Da v starosti ne bi utrpeli nasilja

jul. '18

STARANJE V SLOVENIJI

Nasilje, zloraba, trpinčenje starih ljudi – aktualna in pekoča tema. Vsakega desetega starejšega človeka opeče nasilje, govorijo podatki Svetovne zdravstvene organizacije in reprezentativne raziskave Staranje v Sloveniji. In vedno dodajo, da ostane večina nasilja nad starimi ljudmi skrita. Za nas je odločilno vprašanje, kako nasilje nad starimi ljudmi preprečevati. Pri tem je odločilno spoznanje, da je večina grdih besed in nasilnih kretenj nad starimi ljudmi nehotena – storijo jih domači in poklicni oskrbovalci, ko ne obvladajo stresne situacije. Poleg ukrepanja ob vsakem nasilju sta odprti dve okni za njegovo preprečevanje: prvo je usposabljanje oskrbovalcev in razbremenilna pomoč, drugo naša priprava na sprejemanje pomoči ob starostnem pešanju moči.

Nasilje nad starejšimi je vsako enkratno ali ponavljajoče se dejanje ali opustitev primernega ukrepanja, ki starejši osebi povzroča škodo ali stisko – tako ga opredeljuje Svetovna zdravstvena organizacija, ki zbira podatke o tej hudi nadlogi, vodi prizadevanja za ukrepanje ob nasilju in išče poti za njegovo preprečevanje.

Nasilje nad starimi ljudmi je hud problem

Starejši so deležni različnega nasilja. Pri telesnem nasilju utrpi žrtev bolečine. Nasilnež ji povzroča trpljenje s klofutanjem, lasanjem, ščipanjem, stresanjem, udarjanjem, brcanjem ter na druge fizične načine, zato se to nasilje imenuje tudi fizično. Človeku lahko povzroči praske, podplutbe, zlomljene kosti in druge telesne poškodbe. Telesno nasilje so tudi pretirana vsiljivost pri hranjenju ali negi, omejevanje gibanja, privezovanje na posteljo, skrivanje bergel ali vozička, zaklepanje, čezmerna uporaba pomirjeval in podobno telesno oškodovanje starega človeka.

Največ nasilja nad starimi ljudmi je besednega: grde in žaljive besede, vpitje, poniževanje, zasmehovanje, grožnje, ravnanje z njim kot z otrokom, preziranje njegovih izjav ali vedenja. Pogosto nasilje je, ko se drugi odločajo o pomembnih stvareh starega človeka brez dogovora z njim. Hudo nasilje so osamitev, preprečevanje stikov z drugimi ljudmi in onemogočanje obiskov, odstranitev starega človeka pri družinskih srečanjih. Vse to mu povzroča hudo duševno trpljenje, zato se imenuje tudi duševno, psihično ali čustveno nasilje; seveda pa duševno trpljenje spremlja vsako obliko nasilja.

Precej starih ljudi trpi ekonomsko, finančno ali materialno nasilje. Star človek s torbico je na ulici najlažji plen tatov. Svojci ali drugi ljudje samovoljno uporabljajo njegove prihranke, posest ali lastnino, mu kradejo denar, ga dvigajo z njegovega bančnega računa, ponaredijo njegov podpis na pogodbah, ga s silo ali prevaro pripravijo do podpisa pogodbe ali oporoke. Huda ekonomska zloraba je vsiljivo vstopanje različnih akviziterjev, prodajalcev, zdravilcev in zbiralcev denarja za »dobrodelne akcije« v stanovanja starih ljudi, kjer priliznjeno in pretkano vsilijo staremu človeku nakup nepotrebne stvari ali darovanje denarja. S podobnimi razlogi ali s tem, da se predstavijo kot uradni serviserji elektrike, kurjave ali vodovoda, vstopajo včasih v stanovanje starega človeka običajni tatovi. Ekonomski zlorabi so izpostavljeni zlasti tisti, ki imajo zaradi onemoglosti ali bolezni zmanjšane zmožnosti za presojo in odločanje, na primer oboleli za demenco ali depresijo.

Statistike govorijo tudi o spolni zlorabi starih ljudi. Četudi je redkejša od besednega, ekonomskega in telesnega nasilja, sta lahko ponižanje in trpljenje hujši in trajnejši. Seznam možnih zlorab in nasilja nad nemočnim človekom nima meje. Omenimo vsiljivo nepotrebno pomoč onemoglemu staremu človeku, ko ga svojci silijo s hrano, gibanjem, pogovorom o vsebinah, ki zanj niso ustrezne, z invazivnim zdravljenjem in pregledi v bolnišnici v terminalnem obdobju življenja, ko je smiselno le čuteče človeško spremljanje umirajočega.

Nasilje je tudi zanemarjanje

Na strupenem drevesu trpinčenja starih ljudi je poleg vseh vrst nasilja še druga glavna veja – zanemarjanje, ko bi nekdo moral in mogel zadovoljiti neko potrebo starega človeka, ki je sam ne more, pa tega iz katerega koli vzroka ne stori. Zanemarjanje se dogaja doma in v ustanovah. Najhujše je tedaj, ko onemoglemu človeku nihče ne pomaga opraviti osnovnih vsakodnevnih dejavnosti: vstati, se obleči, opraviti higieno, se gibati, izločati, se hraniti in uživati zdravila ter biti v človeškem stiku. Posledice tega zanemarjanja so usodne za telesno, duševno in socialno zdravje. Star človek postane nedohranjen, ker ne dobi jesti, ker prinesene hrane ali pijače ne doseže, ker mu oskrbovalec ni narezal mesa, krompirja ali sadja, ker sam ne more jesti ali piti. Če ne popije dovolj tekočine, zaradi dehidracije oboleva in lahko umre.

Ponižujoče je trpljenje onemoglega ob higienskem zanemarjanju, ko leži v svojem blatu; nevarno ob gibalnem zanemarjanju, ko slabi ali dobiva preležanine; ob zdravstvenem, ko nima dostopa do zdravljenja bolezni ali poškodbe; če je na mrzlem, če nima zobne proteze ali slušnega aparata, če ne prejema zdravil ali prejema prevelik ali premajhen odmerek le-teh, če je neprimerno oblečen, če živi v nezdravih razmerah ... Duhovno in socialno zanemarjamo starega človeka, če ne upoštevamo njegovih izkušenj, vrednot in nazora ali če dnevno nima osebnega stika z nekim človekom.

Če hočemo dojeti zlo vseh vrst nasilja, ki povzroča trpljenje starim ljudem, moramo imeti pred očmi tudi njegove družbene posledice. Vsako nasilje veča toleranco v skupnosti – navajamo se, da je nasilje »normalno«. Posledica tega je, da ga v kritični situaciji človek uporabi. Druga slaba družbena posledica je omalovaževanje starih ljudi, ki ga označujejo pojmi diskriminacija starejših, izključenost, izolacija in staromrzništvo (ageism). Ti pojavi ovirajo najprej starejše ljudi same, da bi sproščeno sprejemali svojo starost kot življenjsko obdobje, ki je drugačno od mladosti in srednjih let, vendar pa ni manj vredno ali manj smiselno. Pri mlajših generacijah, v družbenih ustanovah in javnosti pa prevladuje nezdravo javno mnenje o starosti kot manjvrednem življenjskem obdobju. Tako družba izgublja zmožnost lepega in solidarnega sožitja med generacijami.

Poglejmo od bliže še tri glavne besede, ki jih tukaj uporabljamo: nasilje nad starimi ljudmi, zloraba in trpinčenje starih ljudi. Beseda trpinčenje se čedalje več uporablja in se zdi, da je za preprečevanje najprimernejša. Naravnost kaže na trpljenje žrtve, to pa v normalno razvitem človeku vzbudi sočutje in pripravljenost za pomoč, medtem ko je pri besedi nasilje misel vezana na storilca, ki s svojo telesno, duševno ali drugačno silo krivično zlorablja tako starega človeka kakor svoje zmožnosti, namesto da bi jih smiselno uporabljal za svoj razvoj in razvoj sožitja s šibkimi. Beseda nasilje je torej ustrezna za preganjanje storilcev, za preprečevanje nasilja pa je učinkovitejša beseda trpinčenje.

Največ nasilja je nehotenega

Podatki govorijo, da se okrog tri četrtine vsega trpinčenja starih ljudi dogaja na njihovem domu, povzročitelji so njihovi najbližji. Opažanja ob delu z družinskimi oskrbovalci kažejo, da se velika večina besednega in telesnega trpinčenja zgodi nehote, tako da po njem storilcu ostane – včasih vse življenje – grenak občutek krivde.

Ljudje store nehoteno nasilje nad starim človekom zlasti v duševnem afektu, ko njihovi možgani v vznemirjenosti ali stresu reagirajo spontano z napadalno besedo ali kretnjo. Bolan star človek neredko nespametno govori ali se izzivalno obnaša do svojca, ki zanj skrbi. Ta ne pozna starostnih bolezni, zato doživlja, da »postaja star človek žleht«. Oskrbovalec je pogosto preutrujen od napornega dela, njegova duševna izčrpanost je na meji stresne izgorelosti, morda je po značaju nagel in nepremišljen. Ugodna tla za nestrpnost do starih ljudi tlakujeta tudi današnji odpor do starostne onemoglosti in zanemarjanje vzgoje za vživljanje v drugega, za sodoživljanje z njim, za sočutje, empatijo in nesebično pomoč drugemu, za odgovorno prevzemanje solidarne pomoči drugemu, ki je ena izmed bistvenih vlog v človekovem življenju. Večina ljudi ima slabo razvite komunikacijske veščine. Če se vse te zmožnosti v človeku ne razvijajo z vzgojo od malega in s samovzgojo vse življenje, se mu razvijajo njim nasprotne, ki jih označuje izraz napihnjen ego. Tak človek v stresu, ne da bi se prav zavedal zla, ki ga povzroča, s silo besede ali dejanj krivično posega v materialne pravice, osebno integriteto in dostojanstvo drugih ljudi.

Nehoteno trpinčenje starih ljudi se dogaja tudi v ustanovah, v katerih se stari ljudje zdravijo ali so v oskrbi – o tem in možnostih za preprečevanje nasilja nad starimi ljudmi bomo govorili v naslednji številki Vzajemnosti.

Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media