Adergas – v družbi samostana
Dobrodošli v Adergas.
Kraj Adergas blizu Cerkelj na Gorenjskem zaznamuje nekdanji samostan s cerkvijo, okoli katerega so nanizane hiše, ki segajo tudi na okoliške griče. Težko si je zamišljati davno pretekle čase, ko je življenje utripalo predvsem za samostanskimi zidovi. Takrat naj bi nastalo ime, ki je najverjetneje popačenka nemških besed.
»An der Grass (Na trati) ali pa morda An der Gasse (Na ulici).« Možnosti pa je še več: lahko bi bila skovanka priimka katerega izmed graščakov ali pa morda namiguje na orla (nemško adler) v grajskem grbu. O izvoru imena mi pripoveduje Silvo Sirc, eden izmed najbolj vsestransko aktivnih domačinov.
Izvem še, da ima kraj okoli 160 prebivalcev, med hišami pa se je ohranila ena sama prava kmetija, kamor gredo lahko po mleko in še kaj. »Naselje se stara, saj ni več tako velikih družin kot nekoč.« Oba z ženo izhajata iz velikih družin. Silvo je bil rojen na sosednji domačiji, ki so ji pravili Pek. »Ne vem, zakaj, saj pri nas nismo imeli pekarstva, morda pa je nekoč kdo delal kot pek v samostanu. Tam so vsekakor pekli, pa ne samo kruha, ampak tudi preste. Zanje so prinesle recept redovnice z Dunaja, v Sloveniji pa jih po izvirnem receptu pripravljajo le še v vodiški pekarni Jagodic. V Adergasu pa jih lahko pokusite v gostišču Domačija Vodnik.«
Začelo se je s čudežem
Kraj zaznamuje nekdanji samostan s cerkvijo.
Samostan so v 13. stoletju ustanovile redovnice dominikanke iz plemiških družin iz okolice Dunaja. S seboj so prinesle bogato dediščino in z njo so lahko kupovale okoliška posestva. Ker so potrebovale hlapce za delo v samostanu in na poljih, so jim v okolici postavile hiše, v katerih so si lahko ustvarili družine. Redovnice so bile dobrohotne in so imele celo poseben sklad, da so skrbele za revne in pred cerkvijo delile kruh. Samostan so dvakrat razdejali Turki. Hkrati z gradom Kamen, o katerem pričajo skromni ostanki ruševin v gozdu nad samostanom. Sprva je bil lesen, sredi 18. stoletja pa so skupaj z novo cerkvijo postavili zidanega. A samostan je deloval le do leta 1782, ko so ga razpustili po dekretu avstro-ogrskega cesarja Jožefa II. V samostanu so nekaj časa živeli ujetniki, skoraj stoletje pa je v prostorih delovala šola (od leta 1871 do 1967). Redovnice so že leta 1504 ustanovile interno šolo, ki je bila prvi zavod za vzgojo deklet na Slovenskem.
Samostan se imenuje po Velesovem, največji vasi v bližini. O nastanku prvotne kapele govori legenda: duhovnik iz bližnje vasi Trata je hodil molit v gozd in nekoč je na hrastu naletel na Marijino sliko. Odnesel jo je domov, toda naslednje jutro je ni bilo več. Spet jo je našel na hrastu. Ponovno jo je odnesel, a Marija se je ponoči čudežno vrnila na hrast. Spoznal je, da želi živeti na drevesu, zato so tam postavili kapelo z Marijino podobo, ob kateri so se začeli zbirati romarji. Sledila je gradnja večje cerkve, ki je postala znamenita božja pot. Današnja cerkev Marijinega oznanjenja je zgrajena v beneškem baročnem slogu in je znana po najstarejšem Marijinem kipu na Slovenskem iz 13. stoletja. Posebnost kipa je, da ga oblačijo. Premore kar 12 oblek, ki jih že vse od 14. stoletja menjajo glede na letni čas in praznike. Poleg kipa se cerkev ponaša še z bogato dediščino Kremser-Schmidtovih slik. Že več kot desetletje so ponosni na Močnikove orgle. V igranju na njih se lahko preizkusijo učenci orglarske šole, poleti pa v okviru Festivala Radovljica pripravljajo koncerte. Cerkev je bila nekoč božjepotno središče za Gorenjsko. Pravili so: »Kdor ne more na Višarje, naj gre k Mariji v Velesovo!« Osrednje versko praznovanje poteka septembra na mali šmaren. Takrat poteka procesija z Marijinim kipom do podružnične cerkve sv. Marjete na Trati.
Združuje jih kultura
Silvo Sirc je avtor obsežne knjige o domači župniji.
Domačini so že od nekdaj tesno povezani. Tudi zaradi uspešnega delovanja Kulturno-umetniškega društva Pod lipo Adergas. Letos praznuje že 80. obletnico delovanja in šteje okoli 150 članov. Dolgoletni predsednik društva je bil Silvo Sirc. Po spletu okoliščin je postal tudi režiser in je režiral že več kot 140 iger. Z igralci nima težav, saj jih nikoli ne manjka. Vsako leto pripravijo eno igro za odrasle in tri za otroke. Zadnje se zvrstijo za materinski dan, miklavževanje in božič. Letošnja igra za odrasle je srednjeveški misterij z naslovom Theophilus in Anima. Predstave včasih potekajo na stopnišču pred cerkvijo ali pa na samostanskem dvorišču. Gostujejo tudi drugje, najpogosteje v bližnjih Cerkljah.
V okviru kulturnega društva se zvrsti celo do 50 različnih dogodkov letno. Dobro je sprejeta prireditev Družine pojejo. Nima tekmovalnega značaja, ampak je predvsem še ena priložnost za prijetno druženje. Prireditev Pokukajmo v špajzo je druženje ob hrani in pijači. Udeleženci prinesejo različne domače dobrote in jih predstavijo ob pokušini. Na velikonočni ponedeljek je čas za »sekanje pirhov«, mimo njih pa ne gre niti pustni živžav.
V vasi je dejavno tudi športno društvo. Sredi naselja imajo igrišče za odbojko, ob njem pa je urejeno še otroško igrišče.
Od knjige do družinskih dreves
Silvo Sirc že od mladih nog zbira podatke o domačem kraju. Pred nekaj leti je pripravil knjigo Pod Marijinim varstvom: 850 let župnije Velesovo. Z zbornikom je počastil 850. obletnico ustanovitve župnije (leta 1163).
Silvo je med drugim dolgo pel v pevskem zboru, poskusil se je v slikanju, že 20 let pa postavlja jaslice v župnijski cerkvi. Postavil jih je tudi v skalni votlini ob cesti nad vasjo. Še na eno strast ne smem pozabiti: izdelovanje družinskega drevesa. Prvega je naredil za sestro. Ljudem je bilo všeč, zato so ga nekateri prosili za izdelavo. Do danes jih je izdelal že več kot 70. Družinsko drevo izdela v obliki velikega lipovega lista, v sredino vdela srce s fotografijo starejšega para, iz katerega poganjajo novi listi, nove družine. »Domačega bom moral povečati,« pravi. »Na njem je 139 članov, a vsaj 30 jih še manjka. Družinsko drevo je nikoli dokončano delo – ves čas raste ...«
Adergas je priljubljeno izhodišče za manj kot uro trajajoč vzpon na Štefanjo goro (693 m). Za prvi maj na kmečkem turizmu pri Mežnarju podelijo priznanja pohodnikom, ki so bili na gori vsaj stokrat. Nekateri so se povzpeli še večkrat ...
