Pevski talent spoznava že tujina

Zgodbe | jul. '18

Mama Ana, oče Lojze in hči Iris

Družina Bečaj že dolgo živi v vasi Rodine v občini Trebnje, ki je malo vzdignjena nad okoliško pokrajino. Vprašala sem se, kako se počuti dekle, ki je iz tega zelenega in tihega raja odšlo na študij v Los Angeles. Iris Bečaj, 25-letna študentka solo petja, je zdaj na počitnicah doma in prav njena uspešna zgodba me je pripeljala k družini Bečaj, izvedela pa sem še marsikaj zanimivega.

Od nekdaj so bili v tej hiši doma pevci, tudi Irisin ded je bil odličen pevec, tako kot njegovih osem bratov in sester. »Vsi so igrali na harmoniko in večglasno peli. Skupaj s sosedovo družino Klančar (po domače Hatejevi) so veljali za vaške pevce,« pripoveduje oče Lojze. Sam ima rad glasbo, rad tudi pleše, toda za petje nima pravega posluha, enako pravi žena Ana. Sin Denis pa je že kot majhen otrok ob dedovem igranju na harmoniko z nogo udarjal ob tla in hitel s prsti po navidezni harmoniki … Z izjemnim talentom pa je obdarjena Iris. »Odkar se spomnim, je rada pela in nastopala. Postavila se je v središče in pela in pela. Kljub temu pa si nisem mogla misliti, da bo nekoč študirala solo petje, sploh pa ne, da bo študirala v Los Angelesu,« je iskrena mama.

Bolezen ga ne ustavi

Staro hišo sta Lojze in Ana nadgradila in si ustvarila lep dom. Na drugi strani je vhod v stanovanje Lojzetove mame, ki je že devetnajst let vdova. Lansko leto se je Lojze upokojil; vso delovno dobo, ki je bila beneficirana, je delal v zaporu na Dobu. Zaposlen je bil v delavnici, kjer so zaporniki spoznavali nova znanja in ob delu morda pozabili na svoja deviantna dejanja in se usmerjali v prihodnost. Pri njem so delali tudi »zloglasni« Trobec, Brkič, Plut, a ob delu z ničimer niso kazali svoje grozljive preteklosti. Kar ganljivo je slišati, da ga še vedno mnogi nekdanji zaporniki ustavljajo, če ga srečajo, pošiljajo mu novoletne čestitke …

Nekoč je družina Bečaj obdelovala veliko zemlje, Lojzetov oče jo je pred smrtjo nekaj dal v najem, da ne bi dveh sinov preveč obremenjeval, saj sta oba hodila v službo. A Lojze rad dela na zemlji in delu se kljub bolezni ne odreče. Včasih je veliko hodil v hribe, a bistveno povišan krvni tlak mu je to onemogočil. Nato je pregled z ultrazvokom pokazal tumor na ledvici. V nekaj dneh je bil že na operacijski mizi, saj je bilo njegovo stanje – kljub dokaj dobremu počutju – že kritično. Deset let je brez težav živel z eno ledvico, nato pa se je stanje nenadoma poslabšalo in pristal je na dializi. Upanje, da bo s transplantacijo le-te rešen, je (začasno) usahnilo, saj ima težave z razširjeno žilo.

Ana se je v Rodine primožila iz druge vasi. Po poklicu je šivilja – z znanjem »stare mojstrske šole«, ki ga je pridobila pri teti. Ta je slovela tudi po tem, da je odlično ukrojila in izdelala še tako zahtevno oblačilo. »Pri vsem tem pa je imela samo en osnovni kroj in iz tega so izhajale njene neštete kreacije,« se spomni Ana. Po razpadu Laboda, kjer je bila v službi, ni več v svojem poklicu, se pa rada vključi, ko Iris kupuje obleke za nastope. Ana dobro ve, ali je blago kakovostno, ali je natančno sešito, ali so čipke dovolj natančno vstavljene …

Pokaže mi fotografijo sinove družine, veliko lepega pove o Denisu, snahi in vnukinji. Ob njenem rojstvu so posadili še eno češnjo, ki tako dobro raste kot dve leti in pol stara Gaja. Omeni, da sta ob obisku Lojzetovega bratranca in njegove žene odprla penino, da nazdravijo novi vlogi dedka in babice. Obiskovalca pa sta začudeno spraševala, kako vesta za novico, kajti tudi ona dva sta pravkar izvedela, da ju čaka ta vloga …

Ana pravi, da sta njena in Lojzetova mama navdušeni prababici in da sta obe videti kot roži. Tako kot se veselita pravnukinje, pa se veselita tudi uspeha vnukinje Iris. 

Skromno dekle, a odlična pevka

Iris na recitalu v glasbeni šoli Trebnje.

Mame in očeta še ni bilo doma, ko sem pozvonila pri družini Bečaj. Odprla mi je skromna in skoraj sramežljiva Iris. Glede na posnetek, ki sem ga gledala pred obiskom, sem bila presenečena nad njeno iskreno skromnostjo. Očitno se razcveti in zažari na odru. »Ja, na odru se vidi samo glamur, koliko dela in garanja je za vsem tem, pa si poslušalci verjetno ne znajo predstavljati.« Za njo je prvo leto študija na USC Thornton School of Music v Los Angelesu. Poleg strokovnih predmetov ima še vrsto splošnih predmetov, tudi italijanščino, nemščino in francoščino. Kako odlična študentka je, pove dejstvo, da je uvrščena na »dekanov seznam«, kar pripada le peščici najboljših. Občasno že nastopa (kot Mabel v operi The Pirates of Penzance, sodeluje v opernem zboru), s petjem v cerkvi pa si prisluži še malo žepnine.

Seveda si študija v tujini ne bi mogla privoščiti, če ne bi imela štipendije iz tako imenovanih dveh Keržetovih skladov. Iris prejema na leto 75 tisoč dolarjev, 55 tisoč gre za šolnino, preostalo za bivanje. Člani izseljenske družine Kerže so del sredstev iz svoje zapuščine namenili slovenskim študentom za glasbeno izobraževanje na Univerzi Južna Kalifornija, in sicer je sklad Therese Kerze Cheyovich Endowment Fund namenjen predvsem študentom klasične glasbe; sklad Frank Kerze and Florence Kerze – Dunphy Scholarship Fund for the Study of Music pa podiplomskim študentom glasbenih predmetov.

Iris poudari, kako zelo je hvaležna vsem, ki so jo podpirali, spodbujali in jo bogatili z znanjem. Začela je v trebanjski glasbeni šoli, kjer se je najprej učila igranja na sintetizator, nato na klavir pri prof. Petru Zoltanu, ki je tudi njen korepetitor ob nastopih doma. Nato je klavirju dodala še solo petje in prve tri razrede končala pri prof. Barbari Lotrič in že takrat osvajala lepa priznanja na raznih tekmovanjih. Nadaljevala pa je pri prof. Martini Burger, ki jo je spodbudila, da se vpiše na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer je bila njena profesorica Edita Garčevič Koželj. Po sprejemnih izpitih je bila takoj vpisana v drugi letnik. Leta 2016 je uspešno zaključila tudi ta študij, ki je potekal vzporedno s študijem mednarodnih odnosov na FDV. Ko je bila še v Ljubljani, je bila ves čas zelo aktivna. Pela je tudi v zboru opere Otello in še bi lahko naštevali.

Mamina kuhinja 

Obe babici in Denis, ki sicer z družino živi v Ljubljani.

Iris je zadovoljna, da študira v ZDA, čeprav ji ni lahko. Veliko pripomb ima glede njihove hrane, zato si v glavnem kuha sama, dodobra pa se naužije dobrot, ko pride domov – še zlasti pogreša praženi krompir pa mamino govejo juho, ocvrtega domačega piščanca, teknejo ji tudi jedi na žlico. V ZDA pa vidi veliko prednosti, kar zadeva študij – imajo zelo urejen in pregleden sistem, in če se potrudiš, imaš nastope in tudi možnost kakšnega zaslužka. Za te se ni treba »pogajati«, ampak veš, koliko boš kje zaslužil. Doma je težje priti do nastopov, zato je hvaležna trebanjski glasbeni šoli, da jo povabijo. Drugih možnosti med počitnicami v Sloveniji pa žal ne vidi, čeprav bi bilo za mladega glasbenika nujno, da čim več nastopa. Toda nastopala bi lahko, če bi sama najela dvorano oziroma prostor, organizirala spremljavo in vse to tudi sama plačala …

In kje se vidi po končanem študiju? Glede možnosti na domačih odrih je skeptična; preveč je vplivov, povezav, vnaprejšnjih dogovorov. Zato v šali doda, da bi rada živela v Evropi, delala pa v Ameriki. Ker se ji bo čez dobro leto v Los Angelesu pridružil tudi njen fant, ni povsem izključeno, da tam ne bi ostala. A trenutno je doma, zoba češnje, pomaga mami in očetu, razveseljuje stare starše in tete in se – ko le ima možnost – pocrklja z nečakinjo Gajo. In končno ima nekaj časa tudi za fanta.

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media