Velika pozornost majhnim čebelam
Foto: Franc Šivic
Slovenija je domovina avtohtone kranjske čebele – sivke. Pri nas je več kot 11.000 čebelarjev, pokrajino bogati več kot 13.000 čebelnjakov in okoli 180.000 panjev. Slovenci smo na področju čebelarjenja nekaj posebnega. To prikazuje razstava Kjer so čebele dom v Slovenskem etnografskem muzeju, ki bo na ogled do junija naslednje leto. Z njo se muzej pridružuje evropskemu letu kulturne dediščine in njenemu motu Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost.
»Mislimo, da lahko prav s čebelami in čebelarstvom veliko pomembnega povemo Evropi. Čeprav smo majhna država, igra čebelarstvo pri nas posebno vlogo, na tem področju smo zelo ozaveščeni. Naša čebelarska tradicija izhaja že iz časov starih Slovanov, s posebno ljubeznijo se prenaša iz roda v rod. Do čebel imamo poseben odnos. Pri nas ne rečemo, da so čebele poginile, kot velja za druge živali, ampak pravimo, da umirajo. Uporaba te beseda je nenavadno spoštljiva, odraža našo čebelarsko kulturo, ki je na zelo visokem nivoju, in odnos do čebel, ki jih prepoznavamo kot posebno dragocenost v svojem okolju. Umiranje čebel je za nas prvi znak, da v okolju nekaj ni v redu, in čebelarji hitro obvestijo javnost, pa tudi Slovenci smo zelo ozaveščeni,« je pojasnila Barbara Sosič, avtorica razstave in kustodinja, ter dodala: »Lahko smo ponosni na svojo dediščino.«
Znanstveniki ugotavljajo, da je čebelnjak čudovit prostor ne le za čebele, ampak tudi za človeka, ker je naravno okolje, ki je izredno blagodejno. Sprožijo se aerosoli, snovi, ki so v medu in cvetnem prahu, pa koristijo človekovemu zdravju in izredno dobro vplivajo na njegovo počutje. »To nam zavida ostali čebelarski svet, ki vidi v našem čebelarjenju pomembno dobrobit. Tudi zato se je po letu 2003 začel pri nas razvijati čebelarski turizem, v okviru katerega prikazujemo neokrnjeno naravo, kjer živijo slovenske čebele,« je prepričana Barbara Sosič. Prosili smo jo, da bralce Vzajemnosti opozori na poudarke razstave, kjer ima kranjska čebela častno mesto.
Kranjska čebela
To je naša avtohtona čebelja vrsta, tako jo je poimenoval Pollmann že leta 1879, in čeprav je historično njena domovina Slovenija, jo poznajo na Balkanu in v drugih obmejnih državah, na primer na avstrijskem Štajerskem, kjer se prav tako zelo trudijo, da bi ohranili njeno čistost. Slovenci skrbimo za njen genetski razvoj na posebnih plemenilnih postajah. »Na razstavi posebej poudarimo njene dobre lastnosti in odlike, med drugim miroljubnost, trdoživost in prilagojenost našim razmeram. Je vzdržljiva, prezimi, pozimi porabi zelo malo hrane, spomladi se hitro razvija, kar je dobro, ker začne nabirati med že zgodaj, zato se je razširila v svetu. Zasluge za to pa imajo predvsem trgovci s čebelami, prvi je bil baron Emil Revenegg Rotschütz, kasneje trgovci z maticami, znana trgovca sta bila Ambrožič in Strgar, ki sta se udeleževala sejmov in imela veliko reklamnih plakatov, literature, s katero sta promovirala našo čebelo. Trgovanje s čebelami je še zdaj popularno,« pojasnjuje Barbara Sosič. Še vedno tako matice kot žive čebele izvažajo v tiste dele Evrope, kjer narava ni več taka, da bi lahko čebele normalno preživele, kjer ni dovolj tistih kulturnih rastlin, ki jih potrebujejo kot opraševalke. Eden izmed poudarkov na razstavi je tudi prevažanje čebel na pašo. »Tudi to je slovenska posebnost. Pri nas namreč ni krajev, kjer bi bilo vso sezono dovolj hrane za čebele, zato imajo najprej cvetlično pašo, potem jih preselijo k iglavcem, kjer dobimo čudovit smrekov in jelkin med, ki sta zelo cenjena med Slovenci,« pravi.
Od debel do čebelnjakov
Znano je, da so čebele živele najprej v deblih gozdnih dreves. Potem so jih nastanili v deblih okrog hiš, kjer so se udomačile. Okrog 13. stoletja se je zgodila prelomnica, pojavila se je ajda kot nova kulturna rastlina, ki je podaljšala čebelarsko sezono do konca avgusta, ko ajda medi. Takrat so začeli izdelovati podolgovate panje iz desk, ki so bili enostavnejši za prevažanje, lahko so jih nosili ali prenašali na različne lokacije, iz pokošene doline na višja pasišča in gorske pašnike, v gozdove, konec poletja pa na ajdovo pašo. »Anton Janša je kot prvi učitelj čebelarstva slovenske izkušnje s čebelami razširil po vseh avstrijskih deželah (več o njem v okvirčku). Naredil je načrt za voz, na katerem se je dalo prevažati panje, ki so jim najprej rekli gorenjski, potem kranjski panji, Rotschütz pa jih je poimenoval 'kranjiči'. Skupaj z njimi pa se je začelo razvijati panjsko poslikavanje, na katero smo izjemno ponosni, ker je slovenska posebnost,« razloži Barbara Sosič.
Novi pomeni in funkcije panjev
Bile so zelo prikladne, saj so čebelarji lahko razlikovali panje, se lažje orientirali in ugotavljali, v katerem panju se kaj dogaja, lažje je bilo uskladiti življenje čebel. »Pa vendar si niso mogli vsi privoščiti poslikav, mogoče le malo premožnejši. Največ je bilo religioznih poslikav, ker so bili ljudje takrat verni, še posebej na podeželju. S poslikavami si je človek zagotavljal varovanje, mislil je, da drugega varstva – razen božjega – preprosto ni,« še pove. Med motivi so tudi zgodovinski, vojaški ... »V muzeju imamo krasno zbirko 750 panjskih končnic z omenjenimi motivi. Poleg teh je upodobljeno veliko smešenja raznih človeških lastnosti, nekmečkih poklicev, obrtnikov, na primer krojačev, za katere so menili, da so počasni kot polži, pa poznamo motiv, kako polž preganja krojača, kako žival preganja lovca, živali celo pokopavajo lovce, da o jezikavih ženskah sploh ne govorim. Ti motivi so odlični, so unikum v svetovnem merilu, ker so bili narejeni od preprostih za preproste ljudi.« V Sloveniji smo imeli tudi delavnice za poslikave panjev, znana je bila delavnica Leopolda Layerja, štajerska delavnica, nekaj delavnic iz okolice Škofje Loke pa selška delavnica, kjer je nastalo veliko posmehljivih motivov (babji mlin).
Ali je v starih časih prišlo kdaj do kraje panjev? »V ljudski tradiciji je bila kraja panjev nekaj nezaslišanega. Zaradi spoštovanja do čebelarjev in vseh, ki so se ukvarjali s čebelami, se to ni dogajalo. Kraja je bila včasih smrtni greh, dana beseda se ni smela prelomiti,« razloži kustosinja.
Panji in čebelnjaki načeloma bogatijo pokrajino. »Radi bi opozorili, da čisto vsak čebelnjak vendarle ne krasi pokrajine. Poslikave panjev so ali umetniške stvaritve ali jih čebelarji kar sami poslikajo. Večkrat vidim, da so na panje kar pritrjeni posnetki starih panjskih končnic, ki jih je zdaj mogoče kupiti. Ljudem je prepuščena svoboda, v muzeju nič ne zahtevamo, le sledimo in dokumentiramo, kaj se zdaj dogaja.«
Pri nas se je uveljavilo tudi čebelarjenje v mestih – urbano čebelarstvo. Tako ima Ljubljana že več stojišč nakladalnih panjev, postavljenih na različnih lokacijah, na strehah stavb in v parkih. Prek Čebeljega nadzornega centra, ki bo postavljen v sklopu razstave, bo mogoče v živo spremljati dogajanje v čebelnjakih na poslovni stavbi A1, v BTC, na strehah hotela Park in Cankarjevega doma.
Pregovori o čebelah
Bodi priden kot čebela.
Dobra beseda je kot med: sladka za dušo in zdravilo za telo.
Prava ljubezen je slajša kot čebelji med.
Besede so kot čebele, imajo med in želo.
Kadar skrb me tare, žalost me prešine, pri čebelah razvedrim se, skrb pozabim, žalost mine.
Kdor zna s čebelami ravnati, ni treba se pika mu bati.
Ko delo vaše opazujem, lenobe svoje se sramujem.
Če dobre uspehe z desetimi panji dosežeš, ne misli, da se s stotimi prav tako dobro odrežeš.
Če hočeš točiti med, ne mlati po panjih.
Spredaj z medom maže, zadaj figo kaže.
Anton Janša – začetnik modernega čebelarstva
Anton Janša (1734–1773) je bil eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov. Rodil se je v čebelarski družini na Breznici na Gorenjskem. Leta 1766 je odšel z mlajšim bratom Lovrom na Dunaj, kjer sta se vpisala na slikarsko akademijo. Lovro je študij končal in postal profesor na dunajski akademiji, Anton pa je zaposlil v državni službi. Hitro je napredoval, že leta 1770 je z odliko opravil izpite in postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva. Učil je, da se čebele ne sme moriti, da jih je koristno voziti na pašo. Za matico je iznašel matičnjak – posebno kletko. Napisal je knjigi, ki sta doživeli veliko ponatisov: Razpravo o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Od leta 1775 so morali po naročilu cesarice Marije Terezije vsi državni učitelji čebelarstva čebelariti po Janševih načelih. Njegova zasluga je poenotenje oblik in velikosti panjev, kar je omogočilo njihovo skladanje v blok. Kot slikar je panjske končnice po tedanji kranjski navadi poslikaval in jim tako dodal še estetsko komponento.
