Če ne moreš iz stanovanja, kaj boš potem?

jun. '18

dr. Boštjan Kerbler

Dolgotrajno čakanje na prosto posteljo v domu starejših ali najem oskrbovanega stanovanja kaže na to, da bomo morali vpeljati drugačne oblike stanovanjske oskrbe in storitev za starejše, ki bodo učinkovitejše in finančno manj zahtevne, hkrati pa bodo upoštevale želje in potrebe starejših ljudi.

Prilagajanje bivalnih okolij in storitev hkrati ponuja možnosti za razvoj novih podjetij in izdelkov ter s tem novih delovnih mest, pravi dr. Boštjan Kerbler, raziskovalec z Urbanističnega inštituta RS in profesor na katedri za pravo in menedžment nepremičnin Evropske pravne fakultete. Ukvarja se s študijami, ki vključujejo zlasti staranje prebivalstva ter oblikovanje in prilagajanje življenjskega okolja za potrebe starejših in invalidov. Ena takih je raziskava Inovativne oblike življenjskih okolij za starejše v Sloveniji. Skoraj tisoč prebivalcev, starejših od 50 let, so spraševali, za katero od oblik bivanja bi se odločili, če ne bi mogli več skrbeti zase. Izbirali so med že uveljavljenimi, kot so nastanitve v domu starejših ali oskrbovanem stanovanju ter bivanje doma z oskrbo na domu ali z obiskovanjem dnevnega centra, ter nekaterimi manj znanimi oblikami bivanja. Med te spadata sobivanje (starejši ljudje si delijo stroške bivanja v skupni hiši in si medsebojno pomagajo) ali bivanje v medgeneracijski stavbi, v kateri živijo mlade družine, ljudje srednjih let in starejši, upravnik hiše pa ureja socialne odnose med njimi. Stanovalci si medsebojno izmenjujejo usluge – starejša soseda popazi na otroke, mlajši starejšega soseda kam pelje … Tretja možnost je gospodinjska skupnost, kar že razvijajo v novejših domovih za starejše. Manjša skupina starejših živi skupaj, imajo gospodinjo, ki jim pomaga, sicer pa kuhajo skupaj, se družijo in živijo nekakšno družinsko življenje. To je bolj prijazna, stanovalcem domača in tudi cenejša oblika bivanja, ki se lahko razvije v okoljih, iz katerih starejši ljudje izhajajo, torej v bližini sorodnikov, prijateljev in znancev. Morda najmanj poznani možnosti pa sta bivanje z drugo družino (k ostarelemu človeku se priseli družina, ki v nadomestilo za bivanje pomaga vzdrževati hišo in pomaga lastniku pri vseh opravilih) in oskrbniška družina. Ta deluje podobno kot rejniška družina, le da si starejša oseba (lahko jih je tudi več) sama izbere okolje, v katerem bi rada živela, in postane član družine, v kateri je vsaj eden izmed članov usposobljen za oskrbo starejših.

Tradicija je (pre)močna

Izkazalo se je, da je malo več kot četrtina vprašanih odprta za vse ponujene možnosti. To so bili najmlajši anketiranci, nekateri še zaposleni. Manj je bilo tistih, za katere ni sprejemljiva nobena druga možnost kot ostati na svojem domu. Ti so najstarejši med anketiranimi, večinoma imajo le osnovno šolo in živijo na podeželju. Starejši od povprečja so bili anketiranci v skupini, za katero je najbolj sprejemljiv dom za starejše. V drugi skupini so tisti, ki bi šli v dom ali oskrbovano stanovanje. Ti so bolj izobraženi in imajo višje dohodke. Vprašani v zadnjih dveh skupinah skupaj predstavljajo dve tretjini vseh anketirancev.

Kot pravi sogovornik, je raziskava potrdila tisto, kar so pravzaprav že slutili. Starejši ko so ljudje, bolj so navezani na dom, o selitvi kamor koli ne želijo niti razmišljati. Obenem še vedno prevladuje miselnost, da morajo otroci – pri tem mislijo predvsem na hčere ali snahe – skrbeti za ostarele sorodnike. Mlajše generacije niso tako navezane na lastnino, močneje se zavedajo, da bodo morali pravočasno poskrbeti za lastno starost, ne želijo pa obremenjevati otrok.

Potrebam in željam stanovalcev pa se bodo morali bolje prilagajati tudi arhitekti in gradbinci. Ker je Boštjan Kerbler gostujoči profesor na zagrebški fakulteti za krajinsko arhitekturo, se je s študenti zadnjega letnika in nekaterimi kolegi lotil projekta z naslovom Načrtovanje bivalnega okolja za starejše. »Kolikor vem, na Hrvaškem gradijo le klasične domove za starejše in manjše družinske domove – take, v katere se selijo tudi starejši Slovenci. Alternativnih oblik bivanja za starejše ne poznajo, jih pa mi seznanjamo z njimi.« Študenti krajinske arhitekture so se naprej prepričali, kako starejši živijo, preizkusili so, kako je biti na invalidskem vozičku in kako je, če si slep ali slaboviden, nato pa so izrisali svoje zamisli za urbanistično ureditev območja v Novem Zagrebu, kjer so stanovanja, šola, vrtec, rehabilitacijski center itd. in v katerega so smiselno umestili tudi stanovanja za starejše ljudi. Do 18. junija si projektne rešitve študentov lahko ogledate v knjižnici Urbanističnega inštituta.

Biti doma – na varnem

Urbanistični inštitut skupaj s fakulteto za družbene vede izvaja še drug projekt – Model kakovosti staranja prebivalstva v Sloveniji. »Razviti želimo model kakovostnega bivanja v domačem okolju. Vemo, da si velika večina starejših želi ostati čim dlje v domačem okolju, kar pa zaradi različnih ovir pogosto ni mogoče. Zato smo se lotili temeljitega pregleda, kaj vse v stanovanju ali hiši lahko povzroča težave, ko človek ostari. Bili smo zelo temeljiti, upoštevali smo vse prostore od dvorišča do stranišča: ni dvigala, ni klančine pred vhodom, vrata so pretežka, stopnice prestrme, v stanovanju so pragovi, preproge, kabli, osvetljenost je slaba, kopalnice neustrezne … Pri tem smo ugotovili, da so pravilniki o tehničnih rešitvah v bivalnih prostorih izredno zastareli in zelo ohlapni. Na podlagi primerov dobrih praks smo izdelali predloge, s katerimi posegi bi ovire umaknili.«

In kaj bo zdaj z njihovimi dognanji? »Saj veste, raziskovalci raziskujemo, predlagamo, ozaveščamo, ne moremo pa vplivati na to, kako se bo to razvilo v praksi. Vsekakor pa je nujna sprememba stanovanjske zakonodaje, posodobljeni morajo biti zlasti pravilniki o gradnji stanovanj, ki bodo primerna za vse starosti in potrebe.« Sogovornik je prepričan, da bi morali podobne subvencije, ki jih lastniki stavb dobivajo za energetske prenove, uvesti tudi za prilagoditve stanovanj za varno in samostojno bivanje starejših. Pri tem bi jim bila v pomoč lista preverjenih mojstrov, ki bi jim svetovali ter hitro in zanesljivo opravili potrebna dela.

»Pravzaprav je nerazumljivo, kako malo pozornosti namenjamo urejanju bivalnega okolja, ko pa je v resnici tako pomembno. Kako naj na primer starejša oseba sodeluje pri vseživljenjskem učenju, če ne more iz stanovanja?« se sprašuje Boštjan Kerbler.

Dvigala – misija nemogoče

Čeprav so namenska stanovanja za starejše skupaj z možnostmi sobivanja prvič omenjena v predlogu novega stanovanjskega zakona, pa kaže, da država še daje prednost institucionalnemu varstvu. Stanovanjski sklad RS namreč do leta 2020 načrtuje gradnjo do 200 oskrbovanih stanovanj v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Še približno tristo novih stanovanjskih enot pa naj bi dobili s pomočjo razpisa v višini 15 milijonov evrov za kreditiranje in soinvestiranje v domove za starejše, oskrbovana stanovanja in centre za dnevno bivanje. Tisti, ki so pripravljeni svojo preveliko ali za bivanje starejših neprimerno nepremičnino oddati v najem, to lažje storijo prek javnega servisa za nepremičninsko posredovanje pri stanovanjskem skladu, kjer jim pomagajo najti drugo bivališče.

Številnim starejšim pa se sploh ne bi bilo treba preseliti, če bi imeli ustrezno prilagojena stanovanja ali vsaj dostop do njih, na kar je večkrat opozoril tudi naš sogovornik. Med njimi so tisti, ki bivajo v stavbah z le štirimi nadstropji brez dvigala. Naša zakonodaja namreč zapoveduje, da morajo za tak poseg, kot je vgradnja dvigala, podpisati soglasje vsi etažni lastniki. V večini blokov je do stoodstotnega soglasja skoraj nemogoče priti, tega predpisa pa do zdaj še nobeni vladi ni uspelo spremeniti. »Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da je zahteva po vgradnji dvigala tudi po veljavnem pravilniku o gradnji stanovanjskih stavb predvidena šele za večstanovanjske stavbe s petimi etažami. To je za ta čas in ob zavedanju potreb starajoče se družbe nedopustno,« zaključuje Boštjan Kerbler.

Besedilo in fotografija: Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media