Ljudska glasba in rokenrol

Zgodbe | jul. '18

Romeo Volk iz Ilirske Bistrice je daleč naokoli znan kot glava družinskega tria Volk folk. Hkrati pa je ravno tako tesno povezan z likovno umetnostjo – krajani ga poznajo kot likovnega pedagoga, zbiralca etnografskega gradiva, ilustratorja, oblikovalca, zbiratelja ter celo kostumografa in koreografa za domačo folklorno skupino. A z glasbo je povezan od zgodnjega otroštva. Kot je nekoč dejal v intervjuju na Radiu Koper: »Srce mi zaigra vedno, ko slišim ljudsko glasbo in dober rokenrol.«

Romeovi predniki so priimek prinesli s Suhorij v Brkinih, ljubezen in nadarjenost do glasbe pa prav tako. Dobri geni so se pomnožili menda tudi zato, ker je bil nekdo iz Slop, Sloparci pa so bili nekoč na glasu kot muzikanti. Igrali so celo Francu Jožefu, ko je šel tam mimo, in še sto let prej francoskim vojakom pod lipo v Hrušici, ko se je pri Finidi (območje med Hrušico in Obrovom v Podgrajskem podolju) končala francoska bitka.

Družinska glasbena zgodba Romea se nadaljuje pri Antonu Mikuletiču, bratu njegove stare mame, z Velike Bukovice, ki je nabiral lubje za farmacevtsko industrijo, da si je s prisluženim denarjem lahko kupil majhno harmoniko. Mogoče je do harmonike lažje prišel kot mlinarjev sin, saj si je revnejši niso mogli privoščiti. Tone Malnarjov se je igranja na harmoniko naučil v enem tednu, v soboto je že igral na plesu. Nastopal je s svojim bratom, ki je igral na bas. Trio še vedno izvaja njun repertoar.

»Na Veliki Bukovici je bilo vedno dosti muzikantov,« pravi Romeo. Znani godci daleč naokoli so bili Stari Bukovčani, ki so slovensko glasbo zanesli tudi na hrvaško stran – tam so igrali pogosto v času pusta, v Kastvu pa ob prazniku mošta. Večinoma so potovali s kolesi, le eden je imel motor, dlje pa so šli z vlakom. Pred drugo svetovno vojno in po njej so nastopali na porokah, ob vojaških naborih – po domače vizitah, na shodih in opasilih (praznik vaškega zavetnika) in na vaških plesih pred pustom. »To so bili časi, ko se je dosti plesalo,« doda Romeo. 

Stari Bukovčani so že sledili trendu in igrali popevke z radia. Močan je bil vpliv italijanske glasbe v času pod italijansko oblastjo – takrat je bil popularen tango, tako da se je že takrat slovenska ljudska instrumentalna glasba začela izgubljati. Romeov oče Slavko je začel igrati s Starimi Bukovčani, ko so bobnarja na meji umorili. Igral je ob sobotah in nedeljah, med tednom pa je hodil v službo. Nekaj let po poroki je boben prodal. Ker se mu je kasneje vedno tožilo po bobnu, mu ga je Romeo kupil za šestdeseti rojstni dan.

Kitara, harmonika, kontrabas …

Romea je v mladosti najbolj zanimala kitara, a se igranja nanjo takrat ni bilo mogoče učiti v glasbeni šoli. Pravzaprav tudi kitare sprva ni imel – oče bi mu kupil harmoniko, kitare pa ne. Usmilil se ga je stric iz Kanade, ko je prišel na obisk, in mu kupil tako želeno glasbilo. Potem je šel s kolesom na kak ples, opazoval muzikanta in hitel domov ponoviti vse, kar je videl – in tako se je naučil igrati. 

Ko si je osnoval svojo družino, so še nekaj časa živeli skupaj s starši. Takrat je delovala hišna muzika – Romeo je svojima otrokoma igral na kitaro, stari oče Slavko pa na orglice. Ko so si opremljali stanovanje, so šli v Ljubljano v Slovenijales kupovat pohištvo in sredi razstavnega prostora zagledali glasbila. Tako so domov namesto omare prinesli kontrabas.

Romeovima otrokoma Nini in Gregorju je prinašal glasbila tudi Miklavž – Nini citre, Gregorju violino. Nini je plonarco prinesel božični konjiček, in sicer čisto naključno, ko je Romea sredi postavljanja jaslic poklical Davor iz Dolenj, da nekdo prodaja harmoniko, ki so jo že nekaj časa iskali. Romeo se sprva ni dal motiti, potem pa se je odločil in vseeno šel ponjo. Nina se je igranja nanjo naučila v enem dnevu, staremu očetu je zaigrala kar po telefonu, še sam ni mogel verjeti, da se je naučila tako hitro. Oprekelj so iskali načrtno, ker so slišali, da je v Sloveniji že izumrl. Izvedeli so, da ga prodajajo v eni trgovini v Celovcu – tja so šli na slepo. Trgovino so našli, vendar izvedeli, da je oprekelj treba prej naročiti.

Na začetku so vedno igrali doma, zase, peli pa tudi v katrci, ko so bili na poti. Imeli so navado, da ne izstopijo, dokler pesmi ne odpojejo do konca. Gregor se je naučil večglasnega petja kot otrok in čisto spontano. Igranja na ljudska glasbila so se učili sami, le Gregor je za violino nekaj let obiskoval glasbeno šolo.

Tudi do prvega nastopa je prišlo povsem naključno. Učiteljica je Nino v tretjem razredu prosila, da z očetom skupaj kaj zaigrata, za prvi resni nastop pa štejejo koncert v Trnovem ob božični družinski maši. Ko je stari oče Slavko po dolgih letih prišel spet do bobna, se je začel vključevati tudi on. Eden prvih skupnih nastopov je bil na Drugi godbi leta 2000, ko je guódc Slavko pol koncerta nastopal samostojno. Zdaj je že trinajst let pokojni.

Volk folk

Družinski kvartet je dobil ime čisto naključno. Romeo je za svoja otroka ob obhajilu in birmi oblikoval oblačila v etnoslogu z vezenim napisom Volk folk. Bolj v šali kot zares je izjavil, da bodo ustanovili svojo blagovno znamko. Ko so bili pozneje na nekem seminarju ljudske glasbe, so organizatorji hoteli vedeti, katero skupino zastopajo. Takrat se je Romeo spet pošalil, da so Volk folk. In Volk folk so ostali. Veliko ljudi komaj čaka, da njihova zgoščenka U prvega dobi nadaljevanje ...

Da bi ljubezen do naše dediščine pri družini Volk usahnila, se nam ni treba bati. A povod za članek ni bila le glasba. Romeo je zares vsestranski. Decembra lani je v Rimu sodeloval na 42. mednarodni razstavi jaslic s svojimi umetniškimi papirnatimi jaslicami. Po srednješolski izobrazbi je aranžerski tehnik. Rad ilustrira ljudske pripovedke ali oblikuje lokalne publikacije, razglednice, žige numizmatičnega društva, celo izmišljeni bistriški denar fičnik je pomagal soustvariti. Zelo je navdušen tudi nad hrčkanjem, kot pravi njegova žena. Zbira cerkvene podobice, znamke in kovinske škatle. Zadnje je že razstavil v okviru Tedna ljubiteljske kulture. Pa tudi politika ga zanima. Ko je učil na šoli v Podgradu, se je navdušil za domačo etnologijo, ki ji je zvest še danes. Marsikdo mu pripisuje zasluge za obuditev škoromatije v Podgradu, vendar pravi, da mu to pripisujejo neupravičeno, kajti zasluge ima v resnici Niko Kuret, ki je škoromate oživljal v začetku 60. let prejšnjega stoletja. Škoromatenje je nato spet zamrlo, vendar ko je Romeo pripravil razstavo v Ilirski Bistrici, je ta Podgrajce zbudila – oživeli so stare like in vpeljali nove. Pozneje jim je pomagal, ko so se odpravljali na karneval v Portorož. Večjih zaslug si pa noče lastiti.

Besedilo in fotografije: Sabina Stambulić Pugelj