Slovensko partizansko zdravstvo veličastno v boju za obstoj naroda

Zgodbe | jul. '18

ODSTRTE PODOBE – KANIŽARICA

Rudarsko naselje v zahodnem delu Bele krajine je po novembru leta 1943, ko je tu nastalo osvobojeno ozemlje, odigralo pomembno vlogo v slovenskem partizanskem zdravstvu, saj je bila v upravni zgradbi rudnika rjavega premoga januarja naslednje leto ustanovljena največja in najbolje opremljena civilna bolnišnica OF. »To je bila ena izmed treh bolnišnic za potrebe prebivalstva, v njej pa je bilo 60 postelj, medtem ko jih je bilo v Trebnjem 25 in Starem trgu pri Ložu 35. Poleg teh je bilo v NOB na celotnem ozemlju Slovenije na skrivnih mestih še 265 vojaških bolniških ustanov, ki jih je zasnoval dr. Pavel Lunaček in v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev,« pravi 96-letna upokojena pediatrinja, univerzitetna profesorica in znanstvenica dr. Zora Konjajev, ki je kot študentka medicine prišla v Kanižarico 20. februarja 1944 in v njej delala do 25. marca 1945, ko je bila evakuirana v Dalmacijo.

Potem ko je belogardistični ovaduh v njenem predalu na medicinski fakulteti, kjer je bila aktivistka OF, našel ilegalno literaturo, je oktobra 1943 s hčerko Cvetko na hitro zapustila Ljubljano in se nato štiri mesece prebijala v Belo krajino. Spotoma se ji je pridružila še sestra Zdenka z otrokom in tako sta 19. februarja 1944 prišli v Črnomelj. Zatekli sta se v poslopje novoustanovljenega Slovenskega narodnega gledališča, kjer sta se srečali s sestrama, opernima pevkama Bogdano in Nado, ki sta že pred kapitulacijo Italije odšli v partizane. Po odločbi mestnega ljudskega odbora se je naslednje jutro navsezgodaj odpravila v civilno bolnišnico v tri kilometre oddaljeno Kanižarico, kjer je kot študentka medicine z opravljenimi šestimi semestri začela opravljati delo nekakšne glavne sestre, kar je pomenilo, da je skrbela za zdravila, instrumente, sterilizacijo in sodelovala pri operacijah.

Civilna bolnišnica OF Kanižarica

»Po odloku zdravstvenega odseka smo v bolnišnico sprejemali le civilne bolnike in ranjence. Izjema so bili urgentni primeri in nudenje prve pomoči zavezniškim letalcem, ki so bili sestreljeni nad Belo krajino. V rudniški stavbi smo imeli elektriko, vodovod in telefon ter izolirnico, rentgenski aparat in priročni mikrobiološki laboratorij z mikroskopom. Bolnišnico sta vodila ginekolog dr. Tone Cizelj in kirurg dr. Mirko Černič, medicinske instrumentarke so bile poleg mene še Marja Simončič, Nija Bren in Majda Zemljak, bolničarke pa Francka Kocjan, Marija Koprivec, Amalija Movren in Mimi Nampelj. Instrumente, obveze in zdravila smo nabavljali v lekarni Bober na Stražnjem Vrhu. Za izboljšanje prehrane bolnikov je bolnišnica imela tudi svoje posestvo, ki je zagotavljalo redno oskrbo z mlekom. V civilni bolnišnici v Kanižarici se je v letu dni zdravilo 727 bolnikov, kirurških posegov je bilo 507, med njimi 84 otrok s hudimi poškodbami, ki so jih dobili pri igri z odvrženim eksplozivnim orožjem, najpogosteje italijanskimi ročnimi bombami (paradajzaricami). 31 otrokom je bilo treba amputirati prste na rokah in nogah, štiriletnemu fantiču smo amputirali nogo, šest otrok je izgubilo vid. V bolnišnični ambulanti smo pregledovali bolnike iz Bele krajine, Dolenjske, s Kočevskega in iz Gorskega Kotarja; opravljenih je bilo 3699 ambulantnih in 306 rentgenskih pregledov,« se naša sogovornica natančno spominja časa, ki ga je preživela v Kanižarici in ko je sodelovala tudi pri operaciji komandanta partizanske vojske Franca Rozmana - Staneta.

»Zaradi nujne pomoči so 7. novembra 1944 v bolnišnico pripeljali častnike glavnega štaba slovenske vojske, ki so bili ranjeni pri preizkušanju novega angleškega minometa. Komandanta Staneta, ki je bil ranjen v trebuh in je izgubil veliko krvi, ter druge častnike je operirala ekipa, v kateri sta bila kirurga dr. Bogdan Brecelj in dr. Pavel Lunaček, anestezist je bil dr. Tone Cizelj, instrumentarka pa jaz. Franc Rozman je štiriurno operacijo sicer preživel, a poškodbe so bile prehude in izguba krvi prevelika, tako da je nekaj ur kasneje umrl. Drugi ranjeni častniki so operacije preživeli. Komandanta Staneta so položili na katafalk v Črnomlju, na pogrebni slovesnosti sta govorila Josip Vidmar in Boris Kidrič, nakar so krsto z njegovim truplom pokopali na Bukovi gori nad Nemško Loko in njegov grob je ostal tajen vse do prekopa v grobnico narodnih herojev v Ljubljani.«

Kljub stalni nevarnosti pred vdorom sovražnika na osvobojeno ozemlje so občutek varnosti zagotavljali borci 7. korpusa, ki so pod vodstvom komandanta Staneta preprečili vse poskuse, da bi prodrl v Belo krajino čez Gorjance ali Kolpo. Po njegovi smrti pa so domobranci računali, da je v vojski zavladal kaos in so 13. novembra iz kočevske smeri prodrli v Črnomelj in Kanižarico. A v bolnišnici so naleteli le na vročične tifusne bolnike, ki so jih negovale požrtvovalne domačinke, vse druge pa so pravočasno preselili na varno. Osebje se je napotilo proti Gorjancem, od koder so se že naslednji dan lahko vrnili v Kanižarico, saj so borci 7. korpusa domobrance, ki so iz bolnišnice odnesli vse, kar je bilo vrednega, pregnali.

Radodarni Belokranjci 

Marca 1945 se je začela evakuacija civilnega prebivalstva z osvobojenega ozemlja, v okviru katere so zavezniška letala v begunsko bazo SNOS-a v Kaštelah pri Splitu prepeljala 2140 starejših ljudi, bolnikov in žensk ter 600 otrok. V Dalmaciji so bili na varnem in tudi hrane je bilo dovolj. Prijaznost domačinov je blažila njihovo veliko hrepenenje po domu in junija so jih z ladjami prepeljali do Novega, od tam s tovornjaki do Reke in nato z vlakom v osvobojeno Ljubljano. »Z otrokom sem se vrnila k staršem, saj je moj mož Cveto Močnik - Florjan, diplomirani pravnik ter državni reprezentant v smučanju in kajakaštvu, leta 1943 padel na planini Golobar in je narodni heroj. Poleti 1945 sem skupaj z drugimi medicinci odšla v Beograd, da zaključim študij. Tam sta nas obiskala partizanska zdravnika dr. Janez Milčinski in dr. Martin Benedik ter nas spodbujala, naj čim prej diplomiramo in se vrnemo v Slovenijo, kjer je zelo primanjkovalo zdravnikov. Kot študentka medicine sem se ponovno poročila z Aleksandrom Konjajevim, profesorjem na agronomiji, s katerim imam hčer Ženjo in sina Andreja. Čeprav sem želela postati ginekologinja, sem se na predlog ministra dr. Marjana Ahčina zaposlila na pediatriji, se usmerila v neonatologijo, leta 1974 doktorirala in se pred šestintridesetimi leti upokojila,« pripoveduje vitalna babica šestim vnukom in prababica devetim pravnukom.

Ko se vrneva v njeno medvojno obdobje, odločno pribije: «Slovensko partizansko zdravstvo je veličastno poglavje v zgodovini krutega boja majhnega slovenskega naroda za obstoj in svobodo s premočnim in brutalnim sovražnikom. Vsi, ki smo preživeli vojno v Beli krajini, je nismo nikoli pozabili predvsem zaradi požrtvovalnih ljudi, ki so nam z dobroto in radodarnostjo omogočili preživetje v hudih vojnih časih. Na zaprtem osvobojenem ozemlju je bil pretok ljudi in blaga omejen, zato so se zaloge v štirih vojnih letih izčrpale. Primanjkovalo je hrane, soli, obutve, oblačil, mila in drugih higienskih pripomočkov. Pomanjkanje so Belokranjci poskušali omiliti in so delili z drugimi prebivalci še tisto malo, kar jim je ostalo, saj so s hrano oskrbovali vojsko, bolnišnico v Kočevskem rogu in vse civilne ustanove.«

Med pogovorom je dr. Zora Konjajev večkrat opozorila na izjemen pomen kulture v tistih časih, ki jo je partizanska oblast spoštovala, saj se je zavedala, da je skozi stoletja prav kultura ohranila slovenski narod pri življenju. Na osvobojenem ozemlju je več kot sto umetnic in umetnikov z različnih področij s svojim ustvarjanjem prispevalo k dvigu kulturne ravni med prebivalstvom. Med njimi sta bili tudi njeni sestri, čeprav sta tudi ona in Zdenka imeli za sabo očetovo šolo večglasnega petja. Z najmlajšim bratom Binetom so se namreč rodili v učiteljski in glasbeni družini Albina in Alojzije Stritar, ki se je leta 1926 s Ptuja preselila v Ljubljano. Oče je bil vsestranski glasbenik in tudi skladatelj. Leta 1933 je najprej nastal tercet, ko pa je začela peti še Zora, pa kvartet sester Stritar, ki sta ga spremljala Danilo Švara in Marjan Lipovšek, sodelovale so tudi s plesnim orkestrom Bojana Adamiča. Zora se je po končani osnovni šoli in klasični gimnaziji vpisala na medicinsko fakulteto, a študij je prekinila vojna, v kateri so se vsi Stritarji vključili v osvobodilno gibanje.                                    

Boris Dolničar