Vinogradi med ugaslimi vulkani

Prosti čas | jul. '18

Na otok Lanzarote, ki je najstarejši med Kanarskimi otoki, smo potovali z ladjo in sredi širnega morja zagledali zelo nizek otok, za katerega se je od daleč zdelo, da je obrobljen s snegom. Ko smo pripluli bližje, se je sneg spremenil v strnjena naselja nizkih belih hišk z ravnimi strehami, za hribčke pa so nam povedali, da so ugasli vulkani.

Ob prihodu v glavno mesto Arrecife nas pozdravita dve veliki vetrnici, in ko na marsikateri hiši vidimo sončne celice, je jasno, da so na otoku doma okolju prijazni ljudje. Ker so razvili ekoturizem, se razlikuje od drugih skomercializiranih Kanarskih otokov.

Tukaj je živel vizionarski umetnik, arhitekt in okoljevarstvenik César Manrique (1919–1992), ki je že leta 1978 v Berlinu prejel svetovno priznanje za ekologijo in turizem. Na vsakem koraku se srečamo z njegovo dediščino. Okoli sebe je zbiral ljudi s podobnim mišljenjem ter zasnoval urbanistično podobo otoka: nobenih velikih hotelov in hotelskih naselij, dovoljena je gradnja belih hišk z največ tremi nadstropji, naoknice so zelene ali rjave barve, ob morju lahko modre, ob cestah niso dovoljene reklame, prometni znaki so manjši … Ostalo je le nekaj večjih stavb od prej, pravzaprav je skoraj vse na novo zgrajeno v otoški tradicionalni arhitekturi.

V Arrecifu sta dva zgodovinska gradova: Castillo San Gabriel in Castillo San José. Zadnjega imenujejo tudi Grad lačnih, saj so v letih lakote, ki je sledila po izbruhih vulkanov v 18. stoletju, tukaj delili hrano. Grad je César Manrique spremenil v muzej moderne umetnosti, kjer posedujejo njegova dela pa dela Picassa, Mirója in drugih slikarjev. Do gradu pelje dolg kamnit most, s katerega si lahko spotoma v morju ogledujete kipe štirih jezdecev na konjih, ki imajo glave v obliki stroja.

 Sto vulkanov

Lanzarote je dobil ime v 14. stoletju po genoveškem pomorščaku Lancelottu. Prej so otoški staroselci Gvanči otoku rekli Titeroi-Gatra. Otok je dolg 60 in širok 21 kilometrov in ima 80.000 prebivalcev. Prav čaroben je s svojimi malimi tihimi kraji in mesečevo pokrajino, skozi katero se vijejo lepo asfaltirane ceste brez prometa. S sosednjim otokom Fuerteventura, ki je raj za deskarje, sta bila nekoč združena. 

Večina površja je pokrita z lavo oziroma vulkanskim gruščem, zadnji izbruh vulkana je bil leta 1824. Na otoku je kar 100 vulkanov in 300 kraterjev, najvišja točka je 671 metrov. Otok premore nekaj zelenih oaz in rodovitnih dolinic. Ker redko dežuje, tu uspevajo le kanarske palme in kakšna tamariska, redke rastline dobivajo vodo le iz nočne rose. Ljudje se ukvarjajo s turizmom, nekaj je tako imenovanega suhega poljedelstva (uspevajo paradižnik, čebula, koruza …) in vinogradništva, seveda tudi ribištva. Domačini se radi zabavajo s petelinjimi boji.

Zaradi milega podnebja (pozimi je redko pod 20 in poleti redko nad 25 stopinjami) je otok turistično zanimiv vse leto. Največ turističnih destinacij je na vzhodu otoka, na jugu so plaže s fino mivko. Priljubljen kraj za družine je Puerto del Carmen, kjer je šest kilometrov zlato obarvanega peska. Lepe plaže so še: Playa Blanca, Costa Teguise, Playa Papagayo ... Otok je zanimiv tudi za športnike, na primer golfiste in kolesarje. V Famari na severu se ob ugodnem vetru zbirajo deskarji in kajtarji.

Pokrajino na severovzhodu otoka je preoblikoval vulkan Monte Corona, ki je izbruhnil pred 3000 leti. Med drugim je izoblikoval šest kilometrov dolg lavin predor. V njem je največja turistična znamenitost Los Jameos del Agua – vulkanska jama s podzemnimi predori, muzejem, edinstveno koncertno dvorano za 500 ljudi, restavracijo in turkiznim bazenom. V naravnem jamskem jezercu živijo edinstveni albino rakci. Druga zanimiva jama je Cueva de los Verdes – Jama zelenih, ki je mogočen vulkanski predor, v katerem uspevajo tudi zelene rastline. V teh jamah so se nekoč domačini skrivali pred trgovci s sužnji oziroma berberskimi pirati. Nedaleč je Jardin del Cactus, še ena izmed številnih umetniških stvaritev Césarja Manriqueja. Tu raste tisoč in ena vrsta in oblika kaktusov z vsega sveta.

Turistom priporočajo ogled ljubkih vasic Haria in Teguise ali oaze Yaiza. Na zahodu otoka, v Janubiu, najdete celo soline, ki dajejo z minerali bogato sol. Zanimiv je El Golfo, to je krater ob morski obali, v njem pa je manjša laguna živo zelene barve. Tudi muzejska hiša Césarja Manriqueja, ki je v kraju Tahiche, je vredna obiska. Meri kar 1800, leži pa na parceli 30.000 kvadratnih metrov, ki mu jo je kmet dal kar zastonj, saj ni vedel, kaj bi z njo. 

Ne tako daleč od kraja Tahiche je eksotična hiša Lagomar, ki je prava paša za oči, ima pa tudi zanimivo zgodovino. V 70. letih je prišel na Lanzarote znan egipčanski igralec Omar Sharif na snemanje filma. Zaljubil se je v belo pravljično hišo, vklesano v vulkan, visoko na pečinah, k njej spadata še vrt in umetno jezerce. Kupil jo je, a jo kot strasten igralec bridža tudi kmalu zaigral. Zdaj so tam muzej, umetniška galerija, ekskluzivna restavracija … in enkratna destinacija za mladoporočence.

Nacionalni park kot na Luni

Na jugozahodu otoka se razteza nacionalni park Timanfaya. V teh krajih se je 1. septembra 1730 zgodil pravi pekel, simbol parka ima verjetno zato tudi podobo hudička. Na razdalji 18 kilometrov je naenkrat izbruhnilo 32 vulkanov, vulkanski izbruhi pa so trajali nepretrgoma celih šest let! Lava je z do deset metrov debelo plastjo pokrila veliko vasi ter najrodovitnejša območja otoka. Na teh poljih se je pojavilo še 100 novih vulkanov – to območje se zdaj imenuje podgorje Montañas del Fuego (Ognjene gore). Na koncu je bila pod lavo že ena četrtina otoka. Poučili so nas, da obstajata dve vrsti lave: lava aa, ki ima grobo površino, posuto z gruščem, ter lava pāhoehoe (hoj hoj), ki je tekoča kot puding. Obe lavi lahko tečeta druga ob drugi. Zaradi pomanjkanja hrane in velike lakote so se prebivalci sprva selili na sosednji otok Gran Canaria. Leta 1768 pa se je velik del prebivalstva izselil na Kubo in v Ameriko.

Park Timanfaya lahko zaradi varnosti obiščete samo organizirano, z avtobusi. Ko smo se vozili po tej rdeče-črni pokrajini, polni kraterjev in grozečega skalovja, smo imeli občutek, da smo na daljni Luni. In res so tukaj svoje treninge opravljali astronavti pred prvim poletom na Luno.

Zemljina notranjost je še vedno nemirna, nekaj metrov pod površjem je temperatura že 600 stopinj. To so nam domačini nazorno predstavili: najprej v restavraciji El Diablo, kjer pečejo meso na ogromnem ražnju, ki je nameščen kar nad vulkansko odprtino v zemlji. Nedaleč od restavracije so v vulkansko luknjo vrgli dračje in v desetih sekundah je vzplamtel ogenj. Predstavili so nam tudi izbruh vodne pare – v cev, ki je bila zabita v zemljo, so vlili vodo in v nekaj sekundah je ta eksplodirala v gejzir.

Vinogradi in kamele

Ko smo zapeljali v vinorodni okoliš La Gerio, kjer pridelujejo najboljše vino na Kanarskih otokih, smo nejeverno opazovali nizke grmičke v luknjah. Rastejo iz črne rodovitne prsti, vsak grmiček pa ima svoj polkrožni kamniti zid, ki ga ščiti pred vetrovi. Pritlikave vinske trte se razprostirajo, do koder seže oko, in še daleč naokrog med vulkanskimi kraterji. Impresivno! V 160 vinogradih vsako leto pridelajo 300.000 steklenic vina – največ bele in rdeče vulkanske malvazije pa tudi sladki muškat.

Na Lanzarotu, tem puščavskem in vetrovnem otoku, že 600 let živijo kamele. Sprva so jih potrebovali za delo, danes pa razveseljujejo turiste. Uvozili so jih ob koncu 15. stoletja iz 120 kilometrov oddaljene Afrike – revice so morale priplavati, bolje rečeno »priplutati«. Na ladjo so privezali samo prvo kamelo, druge pa povezali drugo z drugo in jih vlekli. Njihov želodec se je napolnil z zrakom, nozdrvi so se jim popolnoma zaprle, brez vode pa tako in tako zdržijo skoraj ves mesec. Jahanje kamel (dromedarjev) je res svojevrstno doživetje!

Besedilo in fotografije: Janja Pavlin Dvoršak