Dihajmo kot dojenčki
Foto: J. D.
Če bi se nam dihanje ne zdelo tako preprosto in samo po sebi umevno, bi se mu bolj posvetili in si tako prihranili marsikatero težavo. Končno je naše življenje opredeljeno s prvim vdihom in zadnjim izdihom. Vmes pa – od otroka, ki »zna« pravilno dihati, pa do starostnika, ki je na to znanje že zdavnaj pozabil – mislimo na vse kaj drugega, le na dihanje ne.
Razen kadar nam dih zastane ... In v sodobnem svetu je to žal vse pogosteje; po navadi zaradi stresa, stisk, čustvenih napetosti in le redko zaradi vzhičenosti, sreče ... Takrat z vsemi pljuči zajamemo zrak in počutimo se kot prerojeni, saj smo v telo spravili dovolj kisika, ki med drugim pomaga pri razgradnji stresnih hormonov. In namesto da bi tako nadaljevali, nadaljujemo po starem – z nenaravnim in nepravilnim plitkim dihanjem. S takim načinom dihanja pa celicam ne moremo omogočiti dovolj kisika. Pri plitkem prsnem dihanju namreč izdihnemo preveč ogljikovega dioksida, kar povzroča neravnovesje kisika in ogljikovega dioksida v krvi. Zato se celice ne morejo dobro obnavljati, posledice pa so lahko resne: možganske funkcije so oslabljene, prihaja do bolezenskih znakov, pospešeno se staramo ...
Trebušno dihanje
Pomislite, kako dihamo, ko smo doma sproščeni, brez skrbi in se počutimo popolnoma varne. Naš dih je globlji, počasnejši in sproščen. Če bi se opazovali, bi ugotovili, da se ob dihanju trebuh dviga in spušča. Človek, ki je v stresu, pa diha hitro in plitko, zato čuti tesnobo in neugodje. Globoko dihanje pa umirja živce in pomiri glavo.
Naravno in s tem temeljito dihanje je trebušno dihanje, to je dihanje s prepono (diafragmo). Trebušna prepona je naša najpomembnejša dihalna mišica, ki ločuje prsi od trebušnega dela in se, medtem ko vdihujemo, malce zniža, s tem pa prisili trebušne mišice, da se upognejo navzven in ustvarjajo prostor, v katerega se lahko pljuča razširijo. Tako dihajo dojenčki, vse več odraslih pa le še med spanjem. Preponsko dihanje je globlje in počasneje kot plitko prsno dihanje, zato tudi bolj sproščujoče. Predvsem pa s trebušnim dihanjem uravnovesimo raven kisika in ogljikovega dioksida v telesu, normaliziramo srčni ritem, zmanjšamo mišično napetost in tesnobo oziroma posledice stresa. »Kdor nadzoruje svoje dihanje, nadzoruje tudi svoje misli. In nasprotno: kdor nadzoruje misli, nadzoruje dihanje,« pravijo jogisti.
Pranajama – dinamika dihanja
Tradicionalni medicinski sistemi in sprostitvene tehnike obravnavajo dihanje kot čisto življenjsko energijo, ki jo imenujejo prana. Razvili so posebne tehnike dihanja, ki se jih – pri vadbi joge, či gonga, tai čija – učimo še danes. Pranajama pomeni nadzor nad prano oziroma življenjsko silo. Pri tem sta pomembna vdih skozi nos in izdih skozi usta, saj z dihanjem skozi usta prano izgubljamo. Posledici, pravijo jogisti, sta oslabitev imunskega sistema ter poslabšanje delovanja pomembnih žlez z notranjim izločanjem in živčnega sistema. Osredotočenost pa velja predvsem pri izdihu, saj večina ljudi za vdih porabi več časa kot za izdih. Tako se pljuča nikoli povsem ne izpraznijo in ne ustvarijo dovolj prostora za svež kisik. »Če se naučimo popolnoma izdihniti, se lažje rešimo starih skrbi in strahov, nezdravih miselnih vzorcev in se odpremo novemu. Osredotočenost na dihanje je tudi zavedanje življenja,« še dodajo tisti, ki prakticirajo jogo v vsakdanjem življenju.
Dihalne vaje za vsakogar
Dihalnih vaj je ogromno, za začetek pa zadošča že to, da se vsaj nekaj minut na dan zavestno posvetimo vsakemu vdihu in izdihu posebej. Tako bomo hitro umirili svoje misli in se osredotočili le na dihanje, ki bo spontano postalo bolj umirjeno in globlje. Pozorni bodimo na vdih, da dobro napolnimo pljuča, in tudi na izdih, da naredimo prostor za svež zrak. Osredotočeni na dihanje se popolnoma umirimo in osvežimo; tudi pri stresnih situacijah ali nespečnosti se je dobro spomniti na dihanje, ki lahko človeka povsem umiri. Če si bomo vsak dan vzeli vsaj nekaj časa za pozorno dihanje – če le lahko, na svežem zraku – bo to postal pravi užitek, ki se mu ne bomo nikoli več odpovedali.
Še bolje pa je, če se ponovno naučimo dihati s trebušno prepono, saj se bodo tako naše celice pospešeno obnavljale, notranji organi bodo bolj nahranjeni, srce bo razbremenjeno, živčni sistem bo umirjen in imunski sistem okrepljen, imeli bomo več energije.
In kakšna je razlika med prsnim dihanjem in dihanjem s prepono? Če ob površnem dihanju vdihnemo tako, da potisnemo trebuh navznoter, prsni koš pa se ob tem dvigne, je pri dihanju s prepono obratno: ob vdihu trebuh napolnimo in se ta napne, ob izdihu pa trebuh potiskamo proti hrbtenici. Vdih napolni trebuh, izdih ga popolnoma izprazni. Ko se ponovno učimo tega, kar smo že znali kot otroci, namreč dihanja s prepono, je na začetku dobro spremljati dvigovanje in spuščanje trebuha z dlanmi, ki jih položimo pod popek. Velja se potruditi in se vrniti k naravnemu in polnemu dihanju, ki je tudi najbolj zdravilno dihanje. To potrjuje tudi stara misel, ki pravi, da je bolezen druga beseda za nepredihanost.
