Kako živeti, da življenje ne bomo obžalovali
Dr. Urška Lunder
Zavedanje o smrti, o tem, da nas nekoč več ne bo, vnaša v naše življenje – presenetljivo – več življenja. Ko spustimo vase misel, da je vse minljivo, tudi in predvsem mi sami, se lahko posvetimo stvarem, ki so za nas pomembne. Lahko smo boljši človek in lahko živimo življenje, ki ga čez nekaj let, ko bomo spet pogledali nazaj, ne bomo obžalovali.
Pozorni postanemo na drobne stvari, ki dajejo smisel našemu bivanju, in budneje živimo: pomembni postanejo naše misli in naša dejanja. Ne dovolimo si več, da bi smetili svoje življenje s kritiziranjem, sojenjem in obsojanjem, da bi se obremenjevali z občutki krivde ali pa da bi nam stare zamere krojile vsakdan.
Toda kako to narediti, kako lahko sploh pogledamo strahu pred smrtjo v oči, kako ga premagamo? Dr. Irwin D. Yalom, svetovno znani psihoterapevt in znanstvenik, v svoji knjigi Strmenje v sonce, ki je pred kratkim izšla pri založbi UMco, meni, da se pri mnogih ljudeh anksioznost, depresija in drugi simptomi napajajo iz strahu pred smrtjo. Po njegovih osebnih in terapevtskih izkušnjah pa po drugi strani premagovanje straha pred smrtjo ne vodi nujno v brezup, ki človeka oropa vsega smisla v življenju. Nasprotno, lahko je prebujevalna izkušnja, ki človeku prinese polnejše življenje. Ideja o smrti nas torej lahko tudi odreši.
Ko je Irvin Yalom delal z ljudmi, ki jim je grozila smrt zaradi raka, je ugotovil, da so marsikateri med njimi doživeli pozitivno in dramatično preobrazbo, izkušnja srečanja s smrtjo jih je prebudila. Postavili so si svoje prioritete v življenju, pridobili so moč za to, da niso več počeli stvari, ki jih res niso želeli početi. Z bližnjimi osebami so imeli globlje pogovore in bolj so cenili temeljna življenjska dejstva – spreminjanje letnih časov, lepoto narave, zadnji božič ali novo leto.
Vse se pokaže
V sodobnem času sta umiranje in smrt postala tako rekoč še zadnji tabu. Potisnjena sta na stran, o njiju ne želimo razmišljati, kaj šele da bi se nanju pripravljali. Bogate izkušnje z na smrt bolnimi, njihovim spremljanjem in pripravo na smrt ima pri nas Urška Lunder, dr. med., z Univerzitetne klinike Golnik. Ta čas in dogajanje v njem postavlja na zelo visoko in pomembno mesto v človekovem življenju. Zakaj? »Prepričana sem, da je smrt prehod. Ne gre za trenutek, pač pa za proces, na katerega se pripravljamo že veliko prej. Pritegnilo me je to, da se lahko ob raziskovanju tega dela življenja, v dojemanju občutkov, ki so najbolj intenzivni v vsem življenju, tudi sama pripravljam za ta čas, ki bo napočil tudi zame. Ko sem z ljudmi ob koncu življenja in se seznanjam z njihovimi stiskami, lahko vidim, kako se z njimi soočajo, ob tem pa jim z vsem znanjem, ki ga paliativna oskrba ponuja, lajšam tako telesne kot tudi psihosocialne težave. Zelo veliko se, kot rečeno, naučim tudi zase. Ob delu z umirajočimi namreč dobimo dragocene lekcije, kaj je v življenju najpomembnejše.«
Kako in česa se torej uči od umirajočih? »Učim se, ko spremljam ljudi in vidim, kaj vse nekateri v tem najtežjem obdobju naredijo, izrečejo, uredijo, kar je vredno vsega spoštovanja in poklona. Pa tudi od tistih, ki tega ne zmorejo, kako pri tem trpijo. Sama pri sebi zbiram te izkušnje in krepim svojo predstavo in tudi svojo moč, da se pripravim na ta čas. Le tako je mogoče, da iz svojega življenja naredim tisto, kar je v največji meri mogoče,« razlaga dr. Lunder. »Čas, ko se poslovimo, razumem kot zadnji izpit, ki ga imamo. Pokaže se vse, kar smo naredili v življenju, kar smo mislili, kakšni so bili naši nameni, kako smo se učili iz svojih napak, kaj nas je vodilo v življenju. To prinaša tisti mir, da smo v času umiranja lahko zelo osredotočeni in ostanemo budni v tem prehodu. Večina ljudi pa tega ne zmore.« Zakaj meni, da je tako? »Družba, naše šolanje in izobraževanje se sploh ne ukvarjajo s tem bistvenim vprašanjem, zakaj smo prišli na ta svet in kaj lahko optimalno z izkušnjami pridobimo, kaj je namen našega bivanja, naš smisel, zakaj življenje sploh je. Kopičenje notranje moči in notranjega miru je v času umiranja poplačano, da zmoremo to napraviti prisotni oziroma budni in ozaveščeni o tem, da smo eno. V resnici smo soustvarjalci in bi morali odgovorno ravnati v vsakem trenutku, tudi pri uporabi besed. Ko delamo napake na tej poti, pa je tudi pomembno, da sprejmemo to, da se učimo, da pa je naš namen biti boljši oziroma doseči notranji mir. Pomembno je torej sočutje tudi do sebe.«
Priprava na zadnji izpit
Ali se bolniki ob umiranju bolj bojijo bolečine ali umiranja samega? »Takrat ko jih močno boli, ko občutijo dušenje ali pa slabost, nemir in drugo, si želijo rešiti predvsem to. Paliativna oskrba lahko zelo dobro olajša telesne težave do te mere, da se človek lahko pripravi na čas prehoda. Nepripravljeni ljudje ali zelo bolni ljudje se svojega prehoda ne bodo zavedali. Če bi bolj razumeli, da je naš prehod zadnji izpit, zadnja naloga v tem življenju, bi se verjetno več posvetili temu, da bi prišli s čim bolj zdravim telesom v čas staranja in odhoda – da bi nas telo podpiralo v tistem zahtevnem času. Večina ljudi ni pripravljena v tem smislu. Morda več tako pripravljenih umira doma. A tudi v bolnišnici smo lahko priča umiranju, ko je nekdo popolnoma prisoten in pripravljen. Običajno so takrat telesne težave manjše ali zelo dobro lajšane, ob sebi ima domače, ki so mu v oporo, oziroma je to oseba, polna hvaležnosti in sprejemanja vsega, kot je,« pripoveduje naša sogovornica.
Torej so odnosi zelo pomembni tudi v času umiranja? »Mislim, da umirajoči, ki je v sprejetju svoje situacije in nosi ta mir v sebi, da je pomirjen z odnosi, ki jih je imel, ne občuti te nuje. Večini ljudi pa je v izjemno oporo, da imajo ob sebi ljubeč odnos.« Kaj potrebuje tisti, ki umira, od človeka, ki je ob njem? »Predvsem mir in osebo, ki nič ne terja, nič ne svetuje, nič ne sprašuje, nič ne nakazuje v tem smislu, da bi se postavljal nad umirajočega. Ostane v enakovrednem položaju in se sočutno odziva na to, kar umirajoči nakaže, da potrebuje. To je pravzaprav najtežje, saj smo navajeni, da v takšnih trenutkih želimo nadzirati; svojci si na primer velikokrat želijo, da bi njihov umirajoči več jedel, in bi ga radi nahranili po svojih merilih. Ali pa si želijo, da bi s svojo voljo vztrajal čim dlje, zato ga spodbujajo, da bi na primer telovadil, da vstane in se več giba. Bolni pa se v resnici umirja in mora zapustiti vse te funkcije. Svojci seveda želijo tako pomagati z dobrimi nameni, a to je le njihovo videnje dobrega in potrebnega. Moramo se naučiti res prisluhniti in slišati, kaj bi umirajoči želel, kateri je njegov naslednji korak v procesu.« To pa verjetno ni lahka naloga? »To je najtežje, saj imamo pred sabo osebo, ki je v veliko pogledih od nas odvisna, in ko opazimo, da je šibka, takoj pomislimo, kaj bi potrebovala, in bi ji to radi ponudili, jo spodbujali. To se pogosto dogaja tudi med zdravstvenimi delavci. Tudi mi težko prisluhnemo bolniku, kaj bi bilo zanj boljše, kaj bi želel odkloniti, kje bi želel več miru in ne več vzdrževanja za vsako ceno s ciljem podaljševanja življenja. Presoditi je treba, kdaj dovoliti naravno pot. Da so bližnji ob njih takrat, ko se poslavljajo, da ga podpirajo in vodijo.«
Kako prestrašiti strahove?
Dr. Urška Lunder pove, da se seveda tudi sama srečuje s strahovi. Včasih jo ti njeni strahovi prav presenetijo. »Zelo dolgo že udomačujem umiranje in smrt. Dogaja pa se mi, da se mi okrušijo predstave o sebi, največkrat v odnosih z najbližjimi, iz teh se najbolj učim. Pa tudi v službi. Ali pa v stiku s taksistom ali bančno uslužbenko, ko vidim, da mi ni uspelo ohraniti odprtega srca … Tega je še veliko. To, da se lažje soočam z umirajočimi, da mi je akt umiranja domač in me ne straši več, da zmorem gledati svoje staranje, da sem s tem v stiku … vse to še ni dovolj – še raznorazne zavese strahov obstajajo, ki jih moram odgrniti.« Kako se rešiti strahov? »Če bi znali prepoznati pomen osredotočenosti, čuječnosti, biti tukaj in zdaj, bi se rešili ogromno strahov. Tako pa jih kopičimo, naše misli so vedno nekje drugje: skrbimo za naprej, kaj nas še čaka, kaj še moramo, česa ne smemo spustiti, ne posvečamo se temu, da smo tu in zdaj. Največja rešitev bi bila, če bi več časa preživeli osredotočeni na zdaj, na ta način bi najbolje utišali svoje strahove glede minljivosti. Takrat ko smo tukaj in zdaj, ko nas ne moti preteklost, ampak jo sprejmemo, ko ne skrbimo za prihodnost, ampak zaupamo svojim odločitvam in toku življenja, takrat je srce odprto in smo sposobni sočutja in ljubezni. Strahovi se razblinijo.«
Udomačiti ta čas
Česa se po njenih izkušnjah najbolj bojijo starejši ljudje v zvezi s smrtjo? »Menim, da starejših ni toliko strah umiranja in smrti, ampak bolj časa, ki ga bodo preživeli do takrat. Strah jih je negotovosti glede zdravstvene in socialne blaginje, kako zapolniti ta čas, strah jih je morebitnega trpljenja, ki bo potrebno ob tem. Strah jih je tega, kako bodo njihovi svojci to zmogli in kaj bo z njimi, ko bodo potrebovali pomoč.
V Tibetu ljudje vse svoje življenje trdo garajo za svoje preživetje. Ko pa ne zmorejo več tega težkega dela, se začnejo pripravljati na svoj čas odhoda. In v resnici se osredotočajo na to, povežejo se med seboj, hodijo v skupne prostore in se tam z drugimi ozaveščeno pripravljajo na umiranje tako, da veliko meditirajo. Umiranje jim ne predstavlja neke katastrofe, ampak samo naslednjo nalogo, ki naj jo vsak izpolni.«
Tako v Tibetu, kaj pa pri nas? »Tudi za nas bi bilo naravno, da bi se bolj umirili, da bi več meditirali ter spoznavali svoje notranje dogajanje. V starosti nastopi tudi čas, ko se obrnemo navznoter in več premišljujemo o že preživetem življenju. Opazujemo sami sebe in pozorni smo na svoje notranje življenje, kaj občutimo, ko se nekaj zgodi, kaj nas prizadene, kako nas skrbi za naprej, kako dolgo bomo lahko še poskrbeli zase. Vse to premišljevanje, ki ga je na starost več kot v času aktivne delovne dobe, je danes predvsem vpeto v skrbi. Na srce želim položiti starejšim, da bi usvojili različne načine, kako se v sebi sprostiti, kako se umiriti. Po drugi strani pa se spraševati o tem, kaj si želijo ob koncu življenja, ter se o tem tudi pogovarjati. Udomačiti je treba ta čas, ko bo prišlo spoznanje, da nismo več zmožni biti samostojni, ko bo nekdo drug poskrbel za nas. Ko bomo lahko spili čaj le, ko nam ga bo nekdo prinesel. Da bomo lahko zaužili hrano le, ko nam jo bo nekdo z žlico podajal v usta. To ni nekaj, kar bi bilo tragično ali katastrofično, pač pa normalen potek življenja. Podobno kot je bilo to potrebno, ko smo se rodili. To je tista prava priprava na usihanje moči, notranja moč pa ob tem lahko izjemno zraste. V nas se naselijo nove pokrajine, novi svetovi, da v duhovnem smislu dojamemo, kakšen je namen našega tukajšnjega bivanja.«
V tem smislu je zelo dobro, meni Urška Lunder, da so tudi starejši vključeni v skupine, ki se ukvarjajo z jogo, meditacijo, ozaveščenim dihanjem, pa tudi skupine, ki pomagajo kot prostovoljci drugim bolnim starejšim ali umirajočim. »Ni naključje, da so prostovoljci v hospicu pogosto starejši – to je naravno, saj se seznanjajo s tem časom, imajo vse kapacitete za polno sočutje ob umirajočem. Dobro je tudi, da se v družini pogovarjamo o vsem, kar se nam zdi pomembno za tisti čas, kaj naj bi se zgodilo, kaj pa naj se ne bi zgodilo. To je namreč pomembno tudi za svojce, olajša jim poznejši čas žalovanja in razblinja strahove. Najbolj temeljno pa je pogumno sprejeti misel, da smo v resnici duša, ki biva v tem telesu. Da gre s smrtjo telesa življenje v resnici naprej. To je danes že zelo prisotno spoznanje, ki ni več nujno povezano s katero koli institucionalizirano religijo.«
