
