Zmagovalci in poraženci
Predvolilna tekma je bila svojevrsten oglaševalski festival. Slišali smo veliko obljub, kandidati za poslanske sedeže so se trudili, da bi se predstavili kot ljudje, ki bodo obljube tudi izpolnili, in Slovenija bo postala vzorno urejena in pravična država. Toda izkušnje nas učijo, da so politiki bolj kratkega spomina. Ko se prerinejo do oblasti, praviloma pozabijo, kaj so obljubljali volivcem. Za letošnje parlamentarne volitve je značilno, da je sodelovalo zelo veliko strank oziroma list in dobrih tisoč kandidatov se je nadejalo dobro plačane službe in vstop v družbo tistih, ki odločajo o usodi državljanov. Le devetdesetim je uspelo, poraženci bodo svoje razočaranje skušali prikriti in se morda poskušali zavihteti na oblast na naslednjih volitvah. Do takrat pa bodo kritizirali oblastnike, ki niso kos vodenju države. Skratka, nič novega.
Pa vendar, ali se lahko končno uresniči tisto, kar politiki obljubljajo v predvolilnem času in kar državljani pričakujemo? Zakaj na primer dosedanja vlada ni ukinila dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ko pa vsi vemo, da je sedanji sistem neučinkovit in krivičen, še najbolj do socialno šibkih. Kako to, da parlamentarcem v vseh dosedanjih sklicih ni uspelo postaviti jasne ločnice med javnim in zasebnim, zakaj so kar naprej iskali izgovore za slabe zakone, ki omogočajo nesramno bogatenje peščici, vse več državljanov pa išče pomoč pri Rdečem križu ali Karitasu? Čeprav gre humanitarnim organizacijam vse priznanje za njihovo nesebično delo, pa je vendarle za državo sramotno, če ljudje za polni delovni čas ne zaslužijo niti toliko, kot znaša statistično izračunan znesek za osnovno preživetje. Pri tem kar naprej poslušamo mantro, da je pri nas »strošek dela« še zmeraj previsok, da bi bilo naše gospodarstvo konkurenčno na globalnem trgu.
V bistvu bi morali doseči soglasje, kam pravzaprav želimo, kakšna naj bo slovenska država in družba. V ustavi sicer piše, da smo socialna in pravna država, kar naj bi pomenilo, da nam je vsem zagotovljena enakost pred zakonom, država pa se je z najpomembnejšim pravnim aktom zavezala pomagati socialno ogroženim. Ali je res tako težko doseči družbeno soglasje, da bi se ustavno zagotovljene zaveze uresničevale?
Politiki zelo radi govorijo o podatkih, ki ponazarjajo, kje je naša država po razvitosti in socialni pravičnosti. Toda ali ni žalostno, če jih zadovolji podatek, da so naše plače in pokojnine v povprečju še zmeraj višje kot – na primer – v Bolgariji ali Romuniji. Vsi skupaj si moramo prizadevati, da bomo primerljivi z najrazvitejšimi. Prvi pogoj za uspešnost katere koli družbe sta njena notranja trdnost, povezanost. Toda številni politiki si s prav neverjetno ihto prizadevajo za nove in nove delitve. Še zmeraj je priljubljena tema novih razlagalcev »zgodovine«, kdo je bil na pravi strani med drugo svetovno vojno, ali partizani ali domobranci. No, v zadnjih mesecih se pojavljajo tudi zelo nenavadna »pričevanja« o naši osamosvojitvi. Saj najbrž ne skušajo svoje prikrojene »resnice« ponujati nam, ki smo pri teh dejanjih sodelovali, njihov cilj so mladi, ki o dogajanju v 80. in 90. letih slišijo le v pripovedovanjih starejših. Prav zato je odgovornost pripovedovalcev še toliko večja. Vendar je odgovornost najbolj pogrešana lastnost politikov. Za napake so po njihovem mnenju zmeraj krivi »drugi«, za uspehe pa zaslužni le oni.
Žal se v politiki že nekaj časa uveljavlja miselnost, ki je podobna oglaševalskim kampanjam. Farmacevti nas tako prepričujejo o »čudežnih« učinkih raznih zvarkov, a pri tem zvito pripomnijo, da se je treba pred uporabo posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom. Drugače povedano, če gre kaj narobe, ste krivi sami. Podobno je pri oglasu, ki pravi, da ta in ta šampon odpravi do sto odstotkov prhljaja. Drugače povedano, lahko se zgodi, da sploh ne bo nobenega učinka. Podobno je tudi z obljubami politikov. Resnicoljubni so do sto odstotkov.
