Kdo pomaga 80 tisočim nemočnih v Sloveniji?
S srečanja na Brdu
Družinski in drugi neformalni oskrbovalci so nepogrešljivi del kakovostne in finančno vzdržne dolgotrajne oskrbe; v Sloveniji in vsej Evropi opravljajo več kot 75 odstotkov celotne dolgotrajne oskrbe. Na Brdu pri Kranju je bila v prvi polovici maja konferenca, posvečena predvsem neformalni oskrbi v Sloveniji.
Kdo so družinski in drugi neformalni oskrbovalci in zakaj je njihovo delo pomembno za našo državo? Kakšne so potrebe, stališča in želje družinskih oskrbovalcev? Kako lahko neformalnim oskrbovalcem daje podporo državna politika? To je le nekaj vprašanj, na katera so iskali odgovore tako nastopajoči strokovnjaki kot tudi udeleženci konference, ki jo je spodbudil Inštitut Antona Trstenjaka, podprli pa ministrstvo za zdravje, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvo za okolje in prostor.
Na konferenci o neformalni oskrbi so bili osredotočeni na družinsko oskrbo, saj je med neformalnimi oskrbovalci več kot 80 odstotkov družinskih oskrbovalcev, preostalih 20 odstotkov pa so sosedje, prijatelji in prostovoljci. Neformalni oskrbovalec je človek, ki nekaj ur tedensko ali celodnevno (brezplačno!) oskrbuje starega, kronično bolnega ali invalidnega človeka in mu tako omogoča, da živi doma, kar je trend ne samo pri nas, ampak v celotni evropski skupnosti. Skoraj vsak star človek želi ostati do konca svojega življenja v domačem okolju, torej v kraju in prostoru, ki ga je navajen, se v njem najbolje znajde in počuti. Pri tem mu morajo pomagati država in svojci – če država pomaga družinskim oskrbovalcem s sodobnim sistemom dolgotrajne oskrbe, zdravstvena in socialna stroka pa z znanjem, je družinska oskrba najboljša in najcenejša možnost oskrbe. Statistika pravi, da je v vlogi družinskega oskrbovalca vsak deseti Slovenec. Med predavanji na konferenci je ena od nastopajočih povabila prisotne, naj dvignejo roke tisti, ki sami oskrbujejo nemočno osebo ali poznajo koga, ki to počne – morda je bilo pet, šest tistih, ki rok niso dvignili ...
Združenje Eurocarers
Med prvimi govorci je nastopil Stecy Yghemonos, izvršni direktor združenja Eurocarers, s predstavitvijo potreb, pomena in podpore neformalnim oskrbovalcem v Evropi, kjer se staranja prebivalstva vse bolj zavedajo in evropska skupnost že precej let pomembno pritiska na politične odločevalce, ki so ključni za doseganje sprememb na področju skrbi za starejše in nemočne. Poudaril je, da je staranje prebivalstva vsem nam skupno in da večina evropskih držav ugotavlja, da bo vse težje finančno zagotavljati dolgotrajno oskrbo prek formalnih sistemov, zato je nujna politična in splošna podpora neformalnim oskrbovalcem. Teh je v Evropi kar 20 odstotkov! Ni presenetljivo, da je kar 80 odstotkov neformalnih oskrbovalcev žensk, starih od 45 do 75 let. »Če bi ti prenehali delovati, bi se celoten sistem oskrbe zrušil,« je dejal in opozoril na nevarnosti v bližnji prihodnosti: oskrbovalci se starajo, razdalje med sorodniki so vse večje (migracije iz ruralnega v urbano okolje), velikost družin se manjša, vse več ljudi mora delati daljše življenjsko obdobje. Ni presenetljivo, da je zdravje neformalnih oskrbovalcev vse slabše, pogostost njihovih težav je vsaj za 20-odstotkov višja kot pri drugih. Brez podpore, je dodal, bodo neformalni oskrbovalci prav kmalu postali tisti, za katere bo treba skrbeti. Zato je predstavil, kaj vse bi lahko družba in politika storili, da bi neformalne oskrbovalce podprli – od finančne podpore do možnosti zaposlitve (veliko je nezaposlenih), možnosti upokojenskega kredita za čas, ki ga porabijo za oskrbo, zagotavljanja občasnih dopustov med oskrbovanjem, omogočanja svetovanja ... Bitka bo težka, gospodarstvo se namreč boji, da bodo morali oni financirati omenjeno podporo, je zaključil Yghemonos.
Na vprašanje, kje je na področju oskrbe starejših Slovenija, je posebej za Vzajemnost odgovoril, da smo še pred nekaj leti capljali za uspešnejšimi evropskimi državami, vendar opaža, da je naredila Slovenija v zadnjih letih velik napredek. »Strategija, ki jo razvijate, pri čemer sodeluje več ključnih ministrstev, je zelo dobra in primerljiva z drugimi evropskimi državami, ki so na tem področju naredile že precej. Za zdaj kaže dobro, imate veliko možnosti za dober razvoj,« je bil optimističen.
Šola solidarnosti
»Za oskrbovanje je bistvena dinamika med človekovo močjo in nemočjo,« je predstavitev Inštituta Antona Trstenjaka začel dr. Jože Ramovš. Oskrbovanje je odgovor zdravih ljudi na stanje bolnih, odgovor močnih na nemoč tistih, ki so nemočni, meni. In tej dinamiki se reče solidarnost. Močni bolj potrebujejo nemočne, je še poudaril, saj se lahko le tako zdravo razvijajo. Zanimive so bile tudi njihove predstavitve na temo samostojnosti in pomoči pri vsakodnevnih opravilih oskrbovancev, saj gre za osrednje vprašanje pri organizaciji sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe. Njena učinkovitost pa je zelo odvisna od povezanosti, razmerij med oskrbovalci, oskrbovanci in oskrbovalskimi sistemi. Kdo pomaga 80 tisočim nemočnih v Sloveniji? Najprej formalni oskrbovalci (domovi za starejše, dnevni centri, pomoč na domu), nato družinski in drugi neformalni oskrbovalci. Nepogrešljivi so eni in drugi. V skupinski predstavitvi je bilo omenjeno tudi, da so starejši vse pogosteje žrtve nasilja (telesnega, spolnega, psihičnega, ekonomskega), ki se odvija tako v domovih kot na ulici, največ pa ga je v domačem okolju. Vendar je nasilje v družini pogosto nehoteno. Oskrbovalcem popustijo živci ...
Spoznali smo tudi tri sisteme informacijsko-komunikacijske tehnologije, Ramovš pa je zaključil, da je za Evropo staranje prebivalstva največja in najtežja naloga v dosedanji evropski kulturi! Obvladovanje demografske krize s humanim in finančno vzdržnim oskrbovanjem je največja šola solidarnosti.
Dr. Valentina Hlebec iz Centra za proučevanje družbene blaginje na ljubljanski fakulteti za družbene vede je predstavila več zanimivih vidikov o obravnavi oskrbe, Katja Rihar Bajuk z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Tatjana Buzeti z ministrstva za zdravje pa sta se posvetili delovni zakonodaji in družinskim oskrbovalcem ter izzivom ureditve dolgotrajne oskrbe v Sloveniji.
Zaključki konference
Družinski in drugi neformalni oskrbovalci so nepogrešljiv del kakovostne in finančno vzdržne dolgotrajne oskrbe, v Sloveniji in vsej Evropi opravljajo več kot 75 odstotkov celotne dolgotrajne oskrbe.
Sodobni sistem dolgotrajne oskrbe je lahko human in finančno vzdržen le, če sistemsko povezuje neformalno in formalno oskrbo v dopolnjujočo se sinergično celoto.
Pogoj za kakovost nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe je intenzivni razvoj sodobnih programov za razbremenitev družinskih oskrbovalcev (njihovo usposabljanje, pravna zagotovitev pravic, ki omogočajo oddih in usklajevanje poklicnega življenja in oskrbovalnih obveznosti, ter krajevni programi za pomoč).
Danes so svojci – družinski oskrbovalci – najšibkejši člen med deležniki dolgotrajne oskrbe. Usodna posledica zanje, za razvoj oskrbovalne stroke in oskrbovalnih programov nastane, če politika v boju za moč izkorišča njihovo nevidnost in ranljivost.
Dolgotrajna oskrba mora biti locirana v krajevno skupnost – enako kakor otroško varstvo; država mora celovit sistem dolgotrajne oskrbe regulirati z zakonodajo, sistemom pravičnega in vzdržnega financiranja (vsaj 1,3 odstotka BDP za dolgotrajno oskrbo, kar je povprečje EU, medtem ko je zdaj v Sloveniji le 0,9 odstotka BDP), razvojem oskrbovalnih programov in nadzorom nad kakovostjo izvajanja oskrbe.
Dolgotrajna oskrba bo v času intenzivnega večanja ob staranju prebivalstva največja priložnost za hiter razvoj solidarnosti in lepšega sožitja v sodobni družbi, kjer postajajo neuporabni tradicionalni vzorci solidarnosti v družini, službi in družbi.
